69-letni Kim je umrl v soboto zaradi srčne kapi, ko je bil z vlakom na poti zunaj prestolnice Pjongjang. Čeprav je imel vrsto nazivov, pa ga v Severni Koreji nikoli niso naslavljali s predsednikom, saj je bil ta naziv rezerviran za njegovega očeta in ustanovitelja komunistične severnokorejske države Kim Il Sunga, ki je po smrti dobil naziv večni predsednik.

Severnokorejska uradna biografija navaja, da se je Kim Džong Il rodil 16. februarja leta 1942 v skrivnem taboru upornikov, ki jih vodil njegov oče. Omenjeni tabor naj bi bil v bližini korejske svete gore Paektu, najvišjega vrha na Korejskem polotoku. Uradna legenda pravi, da so njegovo rojstvo spremljali strele, grmenje in lomljenje ledu na vrhu gore, nad katerim je v tistem trenutku nastala tudi dvojna mavrica.

Poznavalci Severne Koreje nasprotno trdijo, da se je rodil v takratni Sovjetski zvezi, kamor se je med drugo svetovno vojno zatekel njegov oče skupaj z drugimi korejskimi komunističnimi izgnanci, ko je Japonska okupirala Korejski polotok.

Po uradni različici njegove biografije je že v osnovni šoli pokazal svojo revolucionarno držo in voditeljske sposobnosti, ko je vodil pohode na prizorišča spopadov korejskih upornikov z okupatorji. Ko je prišel v srednjo šolo, je že popravljal tovornjake in v tovarni s svojo delovno prizadevnostjo postavljal zgled vrstnikom.

Kot študent je obiskoval univerzo Kim Il Sunga, kjer se je posvetil delu komunističnih mislecev in lotil sistematičnega proučevanja revolucionarne teorije svojega očeta, navaja državna propaganda.

Poznavalci po drugi strani pišejo, da je Kim živel privilegirano življenje v Pjongjangu, kamor se je njegova družina vrnila po koncu vojne leta 1945. Sovjeti so pozneje očeta Kim Il Sunga postavili za voditelja Severne Koreje.

Od vodenja propagande do naslednika
Svoja mlada leta naj bi Kim Džong Il preživel v sosednji Kitajski, kjer je pridobil izobrazbo ter se umaknil na varno v času korejske vojne med letoma 1950 in 1953. Vladajoči Korejski delavski stranki se je pridružil leta 1964 in se že zelo kmalu začel povzpenjati po hierarhični lestvici.

Kot veliki navdušenec nad popularno kulturo in množičnimi mediji je do leta 1973 postal partijski sekretar za organizacijo in propagando. Leta 1974 ga je oče izbral za svojega naslednika in sledila so leta učenja za voditelja.

V naslednjih letih je počasi prevzemal vse več pooblastil v notranjih zadevah, še posebej po letu 1980, ko je bil imenovan za visokega člana politbiroja in vplivne vojaške komisije. Obveščevalni viri pravijo, da je Kim leta 1983 ukazal bombni napad v Mjanmaru, v katerem je umrlo 17 južnokorejskih uradnikov, in uničenje južnokorejskega potniškega letala, ko je umrlo 115 ljudi.

Sumijo tudi, da je prav Kim stal za načrti ugrabitev japonskih državljanov, preprodajo mamil prek severnokorejskih veleposlaništev in za ponarejanje tujih valut.

Po pričevanju tistih iz njegove bližine, ki jim je uspelo pobegniti iz zaprte države, je bil Kim v zasebnem življenju veliki uživač, ženskar, nagnjen k popivanju in vnet navdušenec nad filmi. V svoji vinski kleti naj bi imel več kot 10.000 steklenic, redno pa je užival velike količine jastogov in konjaka.

Pilot, ki se je bal letenja
Uradna biografija seveda ne omenja teh podrobnosti in ga prikazuje v povsem drugačni luči. Tako je med rojaki znano, da je Kim pilotiral vojaške lovce, čeprav naj bi se v resnici bal letenja, zaradi česar se je na svoje redke poti v Rusijo in na Kitajsko odpravljal z vlakom.

Ponašal se je s fotografskim spominom, ustvarjal opere, režiral filme in postavil rekord, ki mu v profesionalnem golfu še zdaj ni para. Prvič ko je v roke prijel palico za golf, je v 11 udarcih zadel 11 lukenj.

Tik pred svojo smrtjo leta 1994 ga je oče tudi uradno imenoval za naslednika, a številni so menili, da njegova vladavina ne bo trajala dolgo, saj so napovedovali, da se bo oblasti polastil vojaški aparat. Že tako oslabljeno centralistično vodeno gospodarstvo po koncu hladne vojne je Kim spravil skoraj povsem na kolena, tako da je ob slabi žetvi in hudih poplavah v 90. letih prejšnjega stoletja zaradi lakote in pomanjkanja umrlo milijon ljudi.

A kljub slabim napovedim se je Kimu uspelo obdržati na oblasti. Uvedel je nekaj manjših gospodarskih reform, s katerimi so skušali v centralnoplansko gospodarsko uvesti nekatere skrbno nadzorovane elemente tržnega gospodarstva.

Eden izmed njegovih najpomembnejših zgodovinskih trenutkov je bil leta 2000, ko je v Pjongjangu gostil srečanje obeh Korej in se sešel z južnokorejskim predsednikom Kim Dae Jungom.

Takrat se je svetu prikazal v prijaznejši podobi, saj se ga je predtem slikalo kot skrivnostnega in iz strahu spoštovanega voditelja. Temu sta kmalu sledili še prelomni srečanji z ameriško državno sekretarko Madeleine Albright in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Izzivanje z ognjem
A po navidezni otoplitvi odnosov Severne Koreje z mednarodno skupnostjo je kmalu prišla ohladitev. Leta 2002 je Pjongjang priznal, da razvija jedrsko orožje in s tem krši zavezo iz sporazuma iz leta 1994 o neširjenju jedrskega orožja. Severna Koreja je izgnala inšpektorje Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) in se januarja leta 2003 umaknila iz jedrskega sporazuma.

Washington je bil na nogah, a za sive lase Američanov je Kim znova poskrbel februarja leta 2005, ko je oznanil, da poseduje jedrsko orožje. Oktobra leta 2006 je sledil jedrski poskus in temu še en maja leta 2009. Vmes je Severna Koreja preizkušala tudi balistične rakete.

Napetosti na Korejskem polotoku so se znova okrepile leta 2010, ko je severnokorejska vojska napadla južnokorejsko vojaško ladjo in ubila 46 mornarjev. Pozneje istega leta je Pjongjang še bombardiral južnokorejski otok, kar je bil prvi tak napad po koncu korejske vojne v 50. letih prejšnjega stoletja.

Potem ko ga je leta 2008 zadela kap, je bil Kim na redkih fotografijah videti slaboten in onemogel, a letos je že bil videti bolje ter je celo dvakrat obiskal Kitajsko in enkrat Rusijo, kamor se je odpravil prvič v desetih letih. Ima tri sinove, najmlajšega med njimi, Kim Džong Una, je imenoval za svojega naslednika.

Kim bo v spominu ostal kot voditelj z vihravo pričesko in še bolj vihravim karakterjem, ki je mednarodno skupnost s svojimi dejanji in izsiljevanji spravljal v obup ter jo z žuganjem s svojim jedrskim programom puščal na trnih.