Ženske naj danes ne bi opravljale nobenega dela, tako plačanega kot neplačanega, vključno z gospodinjskim.

"Na ta dan ne bom delala, kar pričakujem tudi od drugih žensk v vladi," je še pred protestom dejala islandska premierka in dodala, da njena vlada preučuje, kako so cenjeni poklici, v katerih prevladujejo ženske, v primerjavi s področji, na katerih delajo večinoma moški.

Nižje plače naj bi bile težava zlasti na področjih, na katerih je večina zaposlenih žensk. Glede na podatke učiteljskega sindikata je tako večina učiteljev na vseh ravneh izobraževalnega sistema žensk, vključno s 94 odstotki zaposlenih v vrtcih. Tudi v največji bolnišnici v državi je okrog 80 odstotkov uslužbencev žensk.

Islandijo je sicer Svetovni gospodarski forum (WEF) že 14. leto zapored glede enakosti spolov uvrstil na prvo mesto med državami na svetu. Kljub temu pa tudi Islandci ne dosegajo popolne enakosti. WEF jo ocenjuje kot 91,2-odstotno.

Približno 90 odstotkov zaposlenih žensk je na Islandiji stavkalo že leta 1975, ko so želele opozoriti na pomen žensk za gospodarstvo. Stavka je spodbudila nacionalni parlament, da je že naslednje leto sprejel zakon o enakih plačah.

Nekdanja islandska predsednica Vigdis Finnbogadottir je leta 2015 za BBC dejala, da je bila takratna stavka "prvi korak k ženski emancipaciji na Islandiji", ta pa je tlakovala pot tudi njeni izvolitvi leta 1980, ko je postala prva ženska, ki je bila izvoljena na čelo države.