Tajni sporazum med takratno imperialno velesilo Veliko Britanijo in njeno zaveznico v 1. svetovni vojni Francijo nosi ime po avtorjih, britanskem diplomatu Marku Sykesu in francoskem konzulu v Bejrutu Francoisu Georgesu - Picotu. Obe državi sta si namreč s sporazumom razdelili interesni območji na Bližnjem vzhodu po načrtovanem razkosanju Otomanskega cesarstva po koncu prve svetovne vojne. Delitev regije pa je vključevala risanje meja, ki so usodno vplivale na dinamiko dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Sporazum, sklenjen 16. maja 1916, je bil uradno naslovljen kot dogovor o Mali Aziji, z njim pa sta si glavni zaveznici v boju proti silam osi, katerih del je bil tudi Otomanski imperij, razdelili otomanske province na današnjem območju Bližnjega vzhoda.

Franciji sever, Veliki Britaniji jug
Francija je dobila cono A na severu, Velika Britanija pa cono B na jugu. Meja, "črta čez puščavo", je potekala od mesta Akra ozirima Haifa (v današnjem Izraelu) na vzhodu Sredozemskega morja po današnji meji med Sirijo in Jordanijo ter Irakom do meje z današnjim Iranom. Na severu je območje Francije segalo vse do današnje jugovzhodne Turčije, v sever Iraka, Sirijo in Libanon.

Ruska revolucija izdala tajni kolonialni dogovor
V sporazum je bila vključena tudi tedanja carska Rusija, zaveznica antantnih sil, ki sporazuma sicer ni podpisala, je pa k njemu pristopila in bi dobila Carigrad in nadzor nad morskimi ožinami v Črno morje, Armenijo ter vzhodno Anatolijo (severovzhodno Turčijo).

Po revoluciji leta 1917 pa so novembra boljševiki tajni sporazum objavili. Vladimir Lenin je sporazum označil za "sporazum kolonialnih tatov". Objava sporazuma je povzročila škandal v Londonu in Parizu, v zadrego pa je spravila predvsem Britance. Ti so namreč Arabcem v zameno za podporo v boju proti nemškim otomanskim zaveznikom obljubljali neodvisnost na ozemlju, ki so si ga nato s sporazumom Sykes-Picot prisvojili.

Velika Britanija je tako Arabcem pod vodstvom Šerifa Huseina bin Alija, ki je vladal v Meki in si je prizadeval za arabsko kraljestvo, ponujali neodvisnost po padcu Otomanske države, poznejši dogovor s Francijo pa je v nasprotju s to obljubo. Huseinov sin Fajsal je sicer po koncu prve svetovne vojne v spremstvu britanskega avanturista T. E. Lawrenca oziroma Lawrenca Arabskega potoval na pariško mirovno konferenco, a je naletel na gluha ušesa. Leta 1920 je sprožil upor v Siriji in Iraku, a sta ga Velika Britanija in Francija nasilno zatrli.

Arabcem ne, sionistom da
Zahod je tako na eni strani s tem sporazumom uničil težnje Arabcev, da bi se združili v eno državo, po drugi pa je leto pozneje Velika Britanija s t. i. Balfourjevo deklaracijo britanski judovski skupnosti izrazila podporo k ustanovitvi judovske domovine v Palestini.

V arabskem svetu zato sporazum Sykes-Picot še danes razumejo kot izdajo Zahoda, pojasnjuje profesor zgodovine na Univerzi v Kaliforniji James Gavin. Vzpostavitev judovske države v arabskem svetu je nekdanji egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser označil za "nož v srcu arabskega sveta", spominja Gavin.

Velika Britanija je leta 1920 prevzela nadzor nad območjem Palestine, britanska nadvlada pa je trajala do leta 1948, ko se je na njenem ozemlju ustanovil Izrael. Velika Britanija je kljub ostremu nasprotovanju avtohtonih Palestincev spodbujala naseljevanje sionistov, s čimer je zasejala seme današnjega t. i. izraelsko-palestinskega konflikta. Britanci so potem vzpostavili tudi mandatni Irak in Transjordanijo (kasnejšo Jordanijo), Francija pa je med letoma 1923 in 1946 upravljala Sirijo in Libanon.

Pri tem ne smemo zanemariti vloge naftnih nahajališč v regiji. Nafta je namreč postajala vse pomembnejša, zato si je Velika Britanija prizadevala v svoje interesno območje vključiti nahajališča v otomanskih provincah Bagdad in Basra ter Mosul, kjer je bil precejšen del naftnih nahajališč v Otomanskem imperiju.

Sykes-Picotove umetne meje
Sykes-Picotov sporazum je torej postavil umetne meje na Bližnjem vzhodu, ki so neposredno sekale regijo, dotlej razdeljeno po etničnih, jezikovnih in verskih mejah. Še danes se mu pripisuje velik pomen, čeprav po mnenju nekaterih zgodovinarjev morda pretiran.

Profesor Gavin pravi, da sta Velika Britanija in Francija meje v regiji dejansko določili na konferenci v San Remu leta 1920. Čeprav so te meje načeloma sledile razdelitvi, ki je bila predvidena po Sykes-Picotovem sporazumu, je bil rezultat povsem drugačen. Med drugim tudi zato, ker so si Britanci želeli tudi severno Palestino in območje Mosula, ki bi padlo pod francosko vplivno območje. Velika Britanija je od Francije nadzor nad Mosulom (danes pod nadzorom IS-ja) sicer prevzela v zameno za delež francoskega naftnega podjetja Compagnie Francaise des Petroles - današnji Total - v Iraškem naftnem podjetju (Iraq Petroleum Company, prej Turkish Petroleum Company).

T. i. Islamska država ruši kolonialne meje
V zadnjem obdobju sporazum služi za protizahodno propagando džihadistov, zlasti teroristov Al Kaide in samooklicane Islamske države (IS), ki poudarjajo, da so "križarski sionisti" vdrli v islamski svet, da bi ga oslabili in razdelili.

Ta "zarota" je za IS tudi izgovor za sveto vojno, ki naj bi na koncu znova vzpostavila kalifat na območju celotnega islamskega sveta, še pojasnjuje profesor Gavin in dodaja, da je ta sporazum živ dokaz, kam je pripeljalo kolonialno mešetarjenje na Bližnjem vzhodu.

IS je sicer poleti leta 2014 z buldožerjem simbolično porušil peščeni nasip na meji med Irakom in Sirijo ter s tem pokazal nepriznavanje kolonialnih meja v regiji.

Sykes-Picotov sporazum je ključen za razumevanje dogodkov na Bližnjem vzhodu, je v svojem prispevku še opozoril profesor Gavin. "Ko ga upoštevamo v širšem kontekstu drugih dogovorov, deklaracij in obljub, ki so bile z leti dane akterjem v regiji, lahko vidimo, da je izvor zelo veliko sodobnih problemov," je zapisal.