Katalonka Montserrat Feixas Vihé od leta 2013 opravlja dolžnosti regijske predstavnice Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v srednji Evropi. To pomeni, da v imenu svetovne organizacije že dve leti bedi nad tem, kako v Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, Slovaškem in Poljskem ter v Romuniji in seveda tudi v Sloveniji pravzaprav ravnamo z begunci. Predtem je Montserrat Feixas Vihé, ki za to agencijo Združenih narodov dela že od leta 1984, službovala v Hondurasu, Indiji, Pakistanu, Sudanu in Ugandi, nekaj časa pa je na sedežu agencije, ki je v Genovi, tudi koordinirala prizadevanja Visokega komisariata za begunce na Karibskem otočju in na Bližnjem vzhodu. Glede na množice ljudi, ki v Evropi v zadnjem času iščejo zatočišče, glede na kritične razmere v podsaharski in severni Afriki, glede na humanitarno katastrofo v Iraku, Siriji, Pakistanu in Afganistanu, pa tudi glede na negotov položaj v Ukrajini tem za pogovor žal ni prav hitro zmanjkalo.

V Ljubljani se boste sestali s predstavniki različnih slovenskih uradov in služb, ki se ubadajo s problematiko beguncev in prosilcev za azil. Zato dovolite, da vas najprej vprašam, kaj pravzaprav pričakujete od Slovenije. Kakšni so splošni cilji, ki si jih je v povezavi s Slovenijo postavilo srednjeevropsko predstavništvo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce?
No, predstavništva Visokega komisariata Združenih narodov za begunce po vsem svetu zasledujejo iste temeljne cilje. Prvi med njimi je slej ko prej ta, da imajo ljudje pravico zaprositi za azil. To velja seveda tudi za Slovenijo. Naša prva skrb je torej posvečena temu, da imajo ljudje, ki pridejo v Slovenijo, tu pravico zaprositi za azil. Seveda pa tudi pričakujemo, da pristojni državni organi – v tem primeru slovenski – natančno sledijo pravilom glede obravnave prosilcev za azil. To med drugim pomeni, da smo pozorni na to, ali so prosilci za azil deležni ustrezne oskrbe, medtem ko oblasti preučujejo njihovo prošnjo. Prav tako pazimo, da imajo prosilci možnost svojo prošnjo primerno predstaviti pred pristojnimi organi in da potem državne službe te prošnje za azil skrbno obravnavajo. Bedimo tudi nad tem, ali so prosilci, če je njihovim prošnjam navsezadnje ugodeno in so torej prepoznani kot begunci, deležni zaščite, skladne z veljavnimi mednarodnimi standardi. To pričakujemo od vseh držav v srednji Evropi in to pričakujemo tudi od Slovenije. Ko prosilci torej dobijo status begunca, pričakujemo, da bodo dobili nekatere pravice, da bodo z njimi ravnali pošteno, skladno pač z zakoni, ki veljajo v državi, in da jih ne bodo poslali nazaj v državo, kjer bi se ponovno lahko znašli v nevarnosti. To so ključne postavke.

Pa slovenska praksa dejansko ustreza vašim pričakovanjem, vašim standardom?
Da; Slovenija je po mojem prepričanju sprejela ustrezno ureditev glede ljudi, ki pridejo sem in prosijo za azil. Njihove pravice so spoštovane, z njimi ravnajo dobro. Drži sicer, da število ljudi, ki prihajajo v Slovenijo, ni prav visoko, a doslej nismo imeli razloga, da bi se pritoževali nad tem, kako Slovenija obravnava vse tiste, ki tu zaprosijo za azil.

Ampak v letu 2014 je v Sloveniji za status begunca zaprosilo 358 ljudi, le 44 tovrstnih prošenj pa je bilo tudi pozitivno rešenih. To z drugimi besedami pomeni, da naša država ugodi komaj nekaj več kot vsakemu desetemu prosilcu. Ali to pomeni, da so slovenski zakoni glede prosilcev za azil preveč strogi ali pa so nemara uradniki, ki sprejemajo odločitve, komu bodo navsezadnje podelili status begunca, preveč togi v svoji interpretaciji veljavnih zakonov?
To je seveda čisto mogoče. Saj veste, takšne stvari se dogajajo, mislim pa, da ne gre pozabiti, da se dandanes vse pogosteje srečujemo s tako imenovanimi mešanimi migracijami. To pomeni, da številni ljudje, ki zaprosijo za azil, pravzaprav niso samo potrebni zaščite, ki jim jo nudi mednarodno pravo, ampak obenem iščejo boljše življenjske razmere od tistih, ki so jih bili deležni v svojih državah. Številni torej zaprosijo za status begunca, ker je to zanje pogosto sploh edini način, kako po legalni poti pridobiti pravico do stalnega prebivališča v drugi državi. Z vidika Visokega komisariata Združenih narodov za begunce to ni problematično. Pazimo pa, da države, kjer takšni prosilci zaprosijo za azil, svojih zakonov ne interpretirajo preozko in torej ne zavračajo prosilcev, za katere smo sami prepričani, da so upravičeni do zaščite. V primeru Slovenije smo pozorno opazovali, kako oblasti obravnavajo prosilce, in doslej nismo imeli razloga za skrb. K temu pa naj vendarle dodam, da so izboljšave vselej mogoče. V prihodnje bo torej Slovenija morda še izboljšala svoj sistem za sprejem beguncev, a za zdaj nimamo večjih skrbi.

Kaj pa potemtakem porečete na primer – prepričan sem, da ste zanj že slišali – osirotele deklice iz Somalije, ki si je dolgo prizadevala priti v Slovenijo, saj tu že živi njena edina še preostala sorodnica, njena sestra, pa so ji – vse dokler naše ustavno sodišče ni naposled odločilo drugače – oblasti odrekale pomoč, češ da slovenska zakonodaja dovoljuje tovrstno združevanje razbitih družin le, ko gre za otroka in vsaj enega izmed staršev? Kako bi skratka komentirali takšne primere, pri katerih se zdi, da črka zakona pravzaprav ovira, omejuje ali celo na laž postavlja samega duha zakona?
Res je, s tem primerom sem seznanjena. Še več; ko sem bila lani na obisku v Ljubljani, sem nanj posebej opozorila predstavnike slovenskih oblasti. Zdi se namreč, da slovenski zakoni glede ponovne združitve razbitih oziroma ločenih družin morda le niso dovolj fleksibilni oziroma dovolj velikodušni. Predstavnike vaše vlade sem takrat tudi opozorila, da na čisto sistemski ravni manjka primernih mehanizmov, ki bi članom razbitih družin olajšali konkretno združitev. Pogosto morajo namreč stroške tovrstne združitve nositi sami prosilci, ki pa sredstev za kaj takega nimajo. To pa seveda predstavlja resno prepreko ponovni združitvi ločenih družin. Zato smo se zavzemali, da bi bile slovenske oblasti v prihodnje bolj fleksibilne in bi storile več, da ta proces olajšajo. Seveda me izjemno veseli, da se je ta mlada Somalka, ki jo omenjate, navsezadnje mogla ponovno povezati s svojo družino, mislim pa, da je to eno tistih področij, kjer bi lahko prišlo do izboljšav. To sem v srečanjih s slovenskimi sogovorniki poudarila že lansko leto in to bom storila tudi letos, saj nas ta problematika skrbi. Prepričani smo namreč, da je združitev razbitih družin ena najboljših rešitev, ki jih imamo na voljo, ko se ubadamo z vprašanjem, kako begunce integrirati v novo okolje. Zato se vsepovsod zavzemamo za čim bolj fleksibilno politiko, da bi bilo ponovno združevanje ločenih družin, kolikor je le mogoče, enostavno.

Spregovoriva zdaj o tem, kaj se zgodi, ko slovenske oblasti človeku, ki je tu zaprosil za azil, odobrijo prošnjo. Tak posameznik seveda ima nenadoma nekatere zelo pomembne pravice, ki veliko odtehtajo, ampak vseeno – začeti življenje znova (in to, za povrhu še v precej tujem, neznanem okolju) prav gotovo ni lahko. Zato me zanima, ali smo v Sloveniji vzpostavili institucionalne mehanizme, ki beguncem pomagajo pri njihovih prvih korakih. Ali imajo, drugače rečeno, ti ljudje na voljo nekakšno varnostno mrežo?
Kolikor lahko presodim, takšna varnostna mreža obstaja. Obenem pa moram priznati, da imamo pri integraciji opravka z izjemno težavnim in dolgotrajnim procesom. Prav posebej to najbrž velja za že nekoliko starejše ljudi. Na primer: čeprav Slovenija pomaga tistim, ki jim odobri status begunca, se slovenskega jezika ni prav lahko naučiti – še zlasti, ker se z njim ljudje skoraj zagotovo niso srečali, preden so prišli sem. V tem se slovenščina pač razlikuje od angleščine ali francoščine. Jezik tako zagotovo predstavlja upoštevanja vredno zapreko, s katero se morajo soočiti begunci, ki pridejo v Slovenijo. Čisto drugačno težavo predstavlja vprašanje zaposlitve. Dela danes ni enostavno dobiti. Saj se ekonomska situacija počasi popravlja, a službe ni lahko najti, še posebej, seveda, če si tujec, ki ne zna jezika, ki nima ustreznega poklicnega znanja ali ki, čisto preprosto, ne ve, kaj ta ali oni slovenski delodajalec pravzaprav pričakuje od svojih zaposlenih. Zaradi vsega tega je integracija pogosto zelo težka. Varnostna mreža sicer obstaja, toda ali to že pomeni, da je sistem perfekten? Seveda ne. Veste, po naših izkušnjah se mladi v splošnem integrirajo precej lažje kakor pa že nekoliko starejši. Mladi se pač hitreje in bolje naučijo jezika, hodijo tudi v lokalne šole, to pa je gotovo najboljša pot, ki vodi v integracijo. Za starejše pa je precej težko.

Ali v kontekstu integracije pomagajo tudi Združeni narodi, konkretno Visoki komisariat za begunce, ali pa je to izključno naloga in dolžnost posameznih nacionalnih vlad?
No, kot si lahko predstavljate, smo si tovrstne izkušnje nabirali po vsem svetu. Zato imamo veliko praktičnega znanja, ki ga skušamo deliti z oblastmi po posameznih nacionalnih državah. Prizadevamo si jih usmerjati, opozarjamo jih na to, kakšne rezultate rodijo takšni ali drugačni ukrepi, pomagamo jim, da se izognejo napakam, ki so jih že naredili kje drugje. Tako skušamo olajšati delovanje pristojnih organov. Toda dejanska odgovornost je gotovo na strani vlad.

Kot ste pravkar poudarili, imajo uslužbenci agencije Združenih narodov za begunce obilo izkušenj s tovrstnimi primeri. Vi sami za Visoki komisariat delate že več kot trideset let. Med drugim ste bili tudi v Indiji, pa na Karibih. No, in v tem kontekstu me zanima, kako se delovne naloge nekoga, ki za begunce skrbi v srednji Evropi, razlikujejo od tovrstnih nalog v drugih delih sveta?
V primeru srednje Evrope je treba reči, da so države že vzpostavile zelo močne institucionalne strukture. Sistemi za obravnavo beguncev delujejo. Tu in tam se v njihovem delovanju sicer kaj zatika, toda v splošnem je na vsakem koraku procesa, skozi katerega mora iti prosilec za azil, mogoče predvideti, kaj se bo zgodilo. V drugih državah, v Indiji recimo, pa na Karibih ali v Ugandi, kjer sem nekoč službovala, pa pravzaprav ni mogoče govoriti o kakšnem predobstoječem, trdnem zakonskem okviru, zaradi česar je odgovor na vprašanje, v kolikšni meri bodo te države upoštevale mednarodno zagotovljene pravice prosilcev za azil, v precejšnji meri odvisno od individualne iznajdljivosti posameznikov, posameznih prosilcev. Nekateri se pač znajdejo bolje kakor drugi, tiste varnostne mreže, ki jo najdemo v srednji Evropi, pa praviloma ni. V teh drugih deželah gre pogosto pač za preživetje najmočnejšega. Če ste iznajdljivi in zagrizeni, boste najverjetneje preživeli. Če pa niste takšni, vam trda prede. No, tukaj pa so, prav nasprotno, implementirani programi, ki zagotavljajo, da bodo tudi najšibkejši deležni pomoči. To je po mojem mnenju ključna razlika.

Si smem potemtakem misliti, da za vas – po izkušnjah iz Azije, Afrike in srednje Amerike – službovanje v srednji Evropi na neki način pravzaprav predstavlja svojevrstno olajšanje?
Tako je. Hočem reči, tukaj so očitno vzpostavljeni močni mehanizmi. V srednji Evropi se države zavedajo, da imajo dolžnost svojim državljankam in državljanom zagotoviti zdravstveno oskrbo in šolanje, te storitve pa potem nudijo tudi beguncem oziroma prosilcem za azil. To pa tudi za nas, ki delamo pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, pomeni precejšnje olajšanje, saj se nam s tovrstnimi vprašanji preprosto ni treba ukvarjati, ker že same države poskrbijo za te zadeve.

Vseskozi poudarjate, da so v državah srednje Evrope vzpostavljeni ustrezni institucionalni mehanizmi, da imamo varnostne mreže, da so pravila igre bolj ali manj jasna, ampak domnevam, da povsem brez težav pa najbrž le ne gre. Tako se mi zdi, da sta se v Evropi v zadnjih nekaj letih precej okrepila ksenofobija in rasizem, katerih tarča so pogosto prav prosilci za azil, begunci, ljudje brez državljanstva. Vas ta razvoj dogodkov kaj skrbi?
To je najbrž najbolj zoprna problematika, s katero se soočiš, če službuješ ne le v srednji Evropi, ampak kar v Evropi nasploh. Vse več kazalcev namreč kaže, da se ksenofobija na stari celini krepi. V času ekonomsko-socialnih težav, v času, ko je stopnja brezposelnosti visoka, ljudje iščejo enostavne odgovore in ksenofobija je gotovo eden izmed njih. Ljudje pač zavračajo tisto, kar je drugačno, kar je novo, česar ne poznajo, priseljenci – med katerimi so tudi begunci in prosilci za azil – pa so pogosto žrtve takega obnašanja. Zaradi tega smo močno zaskrbljeni. Proti ksenofobiji se sicer načrtno borimo, s pomočjo medijskih kampanj skušamo nagovoriti ljudi in jih prepričati, da so tovrstni predsodki neutemeljeni. Moram pa reči, da položaj ni enak v vseh srednjeevropskih državah. Tam, kjer naletimo na več ksenofobije, si seveda prizadevamo biti še prav posebej dejavni. Je pa to v vsakem primeru problem, s katerim se soočamo po najboljših močeh.

In kako bi v tem kontekstu opredelili razmere pri nas? Je ksenofobija v Sloveniji bolj ali manj izrazita kakor na primer v drugih deželah srednje Evrope?
No, seznanjeni smo z nekaterimi incidenti v Sloveniji, v katerih lahko prepoznamo elemente ksenofobije, vendar doslej ti incidenti niso bili tako skrb vzbujajoči, kakor so lahko v nekaterih drugih deželah srednje Evrope, kjer so slej ko prej bolj pogosti, pa pravzaprav tudi bolj skrb vzbujajoči.

No, to je resnično dobro slišati. Če torej upoštevate vse, kar sva doslej povedala: kako bi ocenili raven zaščite, ki jo Slovenija zagotavlja beguncem in prosilcem za azil, v primerjavi z ravnjo, ki jo nudijo ne le druge države v srednji Evropi, ampak pravzaprav kar vse članice Evropske unije?
Mislim, da so izboljšave sicer vselej mogoče, vendar je Slovenija po mojem mnenju v tem pogledu kar uspešna. Morda gre to pripisati dejstvu, da se je vaša država doslej soočala z razmeroma majhnim številom prosilcev za azil. Zaskrbelo bi me, iskreno rečeno, če bi Slovenija naenkrat morala sprejeti nekaj tisoč ljudi. V takih okoliščinah, se bojim, bi slovenski sistem utegnil klecniti. Če pa bo število prosilcev za azil še naprej ostajalo takšno, kakršno je bilo v zadnjem času, to je nekaj sto ljudi letno, tedaj mislim, da se bo Slovenija lahko kosala s položajem, saj je poskrbela za potrebne mehanizme in infrastrukturo, pa tudi vlada ima do tega vprašanja ustrezen odnos.

Omenili ste možnost, da nenadoma nekaj tisoč beguncev potrka na naša vrata. Od kod pa bi ti prosilci za azil utegnili priti? Oziroma drugače, natančneje rečeno: od kod danes prihaja večina beguncev v srednjo Evropo?
Dandanes prihajajo predvsem iz Sirije in Afganistana. To sta gotovo državi, iz katerih prihaja največ ljudi, ki v srednji Evropi zaprosijo za azil. In glede na to, kakšne razmere vladajo na teh območjih, je pričakovati, da se bo ta dotok beguncev nadaljeval. To seveda še ne pomeni, da pričakujemo, da se bo bistveno povečalo število prosilcev prav v Sloveniji, ni pa mogoče tajiti, da se množica beguncev v srednji Evropi, pa tudi po celotni Evropski uniji in še posebej na Bližnjem vzhodu povečuje. Zaradi tega smo močno zaskrbljeni. Poglejte, Turčija je danes država z največjim številom beguncev. Tja sta se namreč zatekla skoraj dva milijona ljudi. To je vrtoglava številka. Pomagati tolikšni množici beguncev seveda terja ogromno sredstev in veliko strokovnega znanja. Slovenija povsem očitno ni v takšnem položaju in tudi pričakovati ni, da bi se tu lahko zgodilo kaj podobnega. Rada bi samo poudarila, da se nekatere države soočajo z resnično velikim številom beguncev, kar zanje predstavlja ogromen izziv. Če upoštevamo, koliko prosilcev potrka na vaša vrata in kakšen sistem ste vzpostavili, tedaj lahko rečem, da gre Sloveniji prav dobro.

Kako pa gledate na konflikt v vzhodni Ukrajini? Se bojite, da bi tudi od tam lahko prišla množica beguncev, ki bi v državah srednje Evrope – in posebej seveda v Sloveniji – potem iskala zatočišče? Navsezadnje med zahodnimi ukrajinskimi in vzhodnimi slovenskimi mejami leži samo Madžarska ...
Seveda nimam kristalne krogle, da bi mogla napovedati, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Lahko pa povem, da smo bili doslej priče predvsem tako imenovanemu notranjemu razseljevanju, kjer ljudje, ki bežijo s konfliktnih območij, zatočišče iščejo zlasti v sami Ukrajini. Kolikor pa ljudje vendarle odhajajo iz države, bežijo predvsem na vzhod, zlasti v Rusijo in Belorusijo. Na Madžarsko jih z drugimi besedami ne pride prav veliko. Ko se je konflikt začel, smo nastali položaj opazovali zelo skrbno. Kar štiri države, nad katerimi bedi srednjeevropsko predstavništvo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, imajo namreč Ukrajino za sosedo, mi pa smo se bali, da bi konflikt mogel pljuskniti čez ukrajinske meje, vendar se to za zdaj ni zgodilo.

Doslej sva predvsem govorila o stiski, s katero se soočajo begunci v srednji Evropi. Zdaj pa bi, če se strinjate, rad nekoliko razširil kontekst najinega pogovora. Uradni podatki namreč kažejo, da je v tem hipu na svetu več beguncev, prosilcev za azil in ljudi brez državljanstva kot kadar koli po koncu druge svetovne vojne. Mislite, da se bo ta kriza že v kratkem – ali pa vsaj srednjeročno – polegla, ali pa je, prav nasprotno, pričakovati, da se bo položaj z begunci v svetovnem merilu le še poslabšal?
Doslej žal nismo opazili prav nikakršnih znamenj, da bi se konflikti po svetu ohlajali. Še več; ne le da položaj na starih kriznih žariščih postaja vse bolj kompleksen, pojavljajo se tudi čisto novi konflikti. V zadnjem času na primer zelo pozorno, pa tudi s precejšnjo mero zaskrbljenosti spremljamo dogajanje v Jemnu. To je država, ki je zelo blizu Bližnjega vzhoda, in vsi zelo dobro vemo, kaj se je tam zgodilo – ne le v Siriji, ampak tudi v Iraku. Kot sem omenila malo prej, v Turčijo prihaja vse več beguncev, druge bližnjevzhodne države, ki trenutno niso vpletene v konflikt, pa skorajda ne morejo več sprejemati novih ljudi, ki bežijo pred vojno. Poglejte na primer samo Libanon. Tam je razmerje med številom prebivalcev in številom beguncev komaj še vzdržno. Če bi takšno razmerje veljalo v Nemčiji, bi danes med Renom in Odro živelo kar 22 milijonov beguncev. Najbolj skrb vzbujajoče pa je slej ko prej to, da v tem trenutku ni videti, da bi se položaj umirjal. Pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce smo prepričani, da bomo begunsko krizo navsezadnje lahko rešili le, če bomo rešili tudi politično krizo. Pomena, ki ga ima humanitarna pomoč, seveda ne gre podcenjevati, a humanitarno delovanje v splošnem ne more ponuditi dolgoročnih odgovorov na odprta in pereča politična vprašanja. To je pač naloga za politike, za vlade. Oni morajo vzpostaviti dialog in poiskati rešitve. V nasprotnem primeru bo celoten sistem humanitarne pomoči odpovedal. Veste, številne države so zelo velikodušne in namenijo veliko sredstev za naše delovanje, toda to preprosto ni dovolj. Potrebe so večje iz dneva v dan in sredstva, s katerimi razpolagamo, ne zadoščajo. Samo v Siriji sta več kot dva milijona ljudi, ki so za dnevni obrok v celoti odvisni od nas, mi pa preprosto nimamo dovolj denarja, da bi jim to hrano priskrbeli. Dva milijona otrok tam ne hodita v šolo. To je katastrofa, saj v pravem pomenu besede govorimo o izgubljeni generaciji. Vse to lahko rešimo le z neposrednim dialogom med vpletenimi stranmi in iskanjem sporazuma, ki bi naposled ustavil konflikt. V nasprotnem primeru nas čaka le še več težav.

Predstavljam si, da obstaja precejšnja verjetnost, da se mladi, ki takole ostanejo brez izobrazbe, ki niso deležni primerne zdravstvene oskrbe, ki živijo v negotovih varnostnih razmerah, ki skratka pred seboj nimajo prave prihodnosti, utegnejo navsezadnje radikalizirati v političnem oziroma ideološkem smislu ...
Absolutno; mislim, da se glede tega vsi strinjamo. Posebej skrb vzbujajoče se zdi, da toliko otrok sploh ne hodi v šolo, da so torej ostali brez vsakršne prihodnosti. Pa to še ni vse. Nedavno sem govorila s kolegi, ki so me opozorili, da se je od začetka konflikta v Siriji staršem, ki so pred vojno pobegnili v tujino, rodilo okoli sto tisoč otrok. No, trenutno veljavna sirska zakonodaja otrok, ki se rodijo sirskim državljanom v tujini, sploh ne prepoznava kot sirskih državljanov. To pomeni, da so ti otroci pravzaprav ostali brez državljanstva. Če k temu še prištejemo, da šolanja niso deležni in da nimajo zagotovljene nobene prihodnosti, se seveda lahko vprašamo, kaj jih šele čaka.

Govorili ste o izjemnih izzivih, s katerimi se soočajo organizacije, ki beguncem nudijo pomoč. Se pri Visokem komisariatu v takih zaostrenih razmerah morda povezujete z drugimi humanitarnimi organizacijami, nemara z Rdečim križem?
Zelo tesno sodelujemo s številnimi organizacijami – tako z drugimi agencijami Združenih narodov kakor z Rdečim križem, pa tudi s številnimi nevladnimi organizacijami. Vsi imamo svoje vloge, jasno, si pa pri svojem delovanju vendarle prizadevamo čim bolje se uskladiti med seboj, da bi bili, kolikor je le mogoče, učinkoviti pri nudenju pomoči žrtvam nasilja, zlasti seveda beguncem in prosilcem za azil.

Katere demografske skupine med begunci, med prosilci za azil pa so po vašem mnenju najbolj ogrožene, najbolj ranljive? So to otroci? Starejši? So to ženske, ki so bile žrtve spolnega nasilja?
Mislim, da nismo v položaju, ko bi smeli oblikovati lestvico, kdo pravzaprav je najbolj ranljiv. No, po drugi strani pa ni nikakršnega dvoma, da nekatere skupine dejansko so močno ogrožene, in med njimi prav gotovo najdemo vse te, ki ste jih pravkar omenili. Starejši, denimo, so zelo ranljivi, še zlasti če nimajo ob sebi sorodnikov, ki bi zanje skrbeli. Nekaj podobnega velja tudi za otroke. Težko je že, če so s svojimi družinami, še bistveno huje pa je, seveda, če so brez staršev. Potem so tu tudi žrtve spolnega nasilja: ženske. Posebej težko je, če so te ženske ostale brez svojih mož in morajo zdaj same skrbeti za vso družino. Pozabiti ne gre niti na invalidne osebe; tudi te so skrajno ranljive, saj se nenehno soočajo s težavami, s katerimi se drugi pač ne. No, med najbolj ranljive pa gre pogosto prišteti tudi moške, ki so bili žrtve mučenja in zdaj ne zmorejo brez izdatne pomoči. Obstaja torej cel spekter ljudi, ki potrebujejo posebno podporo.

Ko vas takole poslušam, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako morate ljudje, ki delate z begunci, ki delate za Visoki komisariat, navsezadnje imeti močno voljo in izrazito pozitiven, optimističen pogled na svet, saj si ne predstavljam, kako sicer shajate z zavestjo o grozotah, ki se godijo na svetu, grozotah, s katerimi se prav gotovo srečujete vsak dan ... Kako se pravzaprav kosate s tem?
Gotovo je treba priznati, da so naši predstavniki, posebej tisti, ki delujejo neposredno na terenu in so torej vsak dan v stiku z žrtvami konfliktov, v nevarnosti, da jih bo to, kar vidijo, slišijo ali doživijo pri svojem delu, travmatiziralo. Vsi smo namreč ljudje in trpimo – bodisi neposredno bodisi skozi druge. Slepa sila, ki se sproži v oboroženih konfliktih, preprosto ne prizanese nikomur. Zato svojim ljudem načrtno nudimo psihosocialno pomoč, pazimo pa tudi, da jih rotiramo, da torej nihče ne ostane predolgo na enem mestu. Na ta način si prizadevamo omiliti travmo, s katero se po logiki stvari soočajo naši predstavniki. Moram pa k temu dodati, da je slej ko prej treba biti ... ne nujno optimističen, toda brez upanja, da lahko stvari premaknemo na bolje, bržkone ne gre. Zaradi tega je naše delo navsezadnje vredno napora. In čeprav vidimo veliko bede, doživljamo tudi uspehe. Ko zaradi našega naprezanja življenja ljudi, življenja beguncev in prosilcev za azil postanejo varnejša in boljša, nam to gotovo vlije volje, da nadaljujemo svoje delo.

Pa sploh obstaja kje na svetu kak konflikt, za katerega bi mogli reči, da je bil tako temeljito razrešen, da ste pri Visokem komisariatu za begunce navsezadnje mogli uspešno končati svoje delo z begunci, ki jih je bil ta konflikt pognal z domov?
Če govorim iz globalne perspektive, je bržčas najbolje, kadar pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce lahko zaključimo tako imenovano operacijo repatriacije, saj to pomeni, da se je neki konflikt končal. To se sicer ne primeri prav pogosto, a kadar se kaj takega vendarle pripeti, nas to seveda navda z zelo pozitivnimi občutki. Sama sem nekaj takega doživela v srednji Ameriki, kjer je orožje po dolgih desetletjih naposled utihnilo. To je bilo fantastično. Ob tem pa ne gre pozabiti, da se praviloma počutiš srečnega že takrat, ko lahko pomagaš enemu samemu posamezniku. Že to je po mojem mnenju uspeh in zmaga.

Prav gotovo. In ko sva že pri pomoči enemu samemu posamezniku, dovolite, da vas vprašam, kaj lahko v tem kontekstu naredimo mi, navadni ljudje. Predpostaviva, da naju zdajle posluša nekdo, ki bi rad pomagal – bodisi samim prosilcem za azil bodisi vaši organizaciji. Kaj lahko taka oseba stori?
Najprej poglejva, kaj bi bilo mogoče storiti tu, v sami Sloveniji. Govorila sva o tem, da je beguncev oziroma ljudi, ki tu zaprosijo za azil, sorazmerno malo. Toda nekateri med njimi se vendarle soočajo s precejšnjimi težavami. Če torej lahko storite kar koli, da bi popravili njihov položaj, se tega prav gotovo velja lotiti. Lahko na primer stopite v stik z nevladnimi organizacijami, ki delajo z begunci in prosilci za azil. To bi utegnil biti dober začetek. Vam bom podala primer. Prej sva govorila o precejšnjih težavah, ki se porajajo v zvezi s ponovno združitvijo razbitih družin, saj država ne pomaga, da bi ločeni družinski člani navsezadnje mogli pripotovati sem, ko njihovi sorodniki enkrat uredijo vse potrebne papirje. V nekaterih takih primerih so potem na pomoč priskočile nevladne organizacije, ki so denar za karto zbrale med navadnimi slovenskimi državljani. Mislim, da je to velik uspeh in zelo dober primer, ki kaže, kako lahko ljudje konkretno pomagajo. No, če pa pogledava še širšo sliko, tedaj je treba reči, da pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce obupno potrebujemo dodatna sredstva, saj vse več ljudi potrebuje našo pomoč. In navadni državljani lahko neposredno pomagajo tudi nam. Vse, kar morajo storiti, je, da obiščejo našo spletno stran in nam potem pomagajo, kakor pač lahko.

Ker se zlagoma bližava koncu najinega pogovora, samo še tole vprašanje: v Sloveniji danes pogosto slišimo, da je naša država že nekaj let v precejšnjih ekonomskih in socialnih škripcih, da nimamo pravih sredstev, s katerimi bi mogli pomagati, in da bi bilo zato skrajno neodgovorno od nas, da bi medse sprejemali še begunce. Kaj bi, izhajajoč iz svojih izkušenj, rekli ljudem, ki tako mislijo?
Mislim, da imajo ljudje pogosto tak vtis, vendar je treba stvari postaviti v primerno perspektivo. Govorila sem že o razmerah v Libanonu, kjer pride približno en begunec na štiri državljane. Slovenija seveda še zdaleč ni najbogatejša država, vendar določena sredstva le imate in mislim, da majhen del tega bogastva lahko delite z ljudmi, ki jim gre bistveno slabše. Veste, begunci so ljudje, ki so močno trpeli, ki so jih dejansko preganjali, katerih življenja so bila v resnični nevarnosti. In prepričana sem, da Slovenija ima, kar je potrebno, da bi vsaj nekaterim med njimi pomagala. Včasih se je pač treba ozreti okoli sebe, pogledati, kakšne so trenutne razmere na svetu. Če jih primerjate s položajem v Sloveniji, boste spoznali, da Slovenija ima dovolj, da bi mogla nuditi nekaj pomoči.