Največja afriška država se podaja na prve volitve po letu 1986, a v dneh pred začetkom tridnevnega izbiranja novih oblastnikov je postalo jasno, da je Sudan obsojen na razpad na dva dela. Veliki spopad med arabiziranim severom in krščansko-poganskim jugom, zaradi česar sta izbruhnili dve dolgoletni državljanski vojni, ki sta skupaj trajali neverjetnih 39 let (!), se končuje z delno blokiranimi volitvami. Na žalost ni izključena niti tretja državljanska vojna, a tokrat bi znala nafta celo preprečiti in ne zakuhati vojne.

Črno zlato krivo za vse
V sudanski avtonomni pokrajini, kjer štirje od petih ljudi ne znajo brati in kjer eden od petih otrok ne dočaka petega leta starosti, se vse od konca 22-letne druge državljanske vojne dogajajo velike spremembe, ki jih poganjajo naftni dolarji. Po mirovnem sporazumu s Kartumom upornemu jugu pripada letno okoli dve milijardi dolarjev, kar je preobrazilo nekoč oblegano mesto v eno najhitreje rastočih mest na celini. Mesto, ki je imelo ob koncu vojne leta 2005 nekaj več kot 150 tisoč ljudi, jih ima zdaj vsaj štirikrat več, če ne že celo milijon in vse to zaradi nafte.

Jug Sudana, ki je 32-krat večji od Slovenije in kjer prebiva okoli 10 milijonov ljudi, ki pripadajo več kot 200 narodom, pod zemljo skriva ogromne zaloge nafte in drugega naravnega bogastva (železo, baker, krom, srebro, zlato ...), a zanemariti ne gre niti dveh naravnih dobrin, ki jih v Afriki močno primanjkuje: vodo in les. Skupaj z verskimi in kulturnimi razlikami med severom in jugom, ki sta bila ločeno upravljana tudi med kolonialno britansko oblastjo vse do l. 1947, so vzroki za najhujši spopad po II. svetovni vojni, v katerem je v obdobjih 1955-1972 in 1983-2005 umrlo več kot dva milijona civilistov.

Januarja 2011 - referendum o neodvisnosti
Otroci brezdomci brskajo po smeteh, ki se nabirajo na poteh, ki obkrožajo edini pravi supermarket v mestu, vsaj po zahodnih merilih, in kjer nakupuje vsa mestna elita, ki jo večinoma sestavljajo nekdanji gverilski voditelji Sudanske ljudske osvobodilne vojske (SPLA). SPLA je v petih letih utrdil oblast v avtonomni pokrajini, pri tem pa navezal trdne stike s predstavniki naftnih družb, ki so si priborile koncesije za črpanje in iskanje nafte. Glavno besedo med "naftarji" imata kitajska državna naftna družba CNPC in malezijski Petronas.

Prav pridobitev kitajskega zaupanja je bila ključna za predsednika avtonomne pokrajine in vodjo SPLA-ja Salva Kiirja, ki je po mirovnem sporazumu iz Adis Abebe 2005 in poznejši smrti legendarnega Johna Garanga hkrati tudi podpredsednik Sudana. SPLA in Kiir se korak za korakom bližata končnemu cilju - neodvisnemu Južnemu Sudanu. Predsedniške, parlamentarne in lokalne volitve so le preizkusni kamen za referendum, na katerem se bo januarja 2011 na jugu odločalo o neodvisnosti. Zanjo se bo moralo referenduma udeležiti vsaj 60 odstotkov upravičencev, podporniki ločitve pa potrebujejo 51 odstokov vseh glasov.

Bojkot opozicije, umik južnjakov
Zdaj se Sudanci podajajo na volitve in to kljub genocidu v Darfurju, zaradi katerega Mednarodno kazensko sodišče (ICC) išče predsednika Omarja Al Baširja, ki pa se mu obeta volilna zmaga. Zaradi strahu pred volilnimi prevarami se je v četrtek za popolni bojkot volitev odločila glavna opozicijska stranka na severu Ummah, ki jo vodi Sadiq Al Mahdi, ki ga je leta 1989 z oblasti z vojaškim udarom odstranil prav Al Bašir. Delo je Al Baširju olajšal tudi SPLA, ki se je s kandidatom Yasirjem Armanom umaknila s predsedniških volitev. Posredovanje nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja je obdržalo vsaj SPLA-jeve parlamentarne kandidate v severnih zveznih deželah, čeprav je jasno, da je glavni cilj Kiirja čim višja zmaga na volitvah za predsednika avtonomne pokrajine Južni Sudan.

Juba magnet za iskalce zaslužka
Medtem ko (ne) poteka volilna drama, stane steklenica viskija (Johnnie Walker Blue Label) v Jubi skoraj 200 evrov. Zakaj? Naftni razcvet je v mesto privabil na tisoče tujcev, od Ugandcev in Kenijcev do Kitajcev ter zahodnih humanitarnih delavcev. Ker je infrastruktura zaradi polstoletnega spopada tako rekoč neobstoječa, v celotnem Južnem Sudanu je asfaltiranih le 50 km cest, prav vse uvožene dobrine iz sosednih držav dovažajo po močno zasoljenih cenah in pri tem ni pomembno, ali z letalom, ladjo po Belem Nilu ali z dolgotrajnim prevozom s tovornjaki po blatnih poteh.

"Zaslužiti 100 dolarjev (75 evrov) v Keniji je zelo težko, tukaj v Jubi pa zelo lahko," zatrjuje Amos Njay, taksist iz Nairobija, ki zdaj preveža stranke po ulicah Jube. Poleg "naftarjev" za razcvet skrbijo predvsem humanitarne in nevladne organizacije, katerih pripadniki večinoma zaslužijo po 10 tisoč neobdavčenih dolarjev na mesec, pri tem živijo v skrbno varovanih naseljih ter s pridom zapravljajo denar za to okolje razkošne dobrine.

V srcu teme samo zaradi denarja
"Saj veste, kaj pravijo. V take kraje lahko zvabiš le misijonarje, najemnike in pustolovce. Res je, jaz sem tukaj samo zaradi denarja," pravi eden izmed uslužbencev ugledne mednarodne humanitarne organizacije, medtem ko v baru ob reki Nil pije hladno pivo. A tudi prekaljeni veterani vojn in povojnih obnov nakazujejo, da jim delo in bivanje v deželi, kjer sta umrla dva milijona ljudi, prihajata do živega. "Ne pijem tamkajšnjega piva, je premalo močno," dodaja Američan, ko spije pločevinko kenijskega piva. Veteran uničevanja min iz Kambodže, Laosa, Bosne in Afganistana sklene: "Želim se vrniti v Afganistan. Tisto je lepa dežela!"

Toni Gruden