Eden je po najhujši gospodarski krizi (morda do danes) poskrbel za New Deal, v času drugega so nastali Združeni narodi.

Sledi pregled 12 predsednikov ZDA od druge svetovne vojne naprej. Za svojega naj predsednika glasujte tu.

FDR - predsednik s 4 mandati
ZDA je v njihovem morda do zdaj najburnejšem obdobju finančne krize in 2. svetovne vojne vodil eden ključnih likov 20. stoletja, Franklin Delano Roosevelt (1882–1945). Posebnost "FDR"-ja je, da je edini predsednik, ki je odslužil več kot dva mandata. Njegova štiri mandatna vladavina je trajala med letoma 1933 in 1945. Med veliko depresijo 30. let je Roosevelt z New Dealom obudil gospodarstvo, poskrbel za nezaposlene in reformiral finančne institucije. Ena njegovih najpomembnejših dediščin je sistem socialnega zavarovanja. Ko se je Velika Britanija bojevala z nacistično Nemčijo, je Roosevelt priskočil na pomoč Winstonu Churchillu, preden so nazadnje ZDA decembra 1941 vstopile v vojno.

Pod FDR-om je država postala poglavitni dobavitelj orožja zavezniškim silam, doma pa je to pomenilo številna nova delovna mesta tudi za temnopolte in ženske. Ko so se zavezniki bližali zmagi, je FDR igral kritično vlogo pri oblikovanju povojnega sveta, še posebej prek konference na Jalti in nastanku Združenih narodov. Njegova agresivna uporaba zvezne vlade je ustvarila t. i. New Deal koalicijo, ki je dominirala demokratski stranki vse do konca 60. let. Vpeljal je nove davke, ki so obremenili vse skupine. S svojo soprogo Eleanor ostajata temeljna kamna modernega ameriškega liberalizma.

Truman - čas komunizma in jedrskega orožja
Dotlej podpredsednik Harry S. Truman (1884–1972) je kot 33. predsednik ZDA nasledil Roosevelta, ki je umrl manj kot tri mesece po začetku svojega četrtega mandata. V svojih dveh mandatih (1945–1953) se je Truman v notranjih zadevah spopadal z enim izzivom za drugim. Gospodarstvo so še vedno pestili primanjkljaji in stavke. Truman je začel desegregacijo ameriške vojske, iz vladne pisarne pa odstranil na tisoče komunističnih privržencev, čeprav je ostro nasprotoval obveznim prisegam zvestobe vladnih uslužbencev, zaradi česar so njegovo administracijo obtoževali, da je mehka do komunizma. Na zunanjem področju so Trumanovo predsednikovanje zaznamovali konec vojne, njegova odločitev, da proti Japonski uporabi jedrsko orožje, osnovanje Združenih narodov, Marshallov načrt za obnovo Evrope, Trumanova doktrina za zajezitev komunizma, začetek hladne vojne, nastanek Nata in korejska vojna. Republikanci so ga obtoževali korupcije.

Truman se je zelo razlikoval od patricijskega Roosevelta – bil je ljudski predsednik, ki je populariziral nalezljive fraze, ki so še danes v rabi (npr. "The buck stops here" = prelaganje odgovornosti se ustavi tu in če ne prenašaš vročine, se umakni iz kuhinje) in presegel nizka pričakovanja, ki so jih kot naslednika velikega FDR-a mnogi gojili do njega. Trumanu je poleg ljudskosti z aktualnim predsednikom Bushem skupno tudi to, da je imel v različnih obdobjih svojega predsednikovanja tako najvišje kot tudi najnižje ratinge. Kljub negativnemu javnemu mnenju v času predsednikovanja pa ga danes uvrščajo med 10 najboljših predsednikov.

Nekdanji general na čelu države
Dwight "Ike" Eisenhower (1890-1969) je kot predsednik služil med letoma 1953 in 1961, predtem pa ni imel veliko političnih izkušenj. Bil je večkrat odlikovan general v ameriški vojski in je med drugo svetovno vojno služil kot vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi ter načrtoval in nadzoroval uspešno invazijo Francije in Nemčije. Leta 1951 je postal prvi vrhovni poveljnik Nata. Kot predsednik je nadzoroval konec bojevanja v korejski vojni, med hladno vojno vzdrževal pritisk na Sovjetsko zvezo, postavil jedrsko orožje za višjo obrambno prioriteto, lansiral "vesoljsko tekmo", povečal program socialnega zavarovanja in v ZDA začel avtocestni sistem.

Prezgodaj prekinjeno Kennedyjevo obdobje
Priljubljeni predsednik John Fitzgerald Kennedy (1917–1963) je bil na položaju le slabe tri leta, preden je leta 1963 njegovo politično pot prekinil atentat. Na volitvah 1960 je Kennedy v enih najtesnejših odločitev sploh premagal takratnega republikanskega podpredsednika Richarda Nixona in do danes ostaja edini katoliški predsednik ZDA, drugi najmlajši izvoljen na ta položaj in edini predsednik s Pulitzerjevo nagrado. Njegovo administracijo so zaznamovali invazija na Prašičji zaliv na Kubi, kubanska raketna kriza, gradnja Berlinskega zidu, vesoljska tekma, gibanje za pravice Afroameričanov in zametki vietnamske vojne. Poročen je bil z Jackie Kennedy, a imel naj bi razmerje z Marilyn Monroe. Tako kot prezgodnja smrt igralke je tudi atentat na Kennedyja v Dallasu kljub obtožnici proti Leeju Harveyju Oswaldu še danes zavit v meglico skrivnosti.

LBJ-eva vojna proti revščini
Lyndon Baines Johnson (1908–1973) je na mesto predsednika stopil po atentatu na Kennedyja, nato pa bil za drugi mandat na položaj prepričljivo izvoljen. LBJ-eva doba je trajala med letoma 1963 in 1969, v tem času pa je vpeljal zakonodajo "Velike skupnosti", ki je vključevala zakone za pravice temnopoltih, Medicare (vladno financirano zdravstveno zavarovanje za starejše), Medicaid (vladno financirano zdravstveno zavarovanje za revne), sklad za izobraževanje in "vojno proti revščini". Sočasno pa je stopnjeval ameriško vpletenost v vietnamsko vojno in leta 1968 je v njej služilo že dobrega pol milijona ameriških vojakov. Priljubljenost predsednika, ki je slovel po svoji oblastni osebnosti, je vztrajno upadala, ponovna izvolitev pa se mu je izmuznila v veliki meri zaradi vse večjega ameriškega nasprotovanja vietnamski vojni.

Padli predsednik Nixon
Richard Milhous Nixon (1913–1994) je svoje predsedniško obdobje (1969–1974) končal neslavno kot edini, ki je do zdaj odstopil s položaja. V Belo hišo je prvič stopil leta 1953 kot Eisenhowerjev podpredsednik, in čeprav je napovedal upokojitev po neuspešni predsedniški kandidaturi leta 1960, je leta 1968 postal 37. predsednik ZDA. Pod Nixonom so ZDA sledile zunanji politiki, ki jo je najbolj zaznamovalo zmanjšanje napetosti s Sovjetsko zvezo in začetek diplomatskih odnosov s Kitajsko. Nixon je uspešno sklenil premirje s Severnim Vietnamom, s čimer se je končala ameriška vpletenost v vojno.

Doma se je njegova administracija spopadala z nasprotovanjem vojni. Soočen z najverjetnejšo obtožbo in obsodbo za svojo vlogo v škandalu Watergate (prisluškovanje demokratom), je Nixon avgusta 1974 odstopil. Njegov naslednik, dotedanji podpredsednik Gerald Ford, ga je s predsedniško pomilostitvijo razrešil vsakršnih kriminalnih obtožb, ki naj bi jih zagrešil. Nixon je edini človek v ameriški zgodovini, ki je bil dvakrat izvoljen tako na mesto podpredsednika kot tudi predsednika.

Ford - prehodni predsednik
Gerald Ford, Jr. (1913–2006) je iz podpredsednika napredoval na predsednika po Nixonovem odstopu in na tem položaju služil med letoma 1974 in 1977. Ford je bil peti ameriški predsednik, ki ni bil izvoljen na ta položaj. Kot predsednik je podpisal Helsinški sporazum, s čimer je naredil korak proti prenehanju napetosti hladne vojne. V primerjavi z njegovimi predhodniki je bila Fordova politika manj usmerjena v posredovanje v vietnamske zadeve. Med njegovim predsednikovanjem sta gospodarstvo pestili inflacija in recesija, ena njegovih bolj kontroverznih odločitev pa je bila predsedniška oprostitev Nixona za njegovo vlogo v Watergatu. Forda je na volitvah premagal demokrat Jimmy Carter.

Arašidni farmar v Beli hiši
Leta 1924 rojen James "Jimmy" Carter Jr. je bil predsednik le en mandat, od leta 1977 do 1981, spoštovanje pa si je bolj kot predsednik pridobil po upokojitvi s svojim prizadevanjem za siromašne in mir po svetu, kar mu je leta 2002 tudi prineslo Nobelovo nagrado za mir. Kot predsednik je Carter ustanovil dve novi ministrstvi: za energijo in za izobraževanje. Osnoval je nacionalno energetsko politiko, ki je vključevala konzervacijo, ukinitev državnega nadzora cen in nove tehnologije. Uvoz tuje nafte je v svojem mandatu zmanjšal za 50 odstotkov. Na zunanjepolitičnem področju je Carter sodeloval pri bližnjevzhodnemu sporazumu, panamskem sporazumu in pogovorih za omejitev strateških orožij. Večji poudarek je hotel nameniti človekovim pravicam; dosegel je mirovni sporazum med Izraelom in Egiptom. Njegova vrnitev območja Panamskega kanala Panami je bila sprejeta kot velika koncesija vpliva ZDA v Latinski Ameriki in Carter se je zato znašel pod udarom hudih kritik.

Zadnje leto njegovega predsednikovanja so zaznamovale številne večje krize, med njimi zavzetje ameriškega veleposlaništva in talcev v Iranu, neuspel poskus rešitve talcev, primanjkljaj goriva in sovjetska invazija Afganistana. Do leta 1980 so bili Carterjevi negativni ratingi občutno višji od pozitivnih in na volitvah ga je premagal republikanec Ronald Reagan. Po svojem mandatu je Carter s soprogo Rosalynn ustanovil Carterjev center, nevladno, nepridobitno organizacijo, ki promovira človekove pravice. Danes 84-letni Carter še vedno potuje po vsem svetu, kjer sklepa mirovne dogovore, opazuje volitve in promovira preprečevanje bolezni v deželah v razvoju.

Zlati republikanec Reagan
Ronald Wilson Reagan (1911-2004), nekdanji igralec in nekdanji demokrat, se je dvakrat neuspešno potegoval za republikansko predsedniško nominacijo, preden je bil leta 1980 le uspešen. Na tem položaju je ostal do leta 1989, kot predsednik pa je vpeljal drzne nove politične in gospodarske pobude. V t. i. "Reaganomijo" so bile vključene deregulacija in obsežne davčne olajšave. V svojem prvem mandatu je preživel poskus atentata, se ostro zavzel proti organiziranemu delu in ukazal vojaško posredovanje v Grenadi. Reaganov drugi mandat so v prvi vrsti zaznamovale zunanjepolitične zadeve – konec hladne vojne, bombardiranje Libije in razkritje afere Iran-Contra.

Že prej je ukazal ogromne vojaške priprave v oborožitveni tekmi s Sovjetsko zvezo in se tako odrekel strategiji popuščanja napetosti. SSSR je javno opisal kot "zlobni imperij" in podpiral protikomunistična gibanja po vsem svetu. Z Gorbačovom je sklenil sporazum o odstranitvi raket z jedrskimi konicami srednjega dosega in zmanjšanje jedrskega orožja obeh držav. Reagan se danes uvršča visoko med nekdanjimi ameriškimi predsedniki.

Bush starejši prvič nad Irak
Leta 1924 rojen George Herbert Walker Bush, oče aktualnega predsednika Busha, je svoj edini mandat služil med letoma 1989 in 1993. Nekdanji direktor Cie je bil pred tem v Beli hiši Reaganov podpredsednik in vodil posebno skupino za deregulacijo in proti mamilom. Bushevo predsednikovanje je zaznamovala zunanja politika – takrat je svet s padcem Berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze spreminjal podobo - je Bush vodil vojaške operacije v Panami in Perzijskem zalivu. Njegova najspornejša poteza v notranji politiki je bil dvig davkov, čeprav je ravno med svojo kampanjo obljubil, da tega ne bo storil ("Berite mi z ustnic: brez novih davkov."). Gospodarski pomisleki v državi so Busha stali ponovne izvolitve in moral je priznati poraz proti demokratu Billu Clintonu.

Uspehi in škandali Clintona
Leta 1946 rojen William Jefferson "Bill" Clinton je med letoma 1993 in 2001 služil kot 42. predsednik ZDA (tretji najmlajši na tem položaju), njegova leta pa danes opisujejo kot "zlata Cintonova leta". Imeli so ga za "novega demokrata", njegove politiko (severnoameriški sporazum o prostem trgovanju, socialna reforma) pa za "centristično". Clinton je nadzoroval najdaljše obdobje gospodarske širitve v ameriški zgodovini, kamor sodi tudi uravnotežen proračun in zvezni presežek 559 milijard dolarjev. A njegov neuspel poskus reforme zdravstva je demokrate stal zmage v kongresu, ki so ga prvič v 40 letih zavzeli republikanci. Spolni škandal s pripravnico Monico Lewinsky je Clintonu prinesel sodno obtožbo, a ga je senat oprostil. Clinton je Belo hišo zapustil s 65-odstotnim ratingom podpore, kar je najvišji odstotek za odhajajočega predsednika od 2. svetovne vojne. Po odhodu je Clinton dejaven v predavanju, govorništvu, človekoljubnem delu, promovira zaščito pred aidsom in svari pred globalnim segrevanjem. Leta 2004 je izdal svojo avtobiografijo, nedavno pa je bil izredno aktiven (nekateri pravijo, da še preveč) pri predsedniški kampanji svoje soproge Hillary Rodham Clinton.

Vojni predsednik Bush
Aktualnemu in poslavljajočemu se predsedniku Georgeu Walkerju Bushu (rojen leta 1946) se bo njegov drugi mandat iztekel 20. januarja 2009 opoldne. Je sin nekdanjega predsednika Busha in nekdanji naftni poslovnež. V izredno tesnih in kontroverznih volitvah leta 2000 je premagal takratnega podpredsednika Ala Gora, že kmalu po nastopu položaja pa so se zgodili teroristični napadi 11. septembra, ki so močno zaznamovali njegovo predsednikovanje. Glavnina Busheve politike se vrti predvsem okoli zunanje politike – naznanil je globalno vojno proti terorizmu, napadel Afganistan in Irak, problematične države označil za "os zla" in odtujil veliko dotedanjih zaveznikov.

V notranji politiki je veliko pozornosti posvetil gospodarstvu – znižal je davke (a predvsem najbogatejšim), sponzoriral zakon o izobraževanju No Child Left Behind in sporožil nacionalno razpravo o priseljencih. Po svoji ponovni izvolitvi leta 2004 (proti Johnu Kerryju) je na Busha začelo leteti čedalje več očitkov, njegova priljubljenost pa je dosegla najnižjo točko v zgodovini ameriških predsednikov. Kot zanimivost: po 11. septembru je Bush nasprotno užival rekordno priljubljenost.

Kaja Sajovic