Eden izmed tistih, ki so najbolj občutili pritiske avtoritarne turške oblasti na neodvisne medije, je zdaj že nekdanji novinar, čigar imena zaradi skrbi za lastno varnost ne bomo razkrili.

Naš 38-letni sogovornik je več let delal pri enem izmed opozicijskih medijev, po spodletelem državnem udaru v Turčiji leta 2016 pa je bil eden tistih novinarjev in intelektualcev, ki jih je odnesla brezkompromisna čistka.

Osem mesecev pozneje je bil poročeni oče iz Carigrada obtožen in obsojen zaradi "terorizma", a so ga iz zapora izpustili. Še vedno pa je pod budnim nadzorom oblasti, potni list so mu zasegli, in nikdar ne ve, kdaj bo spet kdo potrkal na njegova vrata.

Novinarstvo je zamenjal za pisateljsko kariero, s katero lahko zdaj za silo preživlja sebe in družino, ob celotnem dogajanju pa se zdaj spopada še s hudo krizo verovanja.

Kako je živeti v Erdoganovi Turčiji, kakšni so naslednji koraki po novi Erdoganovi zmagi, zakaj ga Turki še vedno volijo in kako vidi svojo prihodnost, pa v spodnjem intervjuju.

Nam lahko opišete, kaj se je dogajalo s turškimi opozicijskimi mediji po spodletelem državnem udaru leta 2016?
Med državnim udarom so se vse medijske organizacije postavile proti temu poskusu puča. A že dan po poskusu udara je vlada začela svoj brezkompromisni pristop do nekaterih medijev, povezanih z gibanjem Fethullaha Gülena, ki ga imajo turške oblasti za terorista in odgovornega za poskus puča. Vlada je te medije zaprla, dva ali trije neodvisni mediji pa so še vedno ostali. Vlada je zato začela izvajati nanje velik pritisk in danes je skupina Dogan, nekoč največja neodvisna medijska organizacija v Turčiji, pod nadzorom poslovneža, ki je blizu vladi. Po spodletelem državnem udaru je bilo veliko novinarjev odpuščenih, mnogi med njimi pa so zdaj za zapahi.

Lahko opišete svoj položaj - z aretacijo in stalnim nadzorom vred?
Bil sem eden izmed novinarjev, ki so jih po poskusu državnega udara odpustili, kot razlog so navedli terorizem. Osem mesecev po tem, ko sem izgubil službo, sta neko popoldne na moja vrata potrkala dva policista, mi pokazala sodni dokument in me aretirala. Deset dni sem bil zaklenjen v sobi za pridržanje, v tem času pa nisem smel niti telefonirati svoji družini. Nisem imel dostopa do pravnega zastopništva, dali so mi le deset minut časa, da se z odvetnikom pripravim na policijsko zaslišanje. Tega odvetnika sem naslednjič videl šele tik pred zaslišanjem. Potem ko sta me policija in tožilstvo zaslišala, mi je sodišče dovolilo, da se vrnem domov, a z omejenim gibanjem, kar pomeni, da sem se moral redno oglaševati na najbližji policijski postaji, da bi dokazal, da nisem zbežal iz države, potni list pa so mi zasegli.

Kako je zdaj z vami? Lahko potujete, lahko obiščete brata, ki živi v ZDA?
Februarja lani je sodišče razsodilo, da sem terorist, a mi je znižalo zaporno kazen in me poslalo domov. Čeprav se mi ni treba več oglašati na policiji, pa mi potnega lista še vseeno nočejo vrniti, tako da ne morem potovati. Vlada mi je to popolnoma omejila. Tako ne morem obiskati brata v Ameriki, on pa tudi ne more v Turčijo, saj se boji, da bi ga aretirali, ker je v nekaterih svojih člankih kritiziral vlado.

Če vam ni preveč neprijetno govoriti o tem, ker gre za zasebno stvar - ste musliman, vem pa, ker ste mi razlagali, da v zadnjem času, prav zaradi političnih razmer, začenjate dvomiti o veri. Lahko malce pojasnite to krizo verovanja, ki jo doživljate?
Pred vsemi temi dogodki sem molil petkrat na dan. A preiskava korupcije decembra leta 2013 je razkrila, da je pobožni vodja vladajoče stranke povezan s podkupovalnim in korupcijskim škandalom. S korupcijskim škandalom je bil okužen tudi njegov ožji krog - obtoženi so bili jemanja denarja za koncesije velikim gradbenim podjetjem in nekaterim poslovnežem. Poskus državnega udara je razkril tudi, da so bili nekateri člani Gülenovega gibanja, ki se je oglaševalo kot "moderni obraz islama", vpleteni v poskus udara. Ta dva dogodka sta pokazala, da je šlo vsem tem "vernim" ljudem v resnici samo za moč. Islam so izkoristili za lastno opolnomočenje in promocijo svoje agende. Zaradi teh dogodkov sem začel na islam gledati malce drugače in si začel postavljati vprašanja, ki si jih do takrat nisem nikoli. Ob koncu tega procesa iskanja in učenja sem se odločil, da se od islama do neke mere distanciram. Zdaj ne opravljam več svojih verskih dolžnosti in ne upoštevam pri vsaki stvari, kaj je o tem pridigal prerok ali kaj uči islam.

Kakšna je vaša napoved prihodnosti Turčije? Menite, da obstaja kaj upanja, ali menite, da se bodo stvari samo še poslabšale?
Nimam upanja za Turčijo. Po nedeljskih predčasnih volitvah ne verjamem, da bo naveza AKP-MHP pokazala kaj spoštovanja do človekovih pravic, do ženskih pravic in do pravic Kurdov. Promovirali bodo svojo lastno agendo, ne da bi pri tem upoštevali stališče opozicije. Mislim tudi, da se ne bodo zavzemali za krepitev turških odnosov z Evropsko unijo.

Kaj je glavni razlog, da ljudje še vedno podpirajo Erdogana in glasujejo zanj?
Turki zdajšnjo vlado podpirajo, ker preprosto ne slišijo drugačnega pogleda na zadeve, ki so za splošno javnost pomembne. Ko prižgete televizijo, da bi izvedeli, kaj se dogaja v Turčiji, slišite samo vladno stališče. Če je kaj narobe, je to zaradi tujih agentov ali opozicije. TV-kanali in novinarji ne dvomijo o vladnih politikah. Edina vprašanja, ki so, so namenjena vladnim predstavnikom, da lahko pojasnijo, kako krasne so te njihove politike.

Kako bi komentirali izide nedeljskih volitev? Ste opazili kakšne nepravilnosti ali zatiranje volivcev, o čemer smo nekaj lahko brali ...?
Volitve niso bile poštene. Glavni opozicijski kandidat Muharrem Ince se je na televiziji pojavil le dvakrat ali trikrat, ko je lahko javnosti predstavil svoje stališče. Meral Akşener, še en predsedniški kandidat, sploh ni dobil možnosti, da se pojavi na televiziji. Bilo je, kot da ne bi obstajal. V nasprotju z njima smo lahko gledali Erdoganov govor od začetka do konca na vseh TV-kanalih. Televizija je njegov program propagirala ne glede na vse.

Kaj je zdaj naslednji korak za Turčijo?
Mislim, da se podporniki AKP-ja in MHP-ja po nedeljskih volitvah ne bodo počutili prav nič drugače. Menim pa, da bo veliko sekularnih mladih ljudi skušalo državo zapustiti in poiskati priložnosti zunaj Turčije. Vprašanja človekovih pravic, neodvisnosti sodišč in vladavine prava pa bodo počasi zbledela.

Nekateri analitiki menijo, da je za radikalizacijo Turčije pod Erdoganom delno kriva tudi Evropska unija, ker je tako dolgo zavračala turško vključitev, zato se je Turčija obrnila v drugo stran. Menite, da je kaj resnice na tem?
Mislim, da nobena od strani ni bila iskrena do druge. AKP je izrabil Unijo, da je izvajal pritisk na odpor opozicije glede svojih politik in da je pokazal svetu, da islam in demokracija lahko soobstajata. Nekateri evropski voditelji, kot sta Nicolas Sarkozy in Angela Merkel, so bili od samega začetka proti temu, da bi se Turčija pridružila EU-ju. Nočejo pa biti oni tisti, ki bi Turčiji rekli "ne", da ne bi krivda padla nanje. Mislim, da so to igro odigrali zelo dobro. A zdaj morajo evropski voditelji plačevati ceno, ker niso spustili Turčije v EU, kar lahko vidimo tudi v begunski krizi. Mislim, da če bi bila Turčija članica Unije, Ankara ne bi vztrajala pri svoji enostranski politiki v Siriji.