Aktivistka Eve Ensler ne more najti pravih besed za opis, kaj je videla in slišala: "Gnusno. Obupno. Izpod nadzora ...". Sledi še nekaj jeznih besed, s katerimi poskuša opisati, kar je v mnogih pogledih neopisljivo.
Enslerjeva v prispevku za CNN govori o ženski, ki jo je posililo 15 vojakov. Nekateri so za penetracijo uporabili palice in nože. Kanibalizem. Enslerjeva se je vrnila iz Demokratične republike Kongo, kjer je na tisoče žensk in deklet sistematično posiljenih med še vedno trajajočo 10-letno vojno, za katero nekateri pravijo, da je zahtevala več življenj kot katera koli druga vojna od 2. svetovne vojne dalje.
"Gre za femicid," označi vojno Enslerjeva z besedo, ki opisuje ravnanje s kongovskimi ženskami. "Gre za sistematično uničenje žensk. To je gospodarska vojna, ki se bojuje na telesih žensk. To je uničenje kongovskega ljudstva in življenja samega."
Svet ne zanimajo črne žrtve?
Enslerjeva in njeni aktivistični soborci skušajo ustaviti grozljive napade na ženske z vrsto kampanj, ki skušajo podreti premiso, da ljudi ne zanima, kaj se dogaja s črnimi Afričani. V srcu kampanje je "Mesto veselja" - vseženska vas v Kongu, kjer lahko žrtve posilstva okrevajo od svojih fizičnih in psiholoških ran. Za nekaj podobnega si prizadeva, denimo, tudi Unicef. A odziv sveta ostaja ... zadržan.
Enslerjeva pravi, da ve, zakaj je tako: "Mnogo ima opraviti s čisto odkritim rasizmom. Ko vidimo konflikte, ki zadevajo belce, se svet odzove hitreje. Popoln primer za to je Bosna." Spet drugi aktivisti menijo, da svet ne ukrepa, ker preprosto - ne ve.
Posiljene, osramočene, ponižane
Zgodovina Konga je zapletena in krvava prav tako kot kompleksna vojna, ki požira državo. Kongo je bil pod belgijsko oblastjo od leta 1885 do neodvisnosti leta 1960. Enciklopedije vam bodo povedale, da "državo pesti politična in družbena nestabilnost". A to še zdaleč ne opiše krvave zgodovine. Belgijski kralj Leopold naj bi tako v začetku 20. stoletja med ropanjem države zlata in kavčuka ubil do 8 milijonov Kongovcev. In prav boj za nadzor kongovskih obilnih naravnih bogastev, od diamantov in zlata do kobalta, naj bi podžgala večino današnjega nasilja.
In v vojni, za katero Unicef pravi, da je najsmrtonosnejša od 2. svetovne vojne dalje, je posilstvo postalo primarno orožje, uperjeno v uničenje kongovske skupnosti. Posilstvo je namreč v tamkajšnji družbi še vedno tabu, možje, družine in vasi se žrtvam pogosto odrečejo, šibko in razdeljeno skupnost pa je lažje zavojiti. Številne Kongovke so se z usodo sprijaznile in pravijo, da je to pač nekaj, kar morajo "potrpeti".
Je prihodnost še temnejša od preteklosti?
"Mesto veselja" si trudi to miselnost spremeniti. Vas, ki naj bi se odprla septembra 2009, bo žrtvam ponujala svetovanje, izobraževanje in uvajanje. Mnogo žensk je, ki si želijo spremeniti "svojo bolečino v moč". Po besedah predstavnika Unicefa nekatere že zdaj tvegajo lastna življenja s prijavo posilstev.
Ena od takih je tudi Lumo Furaha, ki je nedavno javno spregovorila o svojem množičnem posilstvu: "Hoteli so me uničiti; uničiti moje telo in ubiti duha. Spregovorila sem, ker nočem, da bi otroci naslednje generacije morali preživljati, kar sem preživela jaz." A morda je za to že prepozno. Naslednja kongovska generacija je že zaznamovana.
Številne dečke namreč silijo, da gledajo, kako posiljujejo njihove matere in sestre. In Enslerjeva poroča, kako so sestre v bolnišnico pripeljale triletno deklico, ki sta jo posilila dva desetletnika. Kongovska prihodnost, pravi ona, bi lahko bila še bolj srhljiva od njegove pretekosti.

K. S. po CNN
V spodnji galeriji sledi nekaj utrinkov iz življenja žensk v Kongu (Vir: EPA).