Kaj prinaša staranje družbe?

Za trenutek prenehajte razmišljati o globoki recesiji, stotinah milijardah dolarjev pomoči in naraščajoči brezposelnosti. Namesto tega opazujte nizko rast in nizko produktivnost s hkratnim naraščajočim javnim zapravljanjem in pomanjkanjem delavcev. To so težave staranja prebivalstva, in čeprav so mogoče videti dokaj nezahtevne, premislite dvakrat, piše Economist.

Ko je Mednarodni denarni sklad nedavno izračunal posledice trenutne finančne krize, je razkril, da bomo plačali visoko ceno: fiskalno ravnotežje skupine držav G20 se bo v obdobju 2008-09 poslabšalo za osem odstotkov. IMF je ob tem še opomnil, da bodo dolgoročno te stroške zasenčila finančna bremena, povezana s staranjem. Tako za obdobje do leta 2050 za razvite države napoveduje, da bodo proračunska bremena krize predstavljala le 10 odstotkov stroškov, povezanih s starejšimi ljudmi. Drugih 90 odstotkov bo šlo za dodatno plačevanje pokojnin, zdravstvenih storitev in dolgotrajne nege.

Bogati svet se stara hitro, revnejši predeli sveta pa mu sledijo le z nekajdesetletnim zamikom. Glede na projekcije ZN-a bo povprečna starost po vsem svetu do leta 2050 z zdajšnjih 29 zrasla na 38. Trenutno je nekaj manj kot 11 odstotkov od 6,9 milijarde svetovnega prebivalstva starejših od 60 let, do leta 2050 pa naj bi se ta delež povečal na 22 odstotkov (pri tem naj bi bilo prebivalcev takrat več kot 9 milijard). Z drugimi besedami: v bogatem svetu bo vsak tretji prebivalec upokojenec, skoraj vsak deseti prebivalec pa bo imel več kot 80 let.

Ta počasna, a nezadržna gibanja bodo imela sčasoma velike gospodarske, socialne in politične posledice. A vendar se zdi, da se le nekaj držav, ki imajo že zdaj večinsko starejše prebivalstvo, začenja zavedati pomena teh posledic. Toda dejstvo je, da se začenja delavska sila zmanjševati in da narašča število upokojencev. Do leta 2020 bodo posledice staranja prebivalstva že celo očitne. In temu se ne da izogniti: če pustimo ob strani številne naravne in tudi katastrofe, ki jih povzroča človek, so demografske spremembe bolj gotove kot katera koli sprememba (recimo bolj kot podnebne spremembe).

In kaj dela svet tako starega?
V prvi vrsti sta dva "dolgotrajna" vzroka in kratkotrajen skok, ki se bo v številkah kazal v prihodnjih desetletjih. Prvi izmed vzrokov je preprosto dejstvo, da se daljša življenjska doba. To gibanje se je začelo z industrijsko revolucijo in počasi izgublja zagon. Leta 1900 je bila pričakovana življenjska doba okoli 30 let, v bogatih država okoli 50. Te številke zdaj znašajo 67 oz. 78 in še naraščajo.

Drugi in večji vzrok starajočih se družb je premajhna rodnost. Še v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja so ženske v poprečju rodila 4,3 otroka, zdaj pa je ta številka v povprečju 2,6, v bogatih družbah pa je že nižja, le 1,6. ZN-ove napovedi kažejo, da bo do leta 2050 povprečna številka na svetu padla pod 2. Odvisno od stališča je, ali je to dobro ali ne, toda dejstvo je, da se bo svet tudi zaradi tega spremenil.

In kaj so kratkotrajni skoki, ki so ublažili posledice nižje rodnosti in daljšega življenja? "Baby boom" generacija po drugi svetovni vojni. Sicer je časovno opaziti razlike med državami, toda v ZDA, kjer je bil "pojav" najmočnejši, je to zajemalo obdobje od leta 1945 do 1965, ko se je rodilo skoraj 80 milijonov Američanov. Prvi od teh se zdaj že upokojujejo, v prihodnjih 20 letih bodo sledili še milijoni, s čimer se bo močno znižala številka delovno aktivnega prebivalstva.

Kot vedno, posplošitve zameglijo raznolikost. V bogatejših delih Azije, npr. Japonski, Južni Koreji in Tajvanu, je prebivalstvo že zdaj staro in se hitro še stara. Tudi v Evropi so razlike velike: Nemčija, Italija in Španija se hitro starajo, medtem ko imajo Francija, Velika Britanija in večina nordijskih držav več otrok, zato je staranje upočasnjeno. Na vzhodu Evrope in nadalje v Rusiji so številke o rojstvih zelo nizke, ZDA pa bodo imele zaradi visokega števila priseljencev tudi sredi stoletja še vedno dokaj mlado prebivalstvo.

Večina razvijajočih se držav se še ne spopada z vprašanjem staranja prebivalstva, a sčasoma bodo isti dejavniki kot v bogatem svetu tudi tam pustili enake posledice. Še preden se bo to zgodilo, bodo države že imele veliko starostnikov, razlog pa se skriva v velikem številu prebivalcev. Že zdaj v njih živi več kot 490 milijonov ljudi, starejših od 60 let, in to število naj bi se do leta 2050 potrojilo. In ker večina teh držav nima nobenega pokojninskega sistema, bo to velika težava.

Kitajska počasi z nižanjem števila prebivalcev
Že samo Kitajska se hitro stara, glavni razlog pa je iskati v politiki enega otroka, ki je veljala 30 let. Leta 2030 naj bi imela Kitajska 1,46 milijarde prebivalcev, potem pa se bo številka počasi nižala. Čeprav je imela Kitajska v zadnjih letih visok gospodarski napredek, je v nekaterih pogledih še vedno daleč proč od bogate države. V nekaj desetletjih se bo razmerje med aktivnim prebivalstvom in upokojenci močno prevesilo v "prid" upokojencem. Za javne finance pomeni starajoča se družba veliko breme: pričakovati je, da če države ne bodo spremenile pokojninskega sistema, se bo delež proračuna, namenjenega za pokojnine, močno povišal, najverjetneje pa se bodo tudi pokojnine zmanjšale.

In kako rešiti nastali položaj? Najbolj očitna sprememba, ki se ponuja, je zamik upokojitve: to pomeni, da bi morali starejši delati dlje kot zdaj, čemur pa ostro nasprotujejo sindikati. Če so ljudje revnejši, načeloma pričakujejo več od države, ne manj. Bo recesija vladam omogočila, da bodo lažje uvedle nekatere zelo nepriljubljene novosti, tudi podaljšanje delovne dobe? Tisti, ki se zavzemajo za reforme, mnogokrat navajajo "moto", ki te dni kroži v Obamovi Beli hiši: "Nikoli ne zavrzi dobre krize."

povzeto po Economistu