Tajfun Haijan, ki so mu Filipinci dali ime Yolanda, je bil najhujša tropska nevihta v zgodovini. V osrednji del Filipinov je z močnimi nalivi in vetrovi, ki so presegali celo neverjetnih 300 kilometrov na uro, udaril osmega novembra. Razdejanje na otokih Leyte in Samar je bilo popolno - obstala je redkokatera hiša, ljudje so ostali dobesedno brez vsega, v svet so prihajale podobe apokaliptičnih prizorov. Po zdaj potrjenih podatkih je umrlo več kot 5.200 ljudi, velika večina v mestu Tacloban, 4,4 milijona jih je izgubilo streho nad glavo, škoda v pridelkih, lastnini in infrastrukturi presega 200 milijonov evrov.

Čeprav se razmere v Taclobanu in okolici še dolgo ne bodo normalizirale, zanimanje medijev za katastrofo na Filipinih, ki jih sicer sestavlja več kot 7.100 otokov, hitro pojenja. Besnenje tajfuna se je moralo umakniti novim zgodbam, novim usodam, novim ljudem. A filipinske in mednarodne človekoljubne organizacije so v popolnoma porušenih predelih šele dobro zavihale rokave in porabile šele prve tisoče dolarjev od več milijonov potrebnih. To je šele začetek, opozarjajo humanitarni delavci, ki so na Filipine prišli z vseh vetrov, zato je nujno potrebno tudi spretno in učinkovito usklajevanje njihovih sredstev in pomoči.

Odzval se je tudi konzorcij slovenskih nevladnih organizacij
Pomoči Filipinom se je pridružil tudi konzorcij slovenskih nevladnih organizacij pod okriljem Humanitarnega odzivnega centra - HOC, ki deluje v okviru Sloge. Konzorcij sestavljajo Adra Slovenija, društvo Hrana za življenje in IRD Global Zavod. Organizacije skupaj zbirajo sredstva. Trenutno ni v humanitarno akcijo na terenu vključen še noben Slovenec, naša država trenutno pomaga s pomočjo tamkajšnjim partnerskim organizacijam. Adra Slovenija tako na najbolj prizadetih področjih Iloilo in v severnem Cebuju deli pomoč v obliki vode, hrane in nepremočljivih ponjav, poskrbela bo tudi za postavitev zasilnih bivališč za 7.500 družin, razdelitev pošiljk higienskih pripomočkov, postavitev in ureditev greznic in stranišč ter umivalnic.

Organizacija Food for life/Hrana za življenje vsak dan pripravi in razdeli 9.000 toplih obrokov hrane, IRD Global Zavod pa deluje pri odstranjevanju posledic ruševin, razdeljevanju pitne vode, postavitvi zasilnih prehodnih zatočišč in zagotovitvi nujnih zdravstvenih potreb. Z mobiliziranjem svoje mreže nujne dobrodelne pomoči, ki bo zagotovila nujno pomoč 10.000 preživelim v naslednjih treh mesecih, IRD razdeljuje nujno potrebne farmacevtske in medicinske izdelke, higienske pošiljke, tablete za prečiščevanje vode in ustne hidracijske soli za preživele. Poleg zagotavljanja takojšnjih potreb preživelih pa bo IRD deloval tudi pri srednjem in dolgoročnem okrevanju oškodovane pokrajine s postavitvijo in podporo trajnostnih programov v kmetijstvu, infrastrukturi in zdravstveni oskrbi.

Kot smo izvedeli na MMC-ju, so slovenske pisarne omenjenih organizacij v dnevnem stiku z dogajanjem na prizadetih območjih ter pomagajo zbirati sredstva, verjetno pa bodo člani slovenske pisarne IRD-ja v kratkem tudi sami odpotovali na Filipine.

Pogovarjali smo se tudi z Ligayo Diaz, ki je vodja pisarne IRD-ja na Filipinih in je vse od katastrofe v Taclobanu, kjer dneve in noči s svojo ekipo skuša prizadetim zagotoviti vsaj tisto najnujnejše. Kakšne so trenutne razmere, pa v spodnjem pogovoru.

Katere so glavne naloge vaše dobrodelne odprave v porušenem Taclobanu in okolici? Kaj domačini tudi danes najbolj potrebujejo?
Cilj odprave organizacije Mednarodna pomoč in razvoj (IRD) je, da prebivalcem na Filipinih pomaga pri ublažitvi njihovih težav, ponovni postavitvi na noge in tudi razvoju. Da bi se njihovo življenje vrnilo v utečene tirnice in da bi lahko sami poskrbeli zase, jim ponujamo svoje povezave, sredstva in ljudi. Ljudje v opustošenih krajih še vedno najbolj in najhitreje potrebujejo hrano, vodo in zatočišče. Nujno je tudi odstranjevanje nesnage, ki jo je povzročil tajfun, z ulic, in čiščenje cest, saj bo pomoč le tako lahko prišla do ljudi. Ljudem moramo omogočiti, da se vrnejo v svoje domove - če seveda niso bili porušeni, in rešijo, kar se rešiti da, oziroma da začnejo svoje življenje ponovno postavljati iz ničesar.

Na opustošenih območjih pomaga veliko mednarodnih in lokalnih organizacij, tako vladnih kot nevladnih, pomoč so poslale tudi posamezne države. Pa so se humanitarni delavci sploh že dokopali do vseh, tudi najbolj odročnih krajev?
Odziv za pomoč organizacij, kot je IRD, ter filipinskih in čezmorskih organizacij kot tudi posameznikov je bil ogromen, kar nam res veliko pomeni. Do danes so ekipe prišle v tako rekoč vse vasi, a spoznali smo, da je uničenje tako gromozansko, da vsa pomoč, ki so nam jo namenili, še zdaleč ne bo dovolj za zadovoljitev velikih potreb, ki jih vidimo na terenu. Zelo veliko dela nas še čaka, da se bo stanje vrnilo v običajno, a verjamem v filipinsko dušo, našo odpornost in našo sposobnost preživetja.

Kako so prebivalci Taclobana sprejeli to, da je njihovo mesto zravnano s tlemi? Številni so v nekaj urah izgubili skoraj vse, tudi svoje najdražje. Ali sploh še vidijo prihodnost v tem mestu, ki ga je doletela nepredstavljiva katastrofa?
Številni domačini, ki so imeli priložnost, da zapustijo Tacloban, kjer sem zdaj tudi sama, so to storili, in našli streho nad glavo pri prijateljih ali sorodnikih na bližnjih območjih. A nekateri so v mestu ostali. Filipinci so po naravi optimisti, v njih bo za vedno ostala žalost za tistimi, ki so jih izgubili, a hkrati ne bodo dopustili, da bi jih misel na pretresljivo preteklost ovirala in ustavljala na njihovi poti do obnove. Dokler so živi, ostaja upanje, govorijo in to tudi verjamejo. Mesto se bo postavilo na noge in ta preizkušnja bo sčasoma postala le še oddaljena nočna mora.

Kako dolgo namerava IRD ostati na porušenih območjih?
Ostali bomo, dokler nas bodo potrebovali. IRD ima zelo veliko izkušenj z obnovo in razvojem, saj je pomagal že veliko skupnostim, da so preživele naravno nesrečo, na primer v katastrofalnem cunamiju v Indoneziji leta 2004, v divjanju orkana Katrina na jugu ZDA leta 2005 in v hudem potresu, ki je leta 2010 prizadel Haiti. Tudi na Filipinih ne bomo delovali drugače - IRD bo s pomočjo svojega znanja, izkušenj, dostopa do pomoči ter močnega lokalnega partnerstva pomagal ljudem.

Kako pa ste zadovoljni s prvim, najnujnejšim odzivom mednarodne skupnosti? Je pomoč dobro usklajena?
Vse od divjanja tajfuna do zdaj je bilo z razdeljevanjem pomoči nekaj težav, saj je bilo opustošenje tako silno. A s tesnim sodelovanjem tako vlade kot organizacij smo vsak dan boljši in učinkovitejši, s tem pa tudi zagotavljamo, da vsi, ki jih je ta nesreča prizadela, prejemajo najrazličnejšo pomoč hitro in usklajeno.

V prvih dneh po katastrofi so prihajala poročila, da se je pojavilo veliko koristolovcev, ki skušajo izkoristiti nesreč ljudi v svojo korist in ki hodijo po območjih ter kradejo še tisto malo, kar je vrednega ostalo. So se varnostne razmere kaj izboljšale?
Da, varnost se je precej izboljšala, tudi zato, ker sta policija in vojska napotili več svojih ljudi, ki vzdržujejo red in mir. V zadnjem tednu o plenjenju v Taclobanu sploh ni bilo več poročil. Neposredno po nesreči je nagon po preživetju pri nekaterih povzročil tudi neprimerno vedenje, a danes se tako kot drugi trudijo, da bi na pošten način ohranili, kar so imeli. Verjetno bo trajalo nekaj let, a Filipini se bodo po tem padcu pobrali. Zagotovo.