24. aprila 2016 so bagri v Hercegovački ulici v beograjskem predelu Savamala v središču mesta ob Savi ponoči porušili nekaj objektov, mimoidoče pa so zadrževali zamaskirani moški. Policija se na klice ljudi, ki so videli, kaj se dogaja, ni odzvala, tudi deset mesecev po incidentu pa ni jasno, kdo je rušenje naročil, zaradi napada na ljudi pa tudi nihče ni odgovarjal.

Razlog za rušenje je bilo čiščenje zemljišča, namenjenega za projekt Beograd na vodi, luksuzni, megalomanski projekt, ki naj bi med drugim obsegal hotele, stanovanja, nakupovalna središča, pri čemer je glavni vlagatelj podjetje Eagle Hills iz Združenih arabskih emiratov. Še pred nočnim incidentom, ki je razkril nedelovanje pravne države, je obstajal širok strokovni konsenz urbanistov, arhitektov in pravnikov, ki projektu nasprotujejo. Rušenje v Savamali, ki ga je izvedla neznana skupina, pa je spodbudilo proteste v organizaciji civilne iniciative Ne utapljajmo Beograda (Ne davimo Beograd oziroma Ne damo Beograd), ki nasprotuje projektu Beograd na vodi. Iniciativa, ki je organizirala že osem protestov, zadnji je bil prejšnjo sredo, zahteva odgovornost oblasti za način izvedbe projekta, ki mu očita netransparentnost, nedemokratičnost in nezakonitost.

O iniciativi – katere simbol je postala rumena račka, ki naj bi predstavljala prevaro – njenih zahtevah in organizacijski strukturi smo govorili z enim od njenih vidnejših pripadnikov Dobrico Veselinovićem. Kot je dejal, je primer Savamala simboličen, saj ponazarja vse, kar je narobe v srbski družbi, predvsem pa razgalja povezanost politične in ekonomske elite, zaradi katere se odločitve o razvoju glavnega mesta sprejemajo, kot meni Veselinović, brez upoštevanja njegovih prebivalcev. "To, kako se bo naše mesto razvijalo, bo vplivalo na to, kakšni bomo mi kot ljudje," meni sogovornik, ki opozarja tudi na paradoks gradnje luksuznega projekta na območju, na katerem zdaj v zapuščenem skladišču v nemogočih razmerah živi več kot 1.000 prebežnikov, ki so zaradi zaprtja t. i. balkanske begunske poti ostali ujeti v Beogradu.

Še malo pa bo minilo leto dni od zloglasnega rušenja v beograjskem predelu Savamala. Kako napreduje preiskava oziroma ali preiskava sploh poteka in zakaj po toliko mesecih ni nikakršnih odgovorov?
Mi pravzaprav ne vemo, kaj se s preiskavo trenutno dogaja in ravno to je eden od razlogov za velike proteste, ki te mesece potekajo v Beogradu. Najprej je tožilstvo ignoriralo zahteve ljudi, da pojasni, kako poteka preiskava, tako da je nekaj mesecev trajalo, da se je sploh izvedelo, kdo na tožilstvu je pristojen za ta primer. Zdaj, ko se to ve, pa je nastopila velika tišina, ko se ne ve, ali se ta primer sploh obravnava, ali je policija posredovala vse potrebne podatke in podobno. Tako smo še vedno priče tišini države glede tega vprašanja.

Mislite na tišino več institucij, od mestnih oblasti do tožilstva in policije? Na katero od institucij tako kot iniciativa sploh lahko računate?
Mislim na vse institucije. Takoj po rušenju v Hercegovački ulici sta predsednik občine Beograd in župan govorila, da nista obveščena o dogodkih, češ da se nič niti ni zgodilo, nato pa se je tudi vodstvo policije delalo neumno in šele pritisk prebivalcev je poskrbel za to, da je to sploh postala tema pogovorov in da začenjamo dobivati nekakšne odgovore. Nato je nastopil premier, ki je želel prevzeti vso odgovornost nase, in je edini odgovarjal na vprašanja novinarjev o tem, medtem ko so vsi drugi ostali v ozadju za izjavo "pustimo institucijam, da opravljajo svoje delo", čeprav tudi po desetih mesecih svojega dela ne opravljajo.

Rekli ste, da je Aleksandar Vučić nase prevzel odgovornost za pojasnjevanje, vendar mar ni zvalil odgovornosti za rušenje na mestne oblasti?
Po nizu protestov in pritiska prebivalcev je zvalil odgovornost na "popolne idiote" v vrhu mestnih oblasti, to so njegove besede, pri čemer pa nismo izvedeli, kdo ti "popolni idioti" so. Tožilstvo ni sprožilo preiskave, ne vemo, ali kakšna poteka proti komu iz mestnih oblasti. To je bila pravzaprav tehnika medijske manipulacije, da bi se pozornost preusmerila s konkretnih vprašanj in da se ustvari vtis, da se nekaj dogaja. Ko nekdo reče, "to so naredili popolni idioti iz vodstva mestnih oblasti", pomislite, da gre za župana Beograda Sinišo Malija, a organi, ki bi morali to procesirati, njegovega ali katerega koli drugega imena pravzaprav nikjer sploh ne omenjajo. To je bil le manever, da se zdi, da se je odgovorilo na vprašanja, ki so postala preglasna. A poudarjam, zelo je čudno in simptomatično, da se tudi deset mesecev po dogodku nič ni rešilo, in ena od tehnik poleg medijske manipulacije je tudi minevanje časa, da se na afero pozabi in da se zadeva pravno več ne bo dala preganjati.

To zavlačevanje ima sicer lahko tudi nasprotni učinek. Od rušenja aprila lani ste tako organizirali že osem protestov. Kot da želite iz državljanov narediti institucijo, ki bi lahko vplivala na potek dogodkov, če že uradne institucije molčijo.
Od samega začetka projekta Beograd na vodi smo kot iniciativa Ne davimo Beograd organizirali to državljansko gibanje, ki nasprotuje vsemu, kar ta projekt pravzaprav je. To, kar se je zgodilo v Hercegovački ulici, je samo najočitnejše nasilje v fizični obliki nad voljo prebivalcev Beograda. Njih ni nihče nikoli vprašal, ali ta projekt sploh želijo v svojem mestu, nikoli jih ni nihče vključil v to, kakšno bo njihovo mesto v prihodnosti, nam pa se to zdi ena od najpomembnejših stvari, okoli katere sploh gradimo to gibanje. Želimo, da ljudi bolj upoštevajo pri tem, v kakšnem mestu bodo živeli, v kakšni družbi bodo odraščali. To, kako se bo naše mesto razvijalo, bo vplivalo na to, kakšni bomo mi kot ljudje. Zato smo tako pozorni na ta projekt in osredotočeni na to gibanje, ker vidimo, da institucije ne opravljajo svojega dela, saj so pod prevelikim vplivom politike, ta pa je močno ločena od vsakodnevnega življenja in želja ljudi. Torej, zdaj poteka nekakšno vračanje državljana v državo.

Opozarjate na nedemokratičnost projekta, njegovo škodljivost za javni interes in nezakonitost njegove izvedbe. Lahko predstavite glavne primere te škodljivosti in nezakonitosti? Omenjate, recimo, privatizacijo javnega prostora.
Kar se dogaja, je posledica vsega, kar se je dogajalo v naši družbi v zadnjih 20 in več letih, torej privatizacije vsega javnega, da ne rečem družbenega. Po nizu privatizacij industrije v Srbiji je vse, kar je od virov še ostalo vrednega, zemlja v tem najosnovnejšem smislu. Zazidljivo zemljišče v mestu je eden redkih virov, ki so ostali zunaj dosega tac tajkunov, da se tako izrazim. To je torej ena od najvrednejših stvari, ki jih imamo. Pogodba, ki je bila objavljena nekaj mesecev po njenem podpisu, pa je končno razkrila, da se tudi ta najvrednejši vir daje v zelo sumljivih okoliščinah nejasnemu zasebnemu vlagatelju. Kakor smo izračunali, smo mi v ta projekt vložili veliko več, kot bo to kadar koli storil vlagatelj, ki pa mu bo šel ves dobiček. V tem projektu je tako vse tveganje na javni strani, ves dobiček pa na zasebni, ki je poleg tega nejasna. Mi resnično ne vemo, kdo so ti t. i. vlagatelji. Ko vidimo, koliko so se naši politiki vpregli v ta projekt, se počasi postavlja vprašanje, ali ta vlagatelj sploh obstaja.

Ali imate težave pri prepričevanju javnosti o škodljivosti tega projekta, glede na slabo gospodarsko stanje, v katerem je država in ki naj bi ga tovrstni projekt izboljšal. Kako se bojujete proti razpravi, da je dobro, da se gradi, da se razvija, vlaga?
Vlagatelj in oblasti pravijo, da je naložba vredna 3,5 milijarde dolarjev in da bo zaradi gradnje delo dobilo 200.000 ljudi. V pogodbi pa smo videli, da mora vlagatelj vložiti le 150 milijonov in da ni nikakršne obveze o zaposlovanju delovne sile. Po naši računici, ki se sicer le stežka prebije v glavne medije in do javnosti, pa projekt ne bo prispeval h gospodarskemu razvoju in rasti, saj so vsa gradbena podjetja že zdavnaj privatizirana, tako da se bodo v sami gradnji uporabljali tuja tehnologija in materiali in vse, kar se bo vgradilo v vse te stavbe, nakupovalni center, ekskluzivne hotele in stanovanja, ne bo izdelano tukaj, ampak bo uvoženo. Ostala bodo samo najmanj plačana delovna mesta v storitvenem sektorju, kar ne bo spodbudilo gospodarske rasti države. Ekonomska računica torej temelji na praznih obljubah in tržniški strategiji, ki obljublja nekaj, česar si običajni človek nikoli ne bo mogel privoščiti. Kdo bo namreč lahko kupil stanovanje v Beogradu na vodi, če je povprečna cena kvadratnega metra več kot 3.000 evrov? Ljudje si nikoli ne bodo mogli privoščiti takšnega načina življenja, a ravno to je način delovanja marketinga, ki obljublja nekaj, česar nikoli ne bomo mogli dobiti, obenem pa nas sili v sanjarjenje o teh stvareh.

Kot zdaj govorite, zveni precej enostavno predstaviti negativne vidike tega projekta. So vaš glavni problem pri prepričevanju javnosti o njegovi škodljivosti medijske manipulacije, ki ste jih omenili?
Seveda, saj so vsi lokalni mediji v Srbiji privatizirani, javni medijski servis pa je pod velikim političnim nadzorom vladajoče stranke (Srbska napredna stranka, op. a.), zato je zelo težko z resnico prodreti v javnost. A očitno je, da ljudje niso tako neumni, da ne bi razumeli nekaterih osnovnih zakonitosti. Mislimo, da se bo to odražalo na vseh naslednjih političnih dogajanjih oziroma volitvah, kjer bo imel projekt Beograd na vodi kot glavni adut vladajoče stranke priložnost pokazati, ali ima podporo javnosti. Ponavljam, nikoli ni nihče ljudi vprašal, ali ta projekt v središču mesta sploh želijo, zdaj pa je to postala ena od glavnih tem, ki se ji ne da izogniti.

Kaj lahko poveste o poročanju javne radiotelevizije, ki ima še toliko večjo odgovornost do javnosti, in o tem, da pravzaprav vse problematične pogodbe – ravno danes je spet ena prišla v javnost –, povezane s projektom, objavljajo manjši mediji, neodvisni portali, ki se ukvarjajo z raziskovalnim novinarstvom, a nimajo velikega dosega in vpliva v javnosti?
V zadnjih dveh letih se je zgodil val privatizacij javnih medijev v lastništvu lokalnih oblasti. Televizije, in radijske postaje, privatiziran je, recimo, Studio B, so prešle v roke ljudi, ki predstavljajo ekonomsko elito in so blizu vladajočim strukturam. Javni medij (Radiotelevizija Srbije - RTS, op. a.) pa je zaradi različnih političnih igric pristal pod jasnim nadzorom vladajoče stranke. Tako ne obstaja nikakršna oblika dialoga, ki bi omogočila soočanje različnih mnenj. Smo v situaciji, ko se premier in člani vladajoče stranke sploh več ne udeležujejo soočenj z nikomer, ampak obstaja le njihov dialog z novinarji, ki pa so naučeni, kot se to lepo vidi, da ne postavljajo težkih vprašanj. Nadzor nad javno razpravo torej obstaja na dveh ravneh. Na eni je fizični nadzor nad mediji, na drugi pa nadzor nad njihovim delom, ko pride do obravnave neke teme. Glede objave pogodbe o Beogradu na vodi pa naj povem, da je do nje prišlo na dan, ko je bila v Beogradu leta 2015 organizirana Parada ponosa, takrat pa v mestu običajno na žalost vlada polvojno stanje. Parada se je začela ob 13. uri, župan pa je na novinarski konferenci pogodbo predstavil ob 12. uri. Jasen je torej namen odločevalcev in župana pogodbo objaviti v času, ko bo to zasenčil neki večji dogodek. Že zaradi tega objava pogodbe ni imela večjega odmeva v glavnih medijih, tako da so ostali le neodvisni portali, ki se ukvarjajo z raziskovalnim novinarstvom, ki v tem primeru resnično delajo zelo dobro in opravljajo gromozansko delo s kopanjem in iskanjem, kaj vse ni v redu, kar je zelo težko. Pogodba o Beogradu na vodi ima v izvirni različici, recimo, več kot 200 strani v angleščini. Tudi, ko so informacije javne, jih torej ni preprosto najti, saj so skrite med drugimi odvečnimi podatki.

Kot pravite, so večji mediji v tem smislu bolj pasivni, na drugi strani pa, kot je znano, se določeni tabloidi uporabljajo za zaščito oblasti, konkretno premierja, in za obračunavanje z njegovimi kritiki. Ste tudi vaša iniciativa oziroma vi osebno in vaši kolegi, ki ste bolj javno izpostavljeni, postali njihova tarča in ali ste imeli na splošno zaradi svojega angažmaja glede tega vprašanja kakršne koli nevšečnosti v obliki groženj, kazni, ovadb, itd?
V Srbiji imamo več tabloidov, kot so Informer, Srbski telegraf, Alo in drugi, ter nekaj televizijskih postaj, kot so privatizirani Studio B, Pink in nekatere manjše televizije, ki se uporabljajo za to, da bi iniciative, kot je naša, ali nekoga, ki je dojet kot sovražnik vladajoče stranke in reda, predstavili v slabi luči. Pred nekaj meseci se je tako začela kampanja proti nam, tako posameznikom osebno kot iniciativi kot takšni, v okviru katere se je poudarjalo, da smo tuji plačanci, da je rumena račka uvožena iz Brazilije kot izum Cie, začele so se osebne obtožbe, da nekdo prejema denar, ima ljubimko, da smo med seboj sprti in podobno. S tem se je pripravil teren za to, kar je sledilo, to pa so različne grožnje na družbenih omrežjih, ustvarjanje lažnih profilov, ki imajo recimo podobno ime, kot je vaše, kar je ustvarjalo vtis, da smo legitimne tarče. To pa se je nato preselilo na ulice, zaradi česar so bili številni naši aktivisti v neprijetnih situacijah, ko so jim, recimo, v poštne nabiralnike metali grozilna pisma. Na drugi ravni pa se je to kazalo v obliki različnih ovadb zoper nas. Tako je do zdaj vloženih več kot 20 ovadb zaradi neprijavljenih javnih shodov, oviranja prometa, onesnaževanje javnih površin, lepljenja propagandnega materiala in podobno, vse zato, da nam pokažejo, da lahko sistem, ko se enkrat počuti ogroženega, na različne načine udari nazaj. Na eni strani torej z medijskim blatenjem in demoniziranjem, na drugi pa z ovadbami in sodnimi postopki, pa tudi z grožnjami s fizičnim nasiljem. Gre za spekter različnih groženj, s katerimi smo soočeni, a to pravzaprav kaže, da je sistem precej šibak in da se boji, kar nam daje še več moči in odločnosti, da nadaljujemo naše delo.

Morda se oblasti niti ne zavedajo, da s tem, ko vam tako odločno pišejo kazni in vlagajo ovadbe, samo še bolj poudarjajo svojo nedejavnost v primeru Savamala. Torej to, da so lahko zelo učinkovite, pomeni le, da v tistem primeru ne želijo biti učinkovite, ne da ne morejo biti.
To pomeni ravno to. Te kazni, ki jih prejemamo, pa običajno vključujejo tudi finančno kazen. Namen je, da se nas poleg s postopki obremeni tudi finančno. Za nas pa je zelo pomembno, da smo vsa sredstva, ki smo jih porabili za kampanjo, pridobili od državljanov, kar javno objavljamo na svojem blogu. Ljudi so te kazni še dodatno razburile, češ "zdaj jim pa pišejo še kazni za lepljenje nalepk, pomagajmo jim". Gradi se nekakšna solidarnost, nekakšna skupna energija.

V prihodnjih mesecih bodo v Srbiji predsedniške volitve. Bodo vprašanja in teme, ki jih odpira primer Savamale, če se omejimo le na ta primer nedelovanja pravne države, del predvolilne kampanje? Bo to nekaj, kar bodo mediji naslavljali v pogovorih s kandidati?
Vsekakor, saj je postalo to vprašanje neizogibno in ključno, ko govorimo o tem, v kakšni državi želimo živeti. Gre za vprašanje, ali se bo policija odzvala na klice državljanov ali pa se bo držala ob strani, če ji bo politična elita, povezana z ekonomskim interesom, tako ukazala. Gre za vprašanje, ali bodo sodišča in tožilstva opravljala svoje delo, neodvisno od interesov politične elite in gre za vprašanje, ali se bo državljane vprašalo in upoštevalo pri tem, v kakšnem okolju želijo živeti. Po našem mnenju so ta vprašanja ključna in vidimo, da jih naslavljajo vsi, ki so napovedali svojo kandidaturo. Od odgovorov na ta vprašanja bo odvisen rezultat volitev.

Bo tudi ta razprava omejena na manjše medije ali pa mislite, da bodo tudi na RTS-u postavljena vprašanje glede tega primera?
Ravno pred nekaj dnevi je bil premier Vučić gost na RTS-u, a medtem ko mu je novinarka, bolje rečeno, voditeljica, postavila 27 vprašanj, je Vučić po analizi novosadske novinarske šole njej postavil še enkrat toliko vprašanj. To vprašanje je sicer bilo postavljeno, a se mu je uspelo izmuzniti, saj ni bilo podvprašanj. To je posledica nadzora nad narativom. Njemu se postavi vprašanje glede rušenja v Savamali, on pa odgovori, da je šlo za nezakonite objekte, kar ni res, a ga s tem nihče ne sooči, in da bi jih on sam, če bi ga kdo vprašal, rušil po belem dnevu. Seveda ne sledi podvprašanje, ampak novo vprašanje, kar mu omogoča enako ravnanje. A veselijo nas ti protesti in to, da so ta vprašanja vse glasnejša ter da nihče več ne verjame tega, kar sliši od oblasti, čeprav se tisočkrat ponovi.

Ko ravno omenjate proteste, ki so precej množični … Mineva skoraj 20 let od zadnjih množičnih protestov z zahtevami za spoštovanje pravne države v času Miloševića. Od takrat so bili namreč množični samo nacionalistični in skrajnodesničarski protesti proti odcepitvi Kosova ali Paradi ponosa. Zdajšnji protesti sicer niso tako veliki kot tisti pred 20 leti, a vendar, ali obstajajo kakšne vzporednice med njimi?
Dobro ste opazili, da trenutni protesti niso nacionalistični, in to nas veseli. Podobnost je v tem, da ljudje spet čutijo potrebo, da se dvignejo zoper različne zlorabe, nepravilnosti in kršitve zakonov, razlika pa je v tem, da so bili tedanji protesti večinoma strankarsko vodeni ali usmerjeni. Tako kot tisti protesti pa so tudi sedanji, to lahko že rečemo, trajni. Av nasprotju s tistimi protesti so zdajšnji organizirani brez strankarske infrastrukture, financirajo jih državljani in odprti so za različne družbene skupine, ki niso dovolj zastopane. Prej ni bilo nikoli tako. V Beogradu so se mavrične zastave tako lahko videle le na paradi ponosa pod močno policijsko zaščito, zdaj pa so prisotne tudi zastave nezastopanih skupin. To je morda največja vrednost teh protestov, pomembno pa je tudi to, da se po različnih drugih mestih po Srbiji organizirajo in povezujejo podobne skupine.

Izpostavljate inkluzivnost gibanja, vključevanje različnih idej in razlogov za proteste ... povejte nekaj več o sami organizacijski strukturi vaše iniciative. Gre za vertikalno strukturo, prek katere se odloča za proteste, zahteve, konkretne akcije, ali je ta struktura horizontalna kot v gibanju Occupy ali v španskem gibanju t. i. ogorčenih?
Iniciativa je nastala kot horizontalno oblikovana skupina ljudi različnih profilov, od arhitektov, kulturnih delavcev, politologov, pravnikov, ki imajo vsi svoje drugo poklicno življenje. Nihče se z gibanjem ne ukvarja poklicno. Tedensko se sicer sestaja ožja skupina 20 ali nekaj več ljudi in zaradi takšne organizacije se težko sprejemajo odločitve. Nikoli ne glasujemo, ampak težimo h konsenzu, a na koncu koncev so rezultati, ki jih tako dosežemo, vsem najsprejemljivejši. Tako je zelo malo resnih konfliktov in razkolov. Zato menimo, da je to najboljši način organiziranja. Ni glavnega človeka, ampak se trudimo delovati v skladu s pričakovanji vseh, kar je morda utopično in neuresničljivo, a za nas je pomembno, da poskusimo. Ne moremo namreč spremeniti sistema, če ne spremenimo načina, na kakršnega mi komuniciramo med seboj in se organiziramo. Če bi sistem le zamenjali z drugimi ljudmi, bi vsebinsko stvari ostale enake.

Če prav razumem, gre v vašem primeru torej za nekakšen kompromis med klasično strukturo z jasnim vodstvom in horizontalno strukturo brez vodstva. Je mogoče, da bi protest iniciative Ne davimo Beograd organizirali nekateri drugi ljudje, ki niso del skupine 20 ljudi, ki ste jo omenili?
Rekel bi, da je. Pri tem bi sicer prišlo do logistično-operativnih težav, torej ali bi se to prepoznalo kot izvirni protest in podobno. Eden od mehanizmov boja proti drugače mislečim in nasprotnikom, ki je uvožen iz Putinove Rusije, je namreč tudi ustvarjanje zmede. Delajo se lažni profili, obstaja tudi več organizacij, ki se ukvarjajo s promocijo Beograda na vodi, recimo Združenje za zaščito mladih ali "Daj račko očetu", s čimer se želi vnesti zmedo. Lani je, recimo, SNS na lokalnih volitvah v posameznih občinah v Beogradu v dveh občinah prijavil lažno listo z imenom "Račkica - ne Beogradu na vodi", da bi vnesla zmedo pri ljudeh in da bi se zlorabila verodostojnost naše iniciative. A mislim, da bi bilo celo zaželeno, da bi se s tem, kar počnemo, začelo ukvarjati veliko več ljudi, torej da se začnejo ljudje samoorganizirati glede vprašanj, ki jih mučijo.

Ravno to sem vas hotel vprašati, torej ali je ta iniciativa omejena na zoperstavljanje projektu Beograd na vodi in pozivanje k odgovornosti oblasti zaradi primera Savamala, ali pa se spreminja v nekakšno širše gibanje, ki ima za cilj spremembe v državi v večjem obsegu?
Kot iniciativa se za zdaj držimo projekta Beograd na vodi, vendar sodelujemo z drugimi skupinami, organizacijami in gibanji tako v Beogradu kot zunaj njega, ki se ukvarjajo z različnimi temami na področju urbanega razvoja. V Nišu se, recimo, ljudje bojujejo za cenejše centralno ogrevanje, saj je tam to zelo drago, v Beogradu potekajo različni boji za varovanje parkov, več kolesarskih stez, za neodvisne kulturne centre in podobno, tako da obstaja sodelovanje na nekakšni tematski osnovi, a za zdaj smo omejeni na eno temo, ki pa je po našem mnenju ključna, saj namreč skozi njo poteka vse, kar je problematično v naši družbi, in na njej se lomijo kopja demokracije in spoštovanja prava, predpisov in človekovih pravic.

Kot ste dejali, je primer Savamala zelo simboličen, saj izpostavlja veliko težav, s katerimi se spoprijemata Srbija in Beograd, a obstaja še ena, morbidnejša simbolika, in sicer da nedaleč od gradbišča luksuznega projekta Beograd na vodi več kot 1.000 prebežnikov živi v zapuščenem skladišču.
To je še eden izmed paradoksov, v katerih je Beograd. Od začetka begunske krize je okoli območja Beograda na vodi zaradi avtobusne in železniške postaje največje zbirališče migrantov. Kot iniciativa smo tem ljudem večkrat pomagali, jim kuhali in prinašali stvari, odnos mestnih oblasti pa je bil ravno nasproten. Dva parka, ki sta tu, so namreč popolnoma ogradili in ju začeli obnavljati ob prihodu teh ljudi. To nam kaže, da se želi uradna politika od tega vprašanja ograditi in da posnema to, kar se dogaja v Evropski uniji, na drugi strani pa ljudje kažejo visoko stopnjo solidarnosti. Poteka zelo veliko dobrodelnih akcij, s čimer so ljudje pokazali, da želijo biti del življenja teh ljudi, da ne gre za tujce s slabimi nameni, ampak da so v velikih težavah in da moramo pokazati precej solidarnosti z njimi, saj bomo s tem pokazali, ali si želimo pred tem velikim problemom zatisniti oči in se pretvarjati, da je vse v redu, ali da smo ljudje in da želimo vse dobro drugim ne glede na to, od kod prihajajo. Slike, ki so obšle svet, pa prikazujejo neuravnoteženost in nepovezanost politike in višjih ekonomskih slojev, ki sodelujejo v projektu Beograd na vodi, z realnim življenjem. Vprašanje zdravega razuma – morda je neumno reči spodobnosti – je, ali boste gradili ekskluzivno območje v času, ko nekaj tisoč ljudi živi na temperaturi pod ničlo. Ali si to želimo? Če si to res želimo, se nam ne obeta nič dobrega. Ne bomo si mogli oprostiti, da smo bili tiho in sedeli križem rok ali obračali glavo stran, ko se je to dogajalo.