Vse poletje že poročamo o protestih proti tujim turistom, ki se pojavljajo v Barceloni, na Balearskih in nekaterih grških otokih. Benetke so poskusno uvedle "vstopnino" za vstop v mesto ob najbolj obremenjenih dneh, v Amsterdamu so se odločili dvigniti turistično takso in prepovedati gradnjo novih hotelov. Sevilla bo začela računati vstop na znameniti trg Plaza de España. A pojav ni omejen samo na Evropo. V neki japonski vasici so postavili ograjo, da bi ustavili prihode turistov, ki želijo opazovati mogočno goro Fudži, Peru pa je omejil število dnevnih obiskovalcev Machu Picchuja na 2500 na dan.
O razlogih za vse večji upor proti čezmernemu turizmu, krivdi zanj in rešitvah smo se pogovarjali z Emilom Juvanom, dekanom Fakultete za turistične študije - Turistica, ki se ukvarja prav s področjem razvoja in menedžmenta turističnih destinacij in z negativnimi vplivi turizma na okolje.
Barcelona, Majorka, Atene, Amsterdam, grški otoki ... Vse več je protestov proti množičnemu turizmu in protestnikov na ulicah z napisi "Turisti, pojdite domov!" So razlogi za takšna "protituristična gibanja" po evropskih destinacijah podobni – dvig cen najemnin, neznosna gneča, velika poraba naravnih virov, ali se razlikujejo od kraja do kraja?
Menim, da so razlogi popolnoma enaki, je pa vpliv teh razlogov na nezadovoljstvo ljudi lahko drugačen. Recimo, Barcelona, sploh v okolici ulice La Rambla, se že desetletje spoprijema z velikim pritiskom turistov. Sprva ta gneča ni vplivala na problematiko stanovanj, ampak le na splošno gibanje po mestu. Nato pa so lastniki nepremičnin oziroma ponudniki komercialnih nastanitvenih zmogljivosti ugotovili, da se s tem lahko tudi dobro služi, in so začeli vedno več stanovanj ponujati za turiste. V kratkem obdobju lahko namreč zaslužijo približno enako, kot so prej, recimo, v vsem letu.
Tako da so bili razlogi za proteste sprva bolj vezani na vsakdanje gibanje po bivanjskem okolju, zdaj pa se pojavljajo že drugi razlogi, kot je stanovanjska problematika. Prepričan sem, da se lokalni prebivalci spoprijemajo tudi z oteženim dostopom do živil, kulturnih ustanov, drugih prostočasnih objektov, ker je turistov preprosto preveč. In zaradi tega so se stopnjevale različne oblike protestov. Je pa treba vedeti, da smo se v turistični stroki z izrazom "preturizem" oziroma preobsežni turistični obisk srečali že pred nekaj leti. Ti izrazi so nastali prav v destinacijah, kot sta Barcelona in Benetke, ker je tam prihajalo do zelo očitnih preobremenitev zaradi turizma.
Ampak ali gre pri tem samo za množični turizem ali prav čezmerni turizem? Po drugi strani je to tudi pljuvanje v lastno skledo, saj se verjetno tudi domačini zavedajo, da turizem preprosto potrebujejo, torej ljudi ne želijo odvrniti od obiska?
Nikakor ne. Ko govorimo o reševanju preobsežnega turizma, je to zelo težek pristop. Bistveno lažje je nastavljati turizem na način, da se gremo preventivo, ne kurative. Namreč, če želimo danes omejiti prevelik obseg obiskovalcev, bomo povzročili ogromno negativnih posledic. Zakaj turisti prihajajo? Ker so jih destinacije načrtno vabile, najprej z imidžem, s promocijo, postavljale so turistično infrastrukturo, prehrambno gostinstvo, nastanitvene obrate, odpirale so takšno in drugačno turistično infrastrukturo za doživetja – in ta infrastruktura danes živi samo zato, ker je toliko turizma. Če skušamo danes omejiti število turistov, bomo nehote vplivali tudi na slabe poslovne rezultate teh podjetij, to pa se bo poznalo v manj delovnih mestih.
Težko je kriviti ene ali druge, domačine ali turiste, zagotovo pa imajo večjo odgovornost za takšno stanje ponudniki oziroma države, ker so ustvarjale pričakovanja med turisti. Posledično jim je gospodarstvo ponudilo možnosti, da vse to doživijo. In turizem se je razpasel, ker so turisti to ponudbo, ki so jo imeli na voljo, sprejeli.
Imamo določene ukrepe v turizmu za usmerjanje ogromne množice turistov, a jih destinacije žal še vedno ne uporabljajo množično. Moramo se ukvarjati s tem, kdaj turiste pošljemo v določene objekte, kdaj jih nagovarjamo, naj odidejo na določene mikrolokacije, da torej razpršimo prevelik obseg turizma na enem mestu. Ampak tega ne moremo narediti čez noč. Če imamo na neki destinaciji, morda na določeni ulici, kjer je ogromno obiskovalcev, skoncentriranih 50 odstotkov turističnih znamenitosti, je logično, da bodo turisti tja prišli. Mi pa smo tisti, ki moramo te tokove preusmeriti drugam ali pa na drugih mikrolokacijah razvijati zanimive, alternativne oblike doživetij. Na voljo imamo tudi druge ukrepe, da na primer načrtujemo ali prepovemo turistični obisk ali v določenem času dneva ali ob določenih dnevih v tednu. Ampak to destinacije nerade počnejo, ker to vodi v nezadovoljstvo turistov in zato v manjšo porabo.
Benetke so na primer letos poskusno uvedle turistično takso ob koncih tedna, a zadnje projekcije kažejo, da to ni zmanjšalo števila obiskovalcev. Ta ukrep torej ni bil uspešen. Zakaj ne? Ker ima še vedno množica turistov v Evropski uniji ali pa na splošno v svetu prosti čas ob določenih obdobjih v letu. Če bi hoteli, da pride julija manj turistov v Benetke, moramo razmišljati tudi o tem, kako v njihovih domačih državah prilagoditi dopustniške dni, da ne bodo torej imeli možnosti potovati samo, recimo, dva tedna v poletnih mesecih, ampak tudi v drugih obdobjih leta.
Očitne so bile te destinacije, ki so danes tako obiskane, še preveč uspešne v nagovarjanju ljudi, naj pridejo.
Da – turisti so dejansko prišli. Ker so jih nagovarjali – in jih še. In se jim tudi prilagaja vsa turistična infrastruktura. Ko nekdo iz severnega dela Evrope želi priti v Benetke, je bilo to pred, recimo, 15, 20 leti bistveno težje, kot je danes. Danes ima množico letalskih prevoznikov z zelo ugodnimi letalskimi povezavami. Te povezave so nastale prav zato, ker so prevozniki presodili, da se destinacije tako uspešno promovirajo, da bodo tudi oni lahko prodali svoje sedeže. To je cela veriga.
Če pa bi destinacije načrtno razvijale turistično infrastrukturo in glede na nosilno zmogljivost prostora določile, da lahko, recimo, v mesecu dni v nekem mestu gostijo, recimo, 100 turistov, potem ne morejo postaviti v to mesto 200 sob, 500 sedežev v restavracije, toliko in toliko letalskih sedežev na dan. Ker pa so vse to ustvarile, se zdaj ne samo destinacije, ampak tudi posamezni ponudniki storitev zelo agresivno lotevajo nagovarjanja turistov in jih vabijo: 'Pridite k nam.'
Kdo torej stoji za temi protesti, ki se pojavljajo po Evropi?
Raziskav o tem ni, če malo špekuliram, lahko rečem, da verjetno manjši lokalni podjetniki, ki so jih večja podjetja izrinila iz pogače profita. Lahko pa so tudi dejansko prebivalci mikrolokacij na destinacijah, kjer ugotavljajo, da je turizem zmanjšal njihovo kakovost življenja ob tem, da oni sami od tega nimajo nič. Zato je pomembno, kam destinacije vlagajo dodatna sredstva. Recimo, kam bodo Benetke vložile prihodke od dodatne turistične takse? Če jih bodo vlagale v dvig kakovosti bivanjskega okolja za domače prebivalstvo, bo domače prebivalstvo to skompenziralo. To pomeni, recimo, urediti javne površine, zmanjšati dajatve za obnovo javne infrastrukture, obnoviti kolesarske poti. S tem denarjem lahko obnovijo kulturne znamenitosti. Tudi to je lahko dodana vrednost za lokalno prebivalstvo in destinacije, ki imajo veliko turizma. Sam bi predlagal še več – da ima lokalno prebivalstvo v določenih obdobjih leta brezplačen dostop do teh ustanov, da se jim da torej nekaj v zameno, da bodo nekaj mesecev na letu morali stisniti zobe in tolerirati turizem.
Kot sem brala tuje prispevke, pa si veliko domačinov želi le, da turisti pokažejo spoštovanje do njihovega kraja, okolja in navad. V smislu "vi pridete k nam za en teden, mi pa tukaj živimo ves čas". Bi morali turisti spremeniti svoje obnašanje?
Tu nastopi tudi težava turistične stroke. Namreč, mnogi trdijo, da so turisti slabi, neodgovorni, nespoštljivi in tako naprej. Prepričan sem, da v osnovi ni tako. Če samo pogledamo ekološko trajnost. Prepričan sem, da je na svetu zelo malo ljudi, ki bi vedno onesnaževali okolje, vedno rabili preveč električne energije ali preveč vode. V osnovi nismo takšni – ampak sistem je tisti, ki nas vodi v to, da moramo tudi kot turisti preživeti. Dam vam praktični primer. Zakaj turisti rinejo na terase najboljših lokalov in zato domači prebivalci nimajo prostih sedežev? Preprosto – ker jim je nekdo rekel, naj pridejo. In so prišli. Težko je od turista, ki ima na voljo 14 dni dopusta v letu, pričakovati, da ne bo želel okusiti neke lokalne hrane in bo raje dal prostor domačinu.
Sam se veliko ukvarjam z zavrženo hrano. Opažamo, da turisti ogromno hrane, ki si jo v samopostrežnih restavracijah naložijo, zavržejo. Tako ponudniki kot gostinci pravijo, da so turisti neodgovorni. Ampak naše raziskave kažejo, da to ni res. Turist pusti hrano na krožniku zato, ker, prvič, mu je bila neokusna ali je pričakoval drugačne okuse, torej mu turistični ponudnik ni povedal, da je hrana takšna in takšna. Drugič, ko je turist po dolgem čakanju končno prišel do bifejske mize, si je naložil več hrane, da ne bo še enkrat čakal v vrsti. Torej, gostinski ponudnik je načrtoval recimo 100 sob, povprečna zasedenost je dve osebi na sobo, v restavracijo pa je dal 40 sedežev. Podobno je pri zmanjševanju plastike. Turist pride v restavracijo, v kateri lahko plača za pogrinjek tudi šest evrov, če govorimo o Benetkah, ali dva evra za kozarec vode. To turista, ki nima toliko pod palcem, sili k temu, da si raje v trgovini kupi plastenko vode.
Skratka, vedno so razlogi, zakaj se turisti vedejo tako, kot se. Ker nimajo alternativ. Tako da sam ne bi izhajal iz tega, da so turisti a priori neodgovorni, da imajo slabe namene. Poglejmo realno. Imajo letni dopust, prišli so na neko destinacijo, ker jih je ona zvabila tja in jim obljubila presežke. Zdaj jih bodo pač skušali doživeti.
Torej je tudi v počitniških mesecih na najbolj obleganih destinacijah prostor za oboje, tako domačine kot turiste? Je lahko za domačine tudi ta čas znosen in donosen?
Da, lahko je. Le destinacija mora narediti dober izračun. Če so v neki kraj postavili 100 postelj, pa imajo kapacitete za 30 turistov, je hitro jasno, da je te postelje treba zapolniti, saj dajejo službe, vzpostavljajo lokalne dobaviteljske verige, da lahko pridelovalci takšnih in drugačnih izdelkov prodajajo te zgodbe. Zato vsi nagovarjajo turiste, naj pridejo in zapolnijo teh 100 postelj. Treba je torej znati načrtovati. Predvsem pa morajo lokalna okolja zelo previdno ravnati z interesi kapitala, ko na primer izdajajo gradbena dovoljenja. Če ima nekdo presežek povpraševanja nad ponudbo, recimo na vrhuncu turistične sezone, se bo marsikomu zdelo normalno, da poveča število postelj. A presežek je le na vrhuncu turistične sezone, povprečno letna zasedenost pa je ne vem, 40 odstotkov. Zato je veliko vprašanje, ali je smiselno na račun dveh mesecev reševati celo leto ali je bolje razmišljati o razpršitvi ponudbe zunaj poletnih mesecev.
Kateri so glavni dejavniki, na podlagi katerih se turist odloča za prihod na neko destinacijo? Cena verjetno ni odločilna. Omenili ste že Benetke, kjer uvedba turistične takse ni zmanjšala števila obiskovalcev, tudi v Amsterdamu dvig takse ni pomenil manj prihodov.
Res je. Turist je zelo odporen. V vsakdanjem življenju ves čas preračunavamo, gledamo na ceno oziroma razmišljamo o razmerju med kakovostjo in ceno. Ko pa gremo v neki tuji kraj, pa nekih odločitev ne moremo spreminjati. Seveda smo še vedno dovzetni za ceno, ampak, še enkrat – če vemo, da imamo na voljo samo dva tedna v nekem kratkem obdobju in če vemo, da so se cene dvignile, bomo pač pripravljeni to sprejeti kot neko kompenzacijo. Vprašanje pa je – in tega podatka žal nimamo – koliko, do kod, je turist še odporen proti ceni. Do kod smo še pripravljeni tolerirati visoko ceno, ko se pojavi alternativna destinacija? Na pamet mi, recimo, pride Albanija. Turisti so se v nekem obdobju preusmerili v Albanijo, ampak so hitro ugotovili, da je tam kakovost vseeno toliko nižja, da nekateri niso bili več pripravljeni tvegati, zato so vseeno šli raje v nekoliko dražjo destinacijo, recimo na Hrvaško ali v Bolgarijo.
Vedeti pa je treba še eno stvar. Morda se dražijo turistične takse v mestih, a se to po drugi strani kompenzira z nižjimi letalskimi vozovnicami. Letalski ponudniki imajo učinkovite modele oblikovanja cen, s katerimi polnijo sedeže, kar pomeni, da imajo strošek na sedež nižji, s tem pa lahko ponudijo nižjo ceno. Poleg tega je turistična taksa še vedno zanemarljiv strošek v primerjavi s prenočitvijo ali prehrano.
A dejstvo je, da se na mnogi destinacijah prenočitve, vstopnine, doživetja dražijo, prav tako tudi letalske vozovnice, kar pomeni, da lahko potovanja postanejo manj dosegljiva za mlajše, študente, manj premožne. Zagovarjate to, da bi moral biti turizem čim bolj dosegljiv za vse ali je že v svojem bistvu neenakopraven?
Da, turizem je bil že vse od začetka prilagojen za različne segmente. V sodobni zgodovini začenjamo turizem razlagati z "grand tourom", to je bilo daljše potovanje, ki so si ga lahko privoščili samo aristokrati. Danes je enako. Obstajajo različni organizatorji potovanj, ki delajo ponudbo za različne segmente glede na cenovno zmogljivost. Tako da je bil turizem od nekdaj prilagojen za različne finančne zmogljivosti. Če pogledava turizem kot celoto, pa vseeno mislim, da je danes veliko bolj dosegljiv za veliko večino ljudi, kot je bil nekoč. V Evropski uniji že več kot deset let teče projekt Tourism For All, ki razvija mehanizme, kako turizem dejansko približati vsem potrošnikom, ne samo z vidika njihove kupne moči, ampak tudi z vidika drugih omejitev.
V Španiji se, recimo, mnogi hoteli pozimi več ne zapirajo, ampak skušajo takrat privabiti ljudi s tanjšo denarnico, ki si v obdobju velikega povpraševanja takšnih cen ne morejo privoščiti. A paradoksalno pri tem je, vsaj takšno je moje mnenje, da če recimo nekdo potuje v Španijo novembra, bo plačal manj za isto storitev, manjša gneča bo in še več stvari mu bo na voljo. Tako da bi lahko destinacije razvijale to zgodbo ne le kot cenovno dostopne počitnice, ampak tudi počitnice z višjo dodano vrednostjo.
Omenili ste, da je morda čas, da v Evropi razmislimo o prestavitvi šolskih počitnic in dopustov, da ne bi vsi potovali poleti. A spomnimo se samo, da je prestavitev zimskih šolskih počitnic za en teden zaradi SP-ja v nordijskem smučanju v Planici pred leti med slovenskimi šolniki povzročila kar precej negodovanja. Tu je tudi tradicionalni italijanski ferragosto ... Je te zakoreninjene navade mogoče spremeniti in kako?
Mislim, da smo pred tem, da jih moramo. Sistemu preprosto ne uspe požirati toliko povpraševanja, zato je treba stvari prerazporediti. Države bi se morale obregniti ob te vzorce in skušati prevetriti sistem, vključiti tudi razmislek o tem, kdaj je smiselno ljudi poslati na daljši dopust, tudi zaradi hude vročine. Ukoreninjeno imamo miselnost, ki zadnjih 50 let temelji na istem pristopu – da se pač poleti gre v tople kraje. A zdaj so ti kraji postali poleti že prevroči, zato je treba razmišljati o tem, ali niso morda primernejši za obisk jeseni. Torej imamo več razlogov, zakaj bi bilo treba razmišljati o prevetritvi sistema počitnic in dopustov.
V tem smislu se pojavlja tudi trend "coolcation", da se v poletnih mesecih povečuje obisk hladnejših držav na severu Evrope, namesto da množice rinejo ob Sredozemlje. V državah na jugu Evrope je poleti tudi veliko požarov, Akropolo v Atenah zaradi prevelike vročine občasno zapirajo. A kaj bi bil tisti odločilni "klik", ki bi Slovence pa tudi druge Evropejce prepričal o spremembi navad in vzorcev vedenja, torej da poleti ne bi več odhajali na morje?
Najprej bi se morali obregniti ob to, kaj visokogorska središča kot alternativa morju turistom poleti ponujajo. Naša središča so v zadnjih letih svojo ponudbo izboljšala in dodala nekaj vsebine. Drugo vprašanje pa je, ali nam je hrvaško morje na primer za jesenske počitnice še dovolj toplo. Poleg tega je treba upoštevati tudi to, da če želimo poleti v gore, moramo imeti čas, da gremo jeseni še na morje, kar pomeni, da je treba prilagoditi dopust in šolski sistem. Če bi vse to naredili, mislim, da bi potrošnik ugotovil, da ima alternativo. Danes sicer ima možnost, da poleti namesto na morje odide v gore, ampak te gore morajo obvezno imeti vsaj kopalno jezero ali neko vodno doživetje. Voda je namreč v naši zavesti še vedno zelo pomembna, poletne počitnice so vedno povezane z vodo.
Številke kažejo, da je turizem po pandemiji kovida že skoraj popolnoma okreval, saj je bilo število potovanj na svetovni ravni v prvem četrtletju letošnjega leta za 19 odstotkov višje kot v istem odobju lani, ob koncu leta pa naj bi bilo to leto že celo uspešnejše kot predkovidno leto 2019. Je kriza torej dokončno za turističnim sektorjem?
Večina držav je po turističnem obisku res odstotek ali dva nad ravnjo iz leta 2019, a moramo zelo previdno govoriti o tem. Namreč, turizem se je v času kovida ustavil zato, ker je bil onemogočen, potrošnik je še vedno imel željo in je bil tudi pripravljen potovati, a je sistem prepovedal mednarodni turizem. Zato je zelo hitro, ko so se meje sprostile, znova okreval – a številke tega niso pokazale, predvsem zato, ker se je ponudba skrčila.
Pri nas vidimo, da brez letalskega prometa skorajda ne moremo imeti mednarodnega turizma. In ta povezljivost oziroma število sedežev med posameznimi destinacijami še vedno ni na ravni pred korono. Če bi bila, bi imeli turizma zagotovo še več. A tudi ponudniki letalskih prevozov so zelo špekulativni. Letala so praktično polna, kar je seveda dobro za prevoznike pa tudi za obvladovanje podnebnih sprememb. Letalski promet prispeva približno 70 odstotkov izpustov toplogrednih plinov iz naslova turizma, torej imamo zdaj manj letal, ki so bolj polna in s tega vidika torej porabimo manj goriva in je manj izpustov. Na drugi strani se skušata prilagajati tudi železniški in cestni promet.
Kako je v Sloveniji s številom turistov – jih je premalo, ravno prav ali preveč?
Tako na pamet bi težko rekel. Če pogledamo kazalnike, ki jih tipično spremljamo, bi zagotovo rekel, da jih imajo destinacije, kot so Ljubljana, Kranjska Gora, Bled, v določenih trenutkih že celo malo preveč, zato bi jih lahko razpršile znotraj mikrodestinacij svojih občin. Večinoma pa mislim, da imamo še nekaj prostora za turiste. A bolj kot to, koliko turistov si želimo, bi se morali ukvarjati s tem, kakšne turiste želimo. Na žalost imamo pri nas še vedno število turistov za enega najpomembnejših kazalnikov uspešnosti turizma, kar pa zagotovo ni prav. Treba je ugotoviti, koliko nam od turizma ostane, ko turisti odidejo domov, in le v tem kontekstu bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je turizma dovolj ali premalo. Žal pa je zelo težko dobiti podatke o tem, koliko in kaj nam ostane – bi pa rekel, da bore malo. S tega vidika lahko sklenem, da moramo izboljšati strukturo gostov in v določenih mikrodestinacijah povečati število obiskovalcev, ne nujno stacionarnih turistov, za katere bi morali graditi posebno infrastrukturo, ampak morda vsaj razpršiti turiste iz krajev, kjer imajo hotele in nastanitvene kapacitete, da odhajajo na enodnevne izlete drugam.
Omenili ste, da je treba izboljšati strukturo gostov. Kakšnega gosta imate pri tem v mislih?
Morali bi vabiti turiste, ki cenijo to, kar ima Slovenija avtentičnega – ampak da ne cenijo tega samo na račun tega, da so zadovoljni s tem, ampak da so pripravljeni za to tudi plačati nekaj več. Lahko omenim čist zrak, lokalno pridelano hrano, ki je bistveno bolj sveža in posledično bolj kakovostna, z lokalnimi recepturami pa postanejo živila avtentično slovenska. A te stvari mora turist znati ceniti, seveda pa moramo znati tudi mi to vključiti v turistično ponudbo, torej vzgojiti turista, da ve, kaj je v Sloveniji drugačnega, bolj kakovostnega. In ga seveda nagovoriti tudi k temu, da bo kupoval slovensko in da bo za to pripravljen plačati nekaj več.
Smo tu že na področju besede "butično", za katero se mi zdi, da jo slovenski turistični delavci vsepovprek in zelo pretirano uporabljajo?
Se strinjam, "butično" je termin, ki je skoraj tako obrabljen kot termin "trajnost", in pogosto ljudi, ki jih dejansko zanima trajnost, že celo odvrača, ker verjamejo, da gre za neki tržni trik. Rekel bi, da so v večini sploh manjši ponudniki v manjših krajih butični že sami po sebi, manjka jim mogoče samo občutek funkcionalne kakovosti, tako kot smo bili včasih dojemljivi za vsakega gosta. Da vsakega obiskovalca pogledamo v oči, ga pozdravimo, sprejmemo, mu ponudimo neko kakovostno izkušnjo, se z njim ukvarjamo. Butičnost ni samo v stenah, v infrastrukturi, ampak je ob tem pomembna tudi funkcionalnost, to pa je kakovost storitve in odnosa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje