Zahodnjaki na Zimbabve gledamo preveč posplošeno in izpuščamo kompleksnost, pravi zimbabvejski pisatelj Tendai Huchu, čigar delo Frizer iz Harareja se je uvrstilo med najboljše afriške romane leta.

Tendai Huchu se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je predstavil svoj roman, ki je veliko zanimanja vzbudil zaradi prepletanja s homoseksualno tematiko, s katero nam skozi dogajanje v živahnem frizerskem salonu sredi Harareja približa sodobni Zimbabve, iz katerega je odšel leta 2005 in za zdaj ne razmišlja, da bi se v kratkem vrnil. Preveč je negotovosti in nejasnosti v domovini, je povedal v pogovoru za MMC. Zimbabve po njegovem mnenju na Zahodu sicer prepogosto povezujemo samo s predsednikom Robertom Mugabejem, do katerega je kritičen, a poudarja, da so težave večplastne in so predvsem dediščina kolonializma. Glede opozicije in njenega voditelja Morgana Tsvangiraija je skeptičen in se boji, da so se v skupni vladi narodne enotnosti, ki je zaživela pred tremi leti, navzeli starih vzorcev vladanja. "Mugabe je eden, in še star človek, medtem ko bi lahko za Tsvangiraija rekli, da je napačen človek ob pravem času," je aktualne razmere v Zimbabveju opisal Huchu.

Pred dnevi je bila v Zimbabveju sprejeta nova ustava. Je ta pomembnejša kot dogovor med nasprotnikoma Robertom Mugabejem in Morganom Tsvangiraijem in ali prinaša resnične spremembe?
Če pogledamo položaj v Zimbabveju, ustava ni bila nikoli težava. Težava je, da ne funkcioniramo kot ustavna demokracija, če pogledamo zlorabe, ki so se dogajale. Za politično nasilje ni določila v zdajšnji ustavi, zato tudi spremenjena ustava ohranja elitno skupino ljudi, ki zasledujejo svoje interese. Bodo spoštovali ustavo? To je zelo vprašljivo. Veliko časa in energije smo porabili za pripravo nove ustave, a na koncu gre še vedno za kos papirja. Težko je razumeti, kako bi to temeljito spremenilo stvari. Tu je še splošna brezbrižnost v psihi Zimbabvejcev, saj se težave resnično vlečejo. Trenutno je sicer končno nekaj stabilnosti in manj nasilja, toda ta ustava vodi tudi do novih volitev, zaradi katerih je po drugi strani veliko negotovosti in dvomov. Veliko je bilo kupčkanja in prerekanja glede nove ustave, vendar je še vedno veliko odprtih vprašanj o tem, ali ustava zastopa interese ljudi, ali pa gre le za kompromisno besedilo med dvema strankama oziroma med elitami. To je lahko vzrok za apatijo, čeprav moram omeniti tudi, da se v Afriki trudimo sprejeti politične sisteme z Zahoda, ki pa v resnici ne delujejo v prid ljudi. Tako ima povprečen človek z vasi verjetno le malo stika s samo državo in zato taki dokumenti zastopajo interese elit, ki živijo v mestih. Zaradi naše zgodovine od osnovanja moderne države, kot je bila Rodezija, in nato do sodobnega Zimbabveja je bila država vedno sovražen tujek, s katerim se ljudje niso identificirali.

Pričakujete tudi ob prihajajočih volitvah, ki naj bi predvidoma potekale junija, nasilje kot ob prejšnjih volitvah?
Stopnja nasilja se je sicer zmanjšala. Toda od osamosvojitve smo psevdodemokracija, kjer velja, da dokler je izid v prid vladajoči stranki, je dobro, a obstaja možnost za izbruh nasilja, če bo stranka ZANU-PF poražena. Težava je še, da se nekateri v vojski ne bodo nikoli podredili nekomu brez izkušenj in zaslug v osvobodilnem boju. Če Mugabe izgubi, kako se bodo ti odzvali? Ima pa seveda vse možnosti, da spet zmaga.

Kaj se je zgodilo, da je pred več kot desetimi leti Mugabe radikalno spremenil svojo politiko in nekoč vzorno afriško državo pahnil v osamitev in gospodarski zlom?
Težko je to razložiti. Tudi če gledamo na obdobje po osvoboditvi oziroma, kot vi pravite, "zlato obdobje", so se takrat zgodili pokoli in dogajale so se zlorabe, a Mugabe z ničimer ni ogrožal zahodnih interesov v Zimbabveju. Šele ko se je to zgodilo in je začel z napadi na Britance, se je Zahod odločil, da je "pokvarjen". A vse to se je dogajalo že prej. Korenine gospodarskega zloma segajo v 90. leta, ko je bil Zimbabve še plansko gospodarstvo, nato pa se je v zameno za posojila Mednarodnega denarnega sklada odločil za gospodarsko liberalizacijo, ki je med drugim vključevala tudi ukinitev državnih subvencij za osnovne dobrine. V bistvu je šlo za uvoz sistema, ki bi verjetno deloval v razviti zahodni kapitalistični družbi, prenesli pa so ga v zimbabvejski prostor. Seveda se je nezaposlenost povečala in postopoma se je gospodarstvo skrčilo. Zimbabve se je vpletel tudi v vojno v takratnem Zairu, današnji Demokratični republiki Kongo, kjer je upal, da bo njegova vojaška avantura poplačana s tamkajšnjimi naravnimi bogastvi, a to se v resnici ni zgodilo in financirati smo jih morali z lastnim denarjem, ki pa ga v resnici nismo imeli. Na "črni petek" novembra 1997 se je gospodarstvo zlomilo, ko sta se borza in domača valuta dobesedno potopili. Hkrati z gospodarskimi težavami so se pojavile zahteve za plačilo odškodnin veteranom osvobodilnega boja, a skladi za odškodnine so bili izropani. Veterane je to razbesnelo, še posebej ko so videli nakopičeno bogastvo pri ministrih, medtem ko njim ni ostalo ničesar. Da bi ugodila tem zahtevam, se je država odločila za tiskanje denarja, kar pa je vodilo do inflacije. Takrat so se začeli zasegi posestev in pritisk na vlado se je stopnjeval, saj je bilo vprašanje zemljiških pravic eno najbolj bolečih med obdobjem kolonializma, ki je ostalo nerešeno še pozneje. V želji, da ostane na oblasti, je Mugabe moral popustiti zahtevam vojnih veteranov. To nas pripelje v leto 2000, ko se je začelo nasilje in vzniknilo opozicijsko Gibanje za demokratične spremembe (MDC), ki je

predstavljalo grožnjo hegemoniji vladajoče stranke ZANU-PF. Mugabe je takrat sprejel logično odločitev, da se mora zateči k nasilju, če želi še naprej vladati, opozicijo pa je začel predstavljati kot podaljšano roko zahodnih interesov. V njegovi stranki so bili namreč prepričani, da so zaradi osvobodilnega boja upravičeni do oblasti. Ker za opozicijo nikoli ni bilo prostora, se je ta morala za podporo obrniti na Zahod, zato je MDC na začetku dobival veliko denarja od Britancev, katerih sporna vloga pa izhaja še iz časov kolonializma, zato je bila bojazen, da bi ob prihodu na oblast ščitili britanske interese. ZANU-PF jih je ob tem obtoževal, da hočejo izničiti dosežke osvobodilnega boja. V obtožbah o podpori Zahoda opoziciji je kanček resnice, a položaj je veliko bolj zapleten. Vsekakor nekateri vidijo Morgana Tsvangiraia kot lutko, medtem ko je za druge demokrat. Toda situacija ni črno-bela. Gre za tudi za različne poglede na svet.

Pri nas opozicijski voditelj Morgan Tsvangirai ni tako znan, za kakšnega politika in osebnost gre?
Tsvangirai se pojavi v 90. letih, ko je bil voditelj sindikalnega gibanja v času stopnjevanja stavkovnega vala in med zaostrovanjem gospodarskih razmer. Ko je nastal MDC, je bilo gibanje skupek različnih interesov razočaranih Zimbabvejcev in zaradi organiziranja stavk se je znašel na čelu gibanja. Drugače gre za preprostega človeka iz preprostega okolja. Odnos prebivalcev do njega je nekoliko ambivalenten. Nekateri bi radi imeli kogar koli namesto Mugabeja in Tsvangirai se pojavlja kot edina mogoča alternativa, spet za druge je neinteligenten, neizobražen, neodločen. Lahko bi rekli, da je napačen človek ob pravem času. Bremenijo ga tudi družinske afere, ko je moral plačati visoko odškodnino ženski, s katero ima nezakonskega otroka, čeprav nihče ne ve, od kod mu denar. Sam nima nobenega podjetja, za katerega bi javnost vedela. Ljudje se zato sprašujejo, ali res prinaša spremembe, ali pa gre samo še za enega človeka z željo po okoriščanju. A za Zahod ni Mugabe in zato pomeni edino alternativo. Pri sebi si nisem na jasnem. Tudi če pogledamo statut MDC-ja, je ta na začetku določal, da lahko gibanje vodiš le dva mandata oziroma deset let, a on je še zmeraj tukaj. Statut so spremenili v njegovo korist, pri čemer se je izgovarjal, da delo še ni opravljeno. To je povzročilo razkol v gibanju.

V osvobodilnem boju je šlo tudi za rešitev zemljiškega vprašanja, ki pa se ga je Mugabe korenito lotil šele leta 2000, ko je razlastil večinoma belopolte lastnike ogromnih posestev. Kako se je obnesla ta rešitev, je zemlja razdeljena med več ljudi?
Ian Scoones z univerze Sussex je o tem napisal knjigo. Res je, da je kos pobrala elita, a večina zemlje je šla v roke preprostim Zimbabvejcem, ki jo tudi obdelujejo. Državo je zapustilo samo nekaj sto belopoltih posestnikov. ZANU-PF je pri oblikovanju nove ustave tudi vztrajal pri legitimizaciji politike razlastitev in v besedilu zagotovil, da ne more biti razveljavljena. Po tistem razvrednotenju zimbabvejskega dolarja se gospodarstvo počasi postavlja na noge in kmetijstvo je eden izmed tistih sektorjev, kjer se razmere postopoma izboljšujejo. Pričakovali smo, da se bo z razbitjem teh ogromnih komercialnih posestev in oblikovanjem manjših kmetij na prej neuporabljenih zemljiščih obdelovalo, toda treba je upoštevati, da novi kmetovalci nimajo sredstev, znanja in, kar je najpomembneje, nimajo trga za svoje pridelke.

Kakšen je danes položaj belske manjšine in odnos do nje?
Položaj je kočljiv, saj ob pogledu na zimbabvejsko zgodovino vidimo, da je bilo po vojni veliko neporavnanih računov. Nekateri v belski manjšini so ohranjali rasistično in imperialistično držo, ki ne spada ravno dobro v moderne demokracije. A če pogledamo na ravni posameznega človeka, se pač vsak trudi preživeti in shajati. Se razume, da se je veliko belcev izselilo, vendar manjšina ostaja. V trenutni vladi je minister za izobraževanje David Coltart, čigar starši so iz bližine Edinburga, kjer živim sam zdaj, imamo Roya Benetta, ki je bil v parlament izvoljen z večinskimi temnopoltimi glasovi. Gre za zelo kompleksen odnos in zelo lahko je poenostavljati stvari v klišeje, toda imamo pestre razlike v tem, kako ljudje dojemajo belsko manjšino v Zimbabveju. Na primer, imamo ljudi, ki jih je to zelo zadevalo med kolonialnim obdobjem in tudi pozneje, zato imajo do njih kot do skupnosti negativen odnos, spet na nekaterih območjih hodijo otroci skupaj v šolo in je več vzajemnega sodelovanja. Nehvaležno je dati jasen odgovor in reči, da je odnos tak in tak, precej dvoumnosti je. Zavzetja posestev so se končala in ta del zemljiške reforme je končan, a za belsko manjšino to ne pomeni konec negotovosti. Tudi nova ustava poudarja prvotne Zimbabvejce, kar je evfemizem za temnopolte. Sam nisem bil nikoli belec, toda predstavljam si, da so razmere za njih negotove.

Sami pripadate generaciji, ki je bila rojena po osvobodilnem boju, iz katerega oblastniki še vedno črpajo svojo legitimnost. Kakšen je pogled vaše generacije na preteklost in kakšno prihodnost vidite?
Seveda moja generacija ni odraščala v rasistični državi Rodeziji, vendar je vsem jasno, zakaj se je odvijal osvobodilni boj. Mugabe in ljudje okoli njega so veliko prispevali, toda če sam pogledam na dogodke zdaj, s svoje zgodovinske pozicije lahko sklepam, da Zimbabve nikoli ni bil demokracija. Imeli smo nabor elit – najprej belska rodezijska elita, ki je državo vodila približno sto let, nato pa smo postali psevdodemokracija. Institucije, ki so jih ustvarili kolonialisti, uporabljamo še zdaj. Poglejte na primer vojsko. Imamo vojsko, a ta nikoli ni bila namenjena za obrambo države, ustvarjena je bila za zatiranje domačinov znotraj države, in to je vloga, ki ji še vedno zelo ustreza. Podobno je s policijo, nikoli ni bila tukaj za pomoč prebivalcem, ampak za njihovo obvladovanje. Nikoli ni bilo prave, korenite spremembe v delovanju institucij, kar je sicer izkušnja številnih porevolucionarnih družb. Poglejmo aktualen primer Egipta, kjer se je zgodila ljudska vstaja, zdaj pa si predsednik skuša prilastiti čim večja pooblastila. Če pogledamo skozi zgodovinsko povečevalno steklo, je to razvojna stopnja,

skozi katero gremo. Ves svet stopica proti demokraciji, ki se bo nekoč tudi izoblikovala, a proces bo zelo nemiren. Težava je v tem, da se vsi osredotočajo na Mugabeja in se vse vrti okoli njega, vendar so težave, ki jih imamo, sistemske. Ko je šlo za stavko učiteljev, ki so veliko pretrpeli, saj so jih kot liberalce in intelektualce dolgo imeli za privržence opozicije, sta ZANU-PF in MDC v vladi narodne enotnosti skupaj podprla zadušitev stavke. Stavkajoči so zahtevali višje plače, ker niso več shajali z zaslužkom, ki znaša okoli 200 dolarjev, ampak denarja v državni blagajni za njih ni bilo. David Coltart je bil osamljen v zavzemanju za pristop k pogajanjem z učitelji. Mugabe in njegova stranka sta si pozneje premislila, pri MDC-ju pa kljub podrejenemu položaju v vladi narodne enotnosti lahko vidimo miselnost na oblasti, ko ponavljaš, kar je že bilo. Gre zato, da smo ta sistem podedovali in potrebujemo alternativo, da ne ostanemo ujeti v krogu. Mugabe je eden, in povrhu še star človek. Njegov čas je minil, sistemske težave moramo rešiti. Težava pa ostaja negotovost, kdo bo prišel za njim. Mugabe ohranja stabilnost samo s svojo prisotnostjo in strahom pred tem, kaj bi bilo, če bi izbruhnil kaos in frakcijski spopadi v ZANU-PF-ju. Verjetno bi bilo to veliko bolj boleče, kot pa zdaj stojijo stvari. Pri Mugabeju nimam odgovora. Da, je del težav, lahko bi bil del rešitve, toda mora se zgoditi stabilna tranzicija na naslednje generacije.

V svoji knjigi pripovedujete o vprašanju homoseksualnosti v Zimbabveju in sami pravite, da gre pri tem bolj za vprašanje moralnosti kot pa človekovih pravic. Pot do priznanja in enakopravnosti bo torej še dolga?
Spet se je treba ozreti v zgodovino. Kanadski akademik Marc Epprecht je med preučevanjem tega vprašanja ugotovil, da se je preobrat v dojemanju homoseksualnosti zgodil v času kolonizacije Zimbabveja, saj so v predkolonialnih afriških družbah obstajali homoseksualni odnosi. Imate primere, ko so moški plačevali "lobolo" (odškodnino) za moške iz drugih družin, kakor da gre za nevesto. Stališča so se spremenila in zaostrila s prihodom krščanskih misijonarjev, ki so pridigali, da je to z moralnega stališča nesprejemljivo, medtem ko so nam britanski kolonialisti zapustili zakonodajo, ki prepoveduje homoseksualnost. Med ljudmi se je postopoma utrjevalo prepričanje, da je to neafriško in odraz zahodne dekadence, in danes je zato zimbabvejski odnos do homoseksualnosti tak kot britanski pred 40 ali 50 leti. Ob tem, da se dojema kot vprašanje moralnosti, je homoseksualnost tudi eno izmed "bojišč", kjer se definirajo zahodne ideje in boj proti njim. Ideja uzakonjenih istospolnih odnosov se dojema kot posledica negativnih zahodnih vplivov, ki posegajo v zimbabvejski družbeni ustroj. Mugabe s svojimi populističnimi izjavami o homoseksualcih pošilja signal ljudem, da deli njihove poglede – obdržite me na oblasti, saj nas bom branil pred to zahodnjaško korupcijo. Po drugi strani so v Zimbabveju organizacije za pravice homoseksualcev prisotne že 20 let. Homoseksualni odnosi so sicer še vedno prepovedani in oblasti nadlegujejo aktiviste, ki pa vseeno delujejo naprej. Če si v Zimbabveju gej, moraš biti to za štirimi stenami, in če se razkriješ, država seveda ukrepa. Zimbabve ni najhujše mesto za ge, a tudi ne najboljše.

Kritični ste do poročanja o Zimbabveju v zahodnih medijih. Kaj delamo narobe?
Kenijski pisatelj Binyavanga Wainaina je pred nekaj leti napisal satirični članek z naslovom "Kako pisati o Afriki" (How to write about Africa). V njem navede te posplošene stereotipe o Afriki, ki jih dobiš v zahodnih medijih. Kar mediji namreč naredijo je, da poenostavijo in se znebijo kompleksnosti, zato se oblikujejo posplošene predstave v duhu, Mugabe je slab, Tsvangirai je dober. Mediji v resnici pomagajo širiti te stereotipe o disfunkcionalni Afriki, kar je po svoje razumljivo, saj ti v 30-sekundnih prispevkih skušajo predstaviti celotno sliko, zato zlahka padeš v to past. Druga težava so strokovnjaki, ki v zahodnih medijih razpravljajo o Afriki in so večinoma belopolti ali predstavniki nevladnih organizacij, nihče pa ne da priložnosti, da bi o teh stvareh spregovorili Afričani. Samo poglejte spremljanje primera Oscarja Pistoriusa v Južnoafriški republiki, ko si imel kopico zahodnih poročevalcev, ki so obnavljali dogodke, in le malo predstavitev, kaj si o tem mislijo Južnoafričani sami. Kot sem rekel, se mi pri sebi zdi najbolj problematično, da Afriko oropaš kompleksnosti. Vedno samo negativne stvari, čeprav je veliko pozitivnega, toda to se v novicah ne prodaja. Sam v svoji knjigi Frizer iz Harareja seveda govorim o vseh stvareh, vendar ne na senzacionalističen način, ampak opisujem, kako se ljudje znajdejo v različnih okoliščinah. Priznam pa, da je to lažje predstaviti v romanu z 200 stranmi kot pa v članku z 200 besedami.