Darfur je prizorišče ene največjih humanitarnih katastrof današnjega časa, a po veliki pozornosti, ki je je bil deležen pred leti, je zdaj mednarodna skupnost nanj pozabila, čeprav se grozodejstva nadaljujejo in sudanska vlada ni opustila svoje namere, da si podredi ponosne prebivalce te zahodne pokrajine.

Na to skuša s svojim obiskom v Sloveniji in v Evropi opozoriti Sulejman Džamus, ki v glavnem uporniškem Gibanju za pravičnost in enakopravnost (JEM) opravlja vlogo humanitarnega koordinatorja. Na obisku v Sloveniji se mu je pridružil tudi Abdulahi Osman El Tom, ki je predstojnik oddelka za antropologijo na Univerzi v Maynoothu na Irskem, v JEM-u pa je vodja strateškega planiranja. Za MMC sta osvetlila trenutne razmere v še vedno nemirnem Darfurju.

Toda Slovenija je majhna država, majhen glas v veliki evropski družini.

Sulejman Džamus: Ne smete tako govoriti. Slovenija je država, ima svojo zastavo, svoj sedež v Združenih narodih, v Evropski uniji, zato ni država, ki bi jo lahko zapostavili. Če večje države nič ne ukrepajo, to ne pomeni, da druge ne bi naredile nekaj, kar je govoril tudi Janez Drnovšek.

Abdulahi Osman El Tom: Morate vedeti, da ravnokar prihajamo iz Katarja, ki je sprožil pobudo za rešitev vprašanja v Darfurju in Katar je veliko manjši kot Slovenija. Vi lahko zaradi svoje zgodovine nastopate nevtralno, Katar pa je arabska država in je naklonjena eni strani v tej krizi. Slovenija ima večje možnosti, da postane boljši posrednik.

V Ljubljani začenjate svojo pot po Evropi. Ali zdaj v evropske politike polagate upanje za rešitev vašega vprašanja, potem ko ne morete skriti razočaranja nad mlahavostjo ameriške administracije Baracka Obame?

Abdulahi Osman El Tom: V nikogar posebej ne upamo, smo del tega sveta in hočemo, da vsi pomembni deli tega sveta igrajo konstruktivno vlogo. Res je, da smo razočarani nad Obamo in še posebej nad njegovim odposlancem, ki absolutno nima nobene vizije za rešitev krize. Videti je, da je tudi Evropa predala zastavo ZDA in se popolnoma umaknila, kar je narobe, saj si želimo, da bi pomagala. Če je že tako, potem bi radi iskanje rešitve predali v evropske roke in bi bili veseli sodelovanja z Evropo. Zato smo tukaj.

Sulejman Džamus: Naša prva namera je oživitev pobude, ki je bila sprožena iz Slovenije od pokojnega predsednika Drnovška, in pospešitev prizadevanja, ki so sledili tej pobudi. Če bo priložnost in čas, bomo obiskali vsako evropsko državo, ki nas bo sprejela. Toda začenjamo v Sloveniji, za katero si želimo, da bi prevzela vodilno vlogo.

Ta teden je vaše gibanje prekinilo pogajanja s predstavniki sudanskih oblasti. Kaj je predmet teh pogajanj, o čem se sploh pogajate?

Sulejman Džamus: Ta pogajanja so bila sprožena v podporo nekakšnemu mirovnemu dogovoru med sudansko vlado in Gibanji za pravičnost in enakopravnost, zato smo podpisali osnutek dogovora, v katerem smo se dogovorili za nekakšno premirje. Toda vlada je nadaljevala kršitve dogovorov z dnevnimi bombardiranji, celo z vojaškimi ofenzivami, zato smo zamrznili mirovne pogovore, dokler oblasti ne prenehajo vojaških akcij. Če tega ne bodo storili, potem nima smisla govoriti o miru, ki se ga ne bo spoštovalo in o premirju, ki smo ga podpisali februarja.

Abdulahi Osman El Tom: Kot veste, je v dogovor vključena tudi izmenjava ujetnikov, a je vlada pri tem omahovala. Samo dan pred načrtovano zamenjavo so oblasti poklicale Rdeči križ in preklicale ta proces. Dogovor naj bi bil tudi podprt s premirjem, ki ga je vlada kršila na dveh frontah - z napadi na civiliste in z napadi na naše sile. Vlada ni resno vzela pogajanja, kar kaže na prisotnost nepomembnih vladnih predstavnikov. To namiguje tudi na dejstvo, da se še niso odpovedali vojaški rešitvi problema, zato smo se odločili umakniti in zdaj je na vladi, da se bo držala sprejetih odločitev. Vrnili se bomo za pogajalsko mizo, saj smo naklonjeni mirni rešitvi problema. Odgovornost je v vladnih rokah.

Kaj se dogaja z zloglasnimi arabskimi milicami Džandžavid, ki so pomagale vladnim silam v vojaški kampanji v Darfurju?

Sulejman Džamus: Vloga Džandžavidov je oslabljena, saj so popolnoma poraženi. Posamezniki še vedno pomagajo vladnim silam, a ne v takem obsegu kot v preteklosti. Lahko rečemo, da Džandžavidi ne obstajajo več ločeno od vladnih sil.

Abdulahi Osman El Tom: Vse manj in manj jih je. Veliko jih je spoznalo, da jih je vlada izkoristila in nekaj od njih se je celo pridružilo našemu gibanju. A ostali so nekateri, ki še vedno posiljujejo naše ženske in požigajo naše vasi.

Darfurski uporniki ste zelo razdeljeni in zaradi tega delno tudi neuspešni v svojih naporih. Kakšne so razlike med vami in zakaj se tudi v tako težkih razmerah niste sposobni poenotiti?

Sulejman Džamus: Te različne skupine obstajajo na internetu. Na terenu po vsem Darfurju ni nobenega dela, ki bi lahko vplival na prihodnost Darfurja, negativno ali pozitivno, razen našega gibanja. Kot veste, sem se JEM-u pridružil pred letom dni, prej sem bil v drugem gibanju, v frakciji Sudanske osvobodilne vojske. Vsi uporniki so se pridružilu JEM-u in drugi, ki trdijo, da še vedno obstajajo, v resnici niso prisotni na terenu. Večino od njih so ustvarile okoliške države, regionalne sile, saj si želijo svoje vloge v konfliktu v Darfurju. Ustvarile so gibanja in zdaj jim preprečujejo kakršno koli vključitev v darfurski upor, kar je naš cilj. Zdaj niti nimajo moči, da bi se nam pridružili.

Abdulahi Osman El Tom: Ljudje ne bi smeli precenjevati pomena enotnosti gibanj zatiranih ljudi kjer koli, saj ljudje ne bodo nikoli poenoteni in vedno bodo razlike med njimi. Če hočemo demokracijo, potem moramo pričakovati, da bodo ljudje oblikovali različne stranke, to je del življenja. Kar se tiče trenutne situacije, je prizorišče pogajanj v Dohi postalo valilnica samooklicanih gibanj in mediji so na voljo vsakemu, ki se pojavi in se razglasi za gibanje. Nobenih kriterijev ni, kaj sploh določa gibanje. Postali so popolnoma anarhistični. Veliko teh gibanj sploh ni gibanj, gre za posameznike s svojimi interesi ali pa za lutke v rokah regionalnih sil.

Nedavno so potekale volitvem na katerih je zmagal predsednik Al Bašir. Kako so volitve potekale v Darfurju in kako so ljudje sploh volili, ko je mnogo od njih razseljenih ali pa so begunci?

Sulejman Džamus: Tako imenovane volitve služijo le kot korak do referenduma (o odcepitvi južnega Sudana op. p.) leta 2011, zato so Baširju dovolili, da naredi kar lahko, da ostane na oblasti. Glasovalne skrinjice, v katere so volivci oddali svoj glas, so bile odstranjene in preštevalcem glasov so prinesli že pripravljene skrinjice s ponarejenimi glasovnicami. Volitve so bile le po imenu. Bile so popolna prevara in mednarodna skupnost je bila ogoljufana, a se je že prej odločila, da to sprejme. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je pred volitvami že dejal, da volitve ne bodo dosegle mednarodnih standardov, toda mednarodna skupnost jih bo vseeno sprejela. To je bila zelena luč za Baširja, da stori, kar hoče in za to ne bo odgovarjal.

Čez eno leto se bo južni Sudan odločal o neodvisnosti in mednarodna pozornost bo usmerjena na to vprašanje. Ali menite, da bo problem Darfurja v tem času na strani, ali mogoče vidite kakšne možnosti tudi za rešitev?

Abdulahi Osman El Tom: Naše stališče je, da bi morali ti dve vprašanji reševati z roko v roki, za nobeno stran namreč nočemo, da bi jo pozabili. Na žalost so se tisti, ki so zdaj pristojni, to so regionalne sile, ki jih vodijo ZDA, odločili drugače, za zamrznitev procesa v Darfurju. Želimo si, da bi ta vzorec spremenili. Vemo, da se bo jug odcepil, kar nas žalosti, saj smo prvenstveno organizacija in si želimo odpraviti vzroke, ki so ga pripeljali do te odločitve, saj so to ravno vzroki, zaradi katerih se borimo proti osrednji vladi. Mi smo se sprijaznili z odcepitvijo, ta je neizogibna, menimo, da bi morale imeti vse manjšine pravico do samoodločbe tako v Sudanu kot drugje. Za Južni Sudan si v prihodnosti želimo, da bi bil uspešna, mirna država, ki bi seveda imela dobre odnose z okolico, saj ima precejšnjo mejo z Dafrurjem. Naša blaginja je neločljivo povezana z blaginjo prebivalcev na jugu.

V Darfurju je 20.000 vojakov Afriške unije, a ta misija je neučinkovita. Zakaj je AU tako nemočen pri reševanju konfliktov na celini in od katerih držav pravzaprav imate največ podpore?

Sulejman Džamus: Večina držav, iz katerih prihajajo vojaki, je precej pod vplivom mnenja sudanske vlade in sledijo njihovim navodilom. Zakaj so se tako odločili, ne vem, a nam ne pomagajo in njihova prisotnost je brez pomena, saj ne naredijo nič v svojem mandatu, ki narekuje zaščito civilistov. V zadnjem tednu, ko je vlada začela bombardirati in je napadla vodnjak, smo jih obvestili o ofenzivi in jih prosili, naj se pridejo prepričat. Za dovoljenje so prosili vlado, ki pa je njihovo prošnjo zavrnila in jih odpravila z zagotovilom, da tam ni njihovih sil. Po drugi strani so nam naši prijatelji iz Slovenije poslali majhne kamere, ki mislim, da stanejo po deset dolarjev, in oznanili smo, da so kamere skrite pri najbolj ranljivih ljudeh, otrocih in ženskah, ki snemajo vse kršitve, ki se dogajajo okoli begunskih taborišč. Učinek teh kamer je stoodstotno večji od 20.000 vojakov in kar se tiče denarja milijonkrat večji. Oni niso sposobni zaščititi civilistov na tak način, zato nočemo, da nas ščitijo tako. Če imamo te kamere, jih samo 50 naredi več kot ti vojaki, zato jih ne potrebujemo, da so tukaj in trošijo denar od mednarodne skupnosti. V Darfurju se gredo nekakšen turizem.

Abdulahi Osman El Tom: Do zdaj je imela Afriška unija vse možnosti in sposobnosti, da se loti stvari, a je obupno zavozila. Žalostno je to, saj sem Afričan in bi tam raje videl dobro organizacijo, če se imenuje Afriška unija, ali ne. Toda trenutni AU ni nič več kot klub diktatorjev, ki so ga vedno ogrožala vprašanja pravičnosti, človekovih pravic in svoboščin, zato v Darfurju ni uspešna in samo zapravlja denar zahodnih davkoplačevalcev, saj misijo plačuje Zahod. Trenutno za misijo v Darfurju zahtevajo 1,4 milijarde letno, toda, kot vidite, ne opravljajo svojega mandata. Po dozdajšnjem napredku sodeč lahko rečemo, da niso izpolnili, kar so obljubili. Bolje bi bilo, če bi se za nekaj časa umaknili na stran. Problem je jasen, če bi se ga hoteli lotiti, vendar ne morete pričakovati od takih, kot so Gadafi, da bodo prinesli demokracijo in spoštovanje človekovih pravic. Moramo biti realistični.