Do zlorab naj bi prišlo, ker so se duhovniki brez primerne pripravljenosti in nadzora znašli v primežu seksualne revolucije 60. in 70. let preteklega stoletja.
Petletna študija newyorške fakultete za kazensko pravo John Jay je ugotovila, da je okoli 44 odstotkov znanih primerov zlorab vključevalo duhovnike, ki so bili posvečeni v 40. in 50. letih preteklega stoletja. Takrat jih v semeniščih niso primerno pripravili na življenje v celibatu in posledično ti možje niso bili pripravljeni na seksualno revolucijo, ki je sledila nekaj let pozneje.

Poročilo je zadnje v vrsti treh študij, ki jih je Ameriška škofovska konferenca naročila v okviru reform za varstvo otrok. Reforme so sprejeli leta 2002, na vrhuncu škandala glede spolnih zlorab v Cerkvi.

Dečki lažje dostopni?
Javna razprava o krivcih za zlorabe je doslej ubirala ideološko pot. Medtem ko so liberalci krivili obvezen celibat in pomanjkanje žensk na odgovornih položajih v Cerkvi, so konservativci s prstom kazali na homoseksualne duhovnike, saj je bila velika večina znanih žrtev dečkov. Avtorji študije nasprotno trdijo, da so si duhovniki za žrtve izbirali dečke, predvsem zato, ker so imeli več dostopa do njih. Poleg tega naj bi zlorabe dosegle vrhunec v 70. letih preteklega stoletja, po letu 1985 pa so začele strmo upadati, kar naj bi odsevalo potek glede zlorab v družbi na splošno.

Ameriški škofje so sicer upali, da jim bodo izsledki raziskave pomagali pri vnaprejšnjem prepoznavanju morebitnih prestopnikov v vrstah duhovnikov. A raziskovalci niso našli nobenih "psiholoških značilnosti", s katerimi bi razlikovali duhovnike, ki bi zagrešili zlorabe, od tistih, ki jih ne bi. Poleg tega je po trditvah raziskovalcev manj kot pet odstotkov duhovnikov, ki so zagrešili zlorabe, mogoče opredeliti kot pedofile. Čeprav so bile vse žrtve mladoletne, raziskovalci pedofila opredeljujejo kot odraslega z intenzivno spolno privlačnostjo do otrok v predpubertetnem obdobju. Zagovorniki žrtev tovrstni opredelitvi sicer nasprotuje.
Kritiki: "Študiji ne gre zaupati"
Kritiki tudi trdijo, da študiji ne gre zaupati, ker so podatke zanjo priskrbeli škofi sami. Žrtve zlorab pa menijo, da je študija neuporabna, ker je osredotočena na duhovnike, in ne na škofe. Teh naj papež ne bi kaznoval, ker so duhovnike, ki so zagrešili zlorabe, ohranili na položajih, ne da bi o tem obvestili starše ali policijo.

Škovska konferenca po drugi strani trdi, da so škofje v polnosti sodelovali v raziskavi, vredni 1,8 milijona ameriških dolarjev. Sredstva zanjo so v polovici priskrbeli škofje sami, preostalo pa so prispevale katoliške ustanove in organizacije, del celo ameriško pravosodno ministrstvo. Raziskovalci so se v preiskavi lahko obrnili na katere koli vire, še zatrjujejo v škofovski konferenci.