V prvem in drugem delu smo spoznali predsednike Gabona, Libije, Angole, Kameruna, Ekvatorialne gvineje, Republike Kongo in Zimbabveja. Tokrat si bomo pobliže ogledali voditelje Egipta, Burkine Faso, Ugande in Gvineje.

Mubaraku stregli po življenju, a nikoli uspeli
Na čelo najštevilčnejše arabske države se je Hosni Mubarak povzpel po atentatu islamskih skrajnežev na njegovega predhodnika in mentorja Anvarja Al Sadata med vojaško parado leta 1981, ko jo je lažje skupil tudi Mubarak, ki je do takrat opravljal funkcijo podpredsednika. Tako kot njegov predhodnik se je tudi sam odlikoval z blestečo vojaško kariero, med katero je poveljeval egiptovskim zračnim silam in jih znova postavil na noge po ponižujočem porazu v šestdnevni vojni z Izraelom.

Po prihodu na oblast je Mubarak vodil zmerno politiko in ostal zavezan, za večino arabskih držav spornemu, mirovnemu dogovoru z Izraelom iz leta 1979, kar je takrat Egipt kot do zdaj edine arabske države stalo izključitve iz Arabske lige, kamor pa so ga znova sprejeli leta 1989. Če je najprej deloval kot šibka figura na domači in mednarodni politični sceni, si je kmalu pridobil ugled in zaupanje s politično stabilnostjo in gospodarskim napredkom doma ter v mednarodni skupnosti s posredniško vlogo na Bližnjem vzhodu.

Brez težav, kar je omogočal referendumski sistem volitev z odločanjem o samo enem kandidatu, je bil Mubarak za predsednika izvoljen leta 1987 in 1993. Vmes se je odločno postavil na stran ameriške koalicije po iraški zasedbi Kuvajta in egiptovske sile so bile s kar 40.000 vojaki ene od prvih, ki so prispele na savdska tla, da bi sodelovale v operaciji proti iraški vojski. Njegova uslužnost je bila pošteno poplačana, saj so ZDA in evropske države Egiptu odpisale za 20 milijard dolarjev dolga. V drugi iraški vojni leta 2003 je Mubarak prav tako zavzel odločno stališče, a tokrat drugačno kot bi si ga želeli njegovi ameriški zavezniki, saj je nasprotoval napadu na Irak zaradi grozovitih posledic, ki jih bo prinesla ameriška vojaška avantura, in si kot prednostno vprašanje na Bližnjem vzhodu zadal reševanje izraelsko-palestinskega konflikta.

Monopolizacija oblasti v rokah Mubaraka in njegove Nacionalne demokratske stranke, vladanje s trdo roko in širokimi pooblastili, prijateljstvo z Izraelom in zavezništvo z ZDA so terjali svoj davek in predsednik se je moral vseskozi zoperstavljati islamskim skrajnežem, kar je pogosto izkoristil za vzpostavitev izrednih razmer in obračunavanje z vsemi političnimi nasprotniki. Kar nekajkrat je bil tarča atentatorjev in najbolj odmeven je bil poskus pripadnikov egiptovskega islamskega džihada, da bi ga ubili med njegovim obiskom v etiopski prestolnici Adis Abebi, a jo je odnesel brez praske in poskus atentata ob vrnitvi v domovino znova izkoristil za "čiščenje terena", ki je egiptovske zapore napolnilo s tisočimi novimi stanovalci, med njimi so bili krivično tudi miroljubni nasprotniki njegovega režima.

Na referendumu, ki je sledil leta 1999, je bil Mubarak spet edini kandidat, a leta 2005 se je pod pritiskom zahtev po spremembah odločil, da bo vzpostavil demokratičen, čeprav le navidezno, predsedniški volilni sistem in na volitvah je bilo dovoljeno sodelovanje tudi drugih kandidatov, a brez resnejših tekmecev je bil zmagovalec jasen že prej.

Za zdaj še ni jasno, ali se bo 80-letni Mubarak še med svojim vladanjem odločil za resnične demokratične spremembe, ali pa bo to prepustil svojemu nasledniku, za katerega se največkrat omenja mlajši sin Gamala. Čeprav je ta zanikal predsedniške ambicije, pa njegovo počasno, a vztrajno, vzpenjanje v hierarhiji vladajoče stranke dokazuje ravno nasprotno.

Strmoglavljenje in umor prijatelja
Blais Compaore si je s prevzemom oblasti v Burkina Fasu roke umazal s krvjo, potem ko je z nasilnim državnim udarom strmoglavil svojega predhodnika, revolucionarnega soborca in tesnega prijatelja Thomasa Sankaro, s katerim sta skupaj odstavila prejšnjega voditelja te sahelske države, ki se danes na ZN-ovi lestvici najrevnejših držav nahaja na tretjem mestu. Čeprav sta se konec 70. let skupaj vojaško urila v Maroku in delila skupne marksistično-leninistične nazore, sta se razšla zaradi političnih in osebnih razlik, ki so Compaoreja pripeljale do tega, da je v strahu za svoj položaj oktobra leta 1987 odstranil Sankaro in ga skupaj s še nekaj ministri dal usmrtiti.

Compaore je po državnem udaru trdil, da je šlo za nesrečo, s katero nima nobenega opravka, medtem ko je svojega karizmatičnega predhodnika vseeno označil za izdajalca lastne revolucije, katere ponovno oživitev je obljubil sam, čeprav se je kmalu poslužil ostrih gospodarskih ukrepov s privatizacijo na čelu, da je lahko državo pripeljal pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada. Leta 1991 se je uradno odrekel socializmu, se zavzel za svobodno podjetništvo in prvič razpisal volitve, na katerih pa je nastopil kot edini kandidat, saj jih je opozicija bojkotirala, med drugim tudi zaradi obtožb o vpletenosti v umor Sankare, tako da je na volišča prišla le četrtina volivcev, kar je za kratek čas resno zamajalo stabilnost države.

Pozneje je šlo z volitvami lažje in Compaore se je leta 1998 ob bojkotu glavnih opozicijskih strank pomeril z dvema kandidatoma ter prepričljivo zmagal in to mu je znova uspelo leta 2005, ko se je pomeril z nekaj več kandidati, a vseeno osvojil več kot 80 odstotkov glasov. V zadnjih letih si je s posredniškimi vlogami v različnih konfliktih skušal popraviti podobo na celini, kjer pa ga bodo vseeno mnogi povezovali samo z eno stvarjo - umorom Sankare, v katerega so pred leti polagali upe na boljše čase za Afriko. Danes je 57-letni Compaore eden izmed le še peščice afriških voditeljev, ki diplomatskih odnosov s Tajvanom niso zamenjali za prijateljstvo z veliko večjo, bogatejšo in radodarnejšo Kitajsko.

Ljubljenec Zahoda končno deležen kritik
Joveri Museveni ima za seboj bogato in uspešno kariero na vojaškem, voditeljskem in diplomatskemu področju, kar mu je prineslo veliko hvale z vseh strani, a ima tudi on, tako kot drugi afriški kolegi, značilno pomanjkljivost - prepričan je, da lahko samo on vodi svojo državo.

Potem ko je revolucionarne ideje sprejemal med študijem v Tanzaniji, kjer se je srečeval in prijateljeval z revolucionarji z vsega sveta in nekaterimi prihodnjimi afriškimi voditelji, gverilske taktike pa iz prve roke spoznaval pri upornikih v Mozambiku, je Museveni svojo politično kariero začel leta 1970, toda njegovo služenje v administraciji ugandskega predsednika Miltona Oboteja ni trajalo dolgo, saj je moral že prihodnje leto skupaj z njim pobegniti v izgnanstvo, ko je oblast z državnim udarom prevzel Idi Amin. V izgnanstvu na severu Tanzanije je organiziral svojo gverilsko skupino in leta 1979 ob pomoči tanzanijskih vojakov strmoglavil Amina.

S strmoglavljenjem Amina je Museveni postal priljubljen, a videti je, da vseeno premalo, da bi njegova stranka zmagala na volitvah leta 1980, ko je večino glasov osvojila stranka Oboteja, ki se je zatem spet zavihtel na mesto predsednika. Museveni je nasprotnika obtožil volilne prevare in se umaknil v divjino, od koder je sprožil gverilski boj proti, po njegovem mnenju, koruptivni vladi in leta 1986 mu je uspelo strmoglaviti režim Oboteja.

S prihodom na oblast je zaživela tudi Musevenijeva interpretacija demokracije, ki je dajal posebno težo spoštovanju človekovih pravic, a ob odsotnosti večstrankarskega sistema. Na očitke, da je Uganda postala enostrankarska država je odgovarjal, da gre za brezstrankarsko državo, in zatrjeval, da zahodni večstrankarski politični sistem ni primeren za Afriko, saj le spodbuja etnične in verske konflikte. Z zavezanostjo tržnim reformam je dosegel zavidljiv gospodarski napredek, zaradi česar si je prislužil poveličevanje in darežljivost zahodnih držav ter mednarodnih finančnih organizacij. Še posebej je hvalevreden njegov uspeh v boju proti aidsu, kjer se je predsednik postavil na čelo obsežne kampanje, s katero je uspel znižati stopnjo okuženosti z virusom HIV med prebivalstvom in Ugando postavil za zgled drugim afriškim državam.

Ljudstvo ga je za relativno stabilnost in mir prvič uradno nagradilo leta 1996, ko je prepričljivo zmagal na volitvah, ki so jih domači in tuji opazovalci označili za svobodne in poštene. Čez dve leti so ga nagradile tudi ZDA in na obisk je prišel ameriški predsednik Bill Clinton, ki je Musevenija označil za enega izmed vodij nove generacije afriških voditeljev. Svoj ugled si je malce zapravil, ko je istega leta skupaj z ruandsko vojsko napadel sosednji Kongo in pomagal pri strmoglavljenju diktatorja Mobutuja Sese Seka.

Kljub obljubam, da bodo volitve leta 2001 njegove zadnje, je požrl dano besedo in znova kandidiral čez pet let ter zmagal, čeprav so volitve zaznamovale številne nepravilnosti - še pred glasovanjem je zaprl in nato izpustil svojega glavnega protikandidata. Zadnja leta se je zaradi vse bolj avtokratske drže, ki jo spremljajo obtožbe o številnih kršitvah človekovih pravic in razraščanje korupcije, znašel pod udarom kritik zahoda, ki od njega kljub njegovim zaslugam pričakuje, da bo naredil še en korak naprej in oblast predal nasledniku, čeprav nič na kaže na to, saj je že namignil, da se bo leta 2011 znova potegoval za mesto predsednika.

Conte išče pravo zamenjavo
Predsednik Gvineje Lansana Conte je še eden od voditeljev, ki je oblast prevzel z državnim udarom, ko je le nekaj dni po smrti Sekouja Toureja, ki je nekdanjo francosko kolonijo vodil od njene neodvisnosti leta 1958, strmoglavil vlado, razveljavil ustavo in prepovedal vsakršno politično aktivnost. Že leto dni pozneje se je moral tudi sam soočiti s poskusom svojih podrejenih, da bi ga nasilno odstavili, vendar državni udar ni uspel in prevratniki so svoj upor plačali z življenjem.

Kot še nekatere države na celini se je tudi Gvineja pod njegovim vodstvom vključila v program IMF-a za strukturne reforme, kar je prineslo nujno potrebna tuja vlaganja v državo bogato z naravnimi viri, posebej z boksitom, katerih boljše izkoriščanje še danes zavira slabo razvita infrastruktura in vseprisotna korupcija. Leta 1993 so v državi prvič po razglasitvi neodvisnosti potekale demokratične predsedniške volitve, na katerih je Conte le za las osvojil večino in nato malce izboljšal rezultat leta 1998, medtem ko je pred petimi leti že dosegel 95 odstotkov glasov. Še prej so prebivalci na referendumu potrdili, da se ukine omejitev predsedniških mandatov, trajanje teh pa se s petih let podaljša na sedem let.

Zaradi starosti, bolezni in škodljivih navad (npr. strastno kajenje) so mnogi večkrat pričakovali, da se predsednik ne bo več vrnil nazaj s svojih zdravljenj v tujini, vendar samovoljni Conte zatrjuje, da bo vladal do izteka mandata leta 2010, do takrat pa bo našel zamenjavo, "ki ljubi svojo državo in jo bo branil pred njenimi sovražniki". Njegove namere niso resno ogrozili tudi hudi nemiri lani, ko je v protestih zaradi visokih cen hrane in endemične korupcije umrlo več kot sto ljudi. Od takrat se Conte rešuje z neuspešnimi zamenjavami premierjev, s katerimi bi vsaj malo utišal opozicijo.

Gregor Valenčič