Vodja demokratske večine v senatu Harry Reid in vodja republikanske manjšine Mitch McConnell sta bila v ponedeljek zvečer po celodnevnih pogajanjih optimista. "Dosegli smo ogromen napredek; dogovora sicer še ni, a napredek je fantastičen," je dejal Reid in dodal: "Upamo, da bo jutri velik dan."

"Sem optimist, da bomo dosegli razumen dogovor, da bomo lahko še ta teden odprli zvezno vlado, plačali račune in začeli dolgoročna pogajanja o tem, kako državi zagotoviti zdravo fiskalno oporo," je še dodal Reid. Da je optimist, pa je dejal tudi McConnell in izrazil prepričanje, da bo doseženi dogovor sprejemljiv za obe strani.

Večje težave bo verjetno povzročal predstavniški dom
Izjavi obeh vodilnih mož v senatu sta najmočnejše znamenje do zdaj, da si republikanci in demokrati v senatu le želijo končati krizo, ki ogroža tudi mednarodni položaj ZDA. Če bodo senatorji dosegli dogovor, ga bo moral potrditi še predstavniški dom.

Vprašanje je, ali bo vodji republikanske večine v predstavniškem domu, Johnu Boehnerju, uspelo svoje strankarske kolege prepričati, naj ga podprejo, težavo pa bi lahko predstavljali tudi nekateri republikanci, kot je na primer predstavnik gibanja čajank Ted Cruz, ki je že nekajkrat dejal, da se bo z vsemi svojimi močmi bojeval proti zdravstveni reformi.

Ob obisku javne kuhinje v Washingtonu v ponedeljek zvečer je predsednik Barack Obama dejal, da bi lahko imelo vsako zavlačevanje dviga meje javnega dolga katastrofalne posledice za ameriško gospodarstvo. Obama bo predstavnike republikancev in demokratov še danes gostil v Beli hiši ter jim skušal pomagati, da bi resnično zapečatili dogovor.

Neuradno: financiranje do januarja, dolg do februarja
Kakšen je dogovor, še ni znano, v medije pa je neuradno pricurljalo, da naj bi zagotovili financiranje zvezne vlade do 15. januarja prihodnje leto, mejo javnega dolga pa naj bi zvišali do 7. februarja. V zameno za to naj bi demokrati popustili pri nekaterih delih zdravstvene reforme, ki je bila glavni trn v peti republikancev, stranki pa naj bi se dogovorili tudi za začetek dolgoročnih proračunskih pogajanj.

Demokrati naj bi se tako za leto dni odpovedali novemu davku na medicinske naprave, ki je del zdravstvene reforme, in nekaterim taksam, malce pa bodo zaostrili pogoje glede podeljevanja subvencij ljudem, ki se bodo zavarovali v okviru reforme.

Prav zdravstvena reforma, ki se ji predsednik Barack Obama noče odpovedati, je bila povod za zaplet. Kongres tako ni sprejel zakona o nadaljevanju začasnega proračunskega financiranja dela vladnih agencij, te pa so 1. oktobra zaprle svoja vrata. Samo dva dneva pa še ločita ZDA od skrajnega roka za dvig dovoljene meje javnega dolga. Če dogovora ne bo, se ZDA ne bodo mogle več zadolževati in poravnati svojih obveznosti.

Republikanci iščejo svojo zmago
Možnost dogovora v senatu je konservativne republikance v predstavniškem domu prisilila, da so na hitro pripravili svoj predlog, da bi lahko razglasili zmago. Predlog je glede rokov za financiranje vlade in dolga sicer podoben senatnemu, vendar je malce ostrejši. Davek na nove medicinske aparate bi povsem odpravili, odvzeli bi posebne zdravstvene subvencije vsem kongresnikom in predsedniku Baracku Obami, finančnemu ministru Jacku Lewu pa bi odvzeli možnost, da s "premetavanjem" denarja po računih odloži stečaj ZDA.

Lew je namreč na ta način kar pet mesecev odlagal padec ZDA v plačilno nezmožnost, saj je bila meja 16.700 milijard dolarjev javnega dolga praktično dosežena že maja letos. Bela hiša je predlog republikancev že zavrnila in ga označila za nov nesprejemljiv poskus izsiljevanja.

Kriza posledica manipuliranja z volilnimi okrožji
Zdajšnja kriza je tudi posledica ameriških volilnih okrožij. Ni naključje, da se možnost dogovora kaže v senatu, ne pa v predstavniškem domu, kjer je težava nastala. Republikanci se čutijo povsem varne v svojih kongresnih okrožjih, ki niso zaokrožene geografsko-politične celote. Strankarska okrožja v ZDA vedno znova riše stranka, ki je v določeni državi na oblasti, in to tako, da je za kandidate opozicije v njih skoraj nemogoče zmagati. Tako se dogajajo absurdi, da Obama na primer leta 2012 osvoji absolutno večino v določeni državi, ta pa potem pošlje v zvezni kongres trikrat več republikancev kot demokratov.

V senatu pa je drugače, ker mora kandidat osvojiti večino glasov vseh volivcev države, zato se senatorji bolj ozirajo na ankete, ki niso omejene le na okrožja.