V Bosni in Hercegovini potekajo splošne volitve, kar pomeni, da 3,3 milijona volivcev in volivk voli kandidate za tričlansko predsedstvo BiH-a, predstavniški dom parlamentarne skupščine BiH-a, predstavniški dom parlamenta Federacije BiH-a, predsednika in podpredsednika Republike srbske, narodno skupščino Republike srbske in skupščine kantonov v FBiH-u.

Prav ste prebrali, volitve res potekajo na toliko različnih ravneh oblasti, kar je dediščina daytonskega mirovnega sporazuma, ki je končal vojno pred 19 leti. BiH je odtlej razdeljen na dve entiteti, Republiko srbsko in Federacijo BiH-a ter distrikt Brčko. Ob tem je pretežno bošnjaško-hrvaška federacija razdeljena še na 10 kantonov, ki imajo vsak svojo skupščino in vlado. Zdi pa se, kot da se vojna nadaljuje. Pri življenju jo drži vsaj strankarski predvolilni diskurz, meni naš sogovornik, profesor na oddelku za novinarstvo na filozofski fakulteti v Tuzli in fakulteti za politične vede v Sarajevu, sicer doktor komunikologije.

Za to pa imajo stranke - na teh volitvah jih po podatkih Centralne volilne komisije BiH-a sodeluje 50, ob tem pa še 24 koalicij - povsem konkretne razloge. Stanje, kakršno je, jim namreč omogoča obstanek na oblasti, s čimer preprečujejo revizijo njihovega dozdajšnjega dela, opozarja Osmančević. Gre torej za nekakšen preživitveni nagon, ne pa skrb zaradi obupnih razmer v državi z 28-odstotno brezposelnostjo, ki med mladimi dosega celo 60 odstotkov.

Z Osmančevićem smo govorili tudi o dediščini socialnega upora, ki je februarja pretresel celoten BiH, na kratko pa tudi širšo regijo. Upor so ob široki podpori družbe sprožili delavci propadlih podjetij v Tuzli. Upor je minil, a nezadovoljstvo ostaja, opozarja sogovornik. Oziroma, kot se je izrazil, tli.

Na vseh ravneh oblasti v Bosni in Hercegovini se za položaje poteguje več kot 7.000 kandidatov iz 50 strank in 24 koalicij. Zdi se, da demokracija v BiH-u naravnost cveti.
Tako se zdi samo na prvi pogled. Če bi sodili glede na številke, bi res lahko sklepali, da gre za politični pluralizem. Če bi zagrebli malo globlje, pa bi videli, da gre za videz demokracije. Sam to imenujem neuspešen poskus demokracije v BiH-u od devetdesetih let do danes. Gre za to, da politične stranke v BiH-u niso uspele demokratizirati niti samih sebe, kaj šele družbo. Prav vse, ne glede na predznak - naj bodo leve, desne ali sredinske -, pa so populistične in "liderske". To vidite pri imenih strank, ko se poleg imena vedno pojavi tudi ime vodje. Recimo Demokratska fronta Željko Komšić, SBB Fahrudin Radončić, SNSD Milorad Dodik in tako naprej. Gre torej za neuspešen poskus demokracije, ki se po vseh teh letih tranzicije zdaj pojavlja kot izbira med slabim in slabšim, ne pa kot izbira med dobrim in boljšim. Zaradi tega so volivci zmedeni. Mislim, da je vseh političnih strank v BiH-u 187. Ne nazadnje imamo 26.000 položajev v politiki, v javni upravi, kar nas postavlja v sam svetovni vrh, če nismo celo rekorderji. Politika je postala način preživetja in osebne koristi, ne pa servis za državljane in skrb o skupnih zadevah. V BiH-u smo priče protislovjem, nič ni tako, kot je videti.

Demokracija v BiH-u je zelo otežena že v samem izhodišču. Kolikor vem, je BiH unikat v Evropi glede na višine taks, ki jih je treba plačati za kandidaturo. V državi, kjer je povprečna plača okoli 700 mark (približno 350 evrov, op. a.), stane kandidatura za člana predsedstva 20.000 mark.
Že pri tem vidite, da je korupcija sistemsko vgrajena v zakonodajo in družbene institucije. Nihče v politiki proti tem zneskom ne protestira, saj večina lahko najde pokrovitelje. Ti kar tekmujejo za podporo politiki, saj jim lahko ta uslugo večkratno povrne. Če pogledate sožitje med politiko in poslovnim svetom, boste videli, da ni niti en tajkun svojega posla začel brez podpore politike. Pripravljeni so pojasniti vse glede svojega posla, razen tega, kako so prišli do prvih milijonov mark. Na drugi strani imate tudi sožitje vere in politike, kar govori o klerikalizaciji družbe. Vodja islamske skupnosti, reis Kavazović, in kardinal Katoliške cerkve, monsinjor Vinko Puljić, se tako kar fotografirata s svojima političnima favoritoma, Bakirjem Izetbegovićem (SDA) in Draganom Čovićem (HDZ). S tem pošiljata sporočilo, naj ljudje glasujejo za njiju, saj za njima stojimo mi oziroma naše verske organizacije. To napeljuje na nekakšen srednjeveški koncept oblasti, na sožitje oblasti in verskih dostojanstvenikov. Poleg teh visokih taks pa imate zelo nizek volilni prag, ki omogoča vstop v politiko množici političnih amaterjev in diletantov, ki onemogočajo politično profiliranje. Nazadnje, politične stranke v BiH-u, ki torej niso uspele demokratizirati niti sebe niti družbe, so samo v letu 2014 porabile 24 milijonov mark iz proračuna. To govori o tem, da so stranke in njihovi vodje povsem pasivni, nezadostni in niso sposobni proizvajati političnih idej ter skozi svoje programe in politično delovanje zagotoviti napredka, so pa sposobni trošiti proračun in veliki večini volivcev dajati lažno upanje.

V BiH-u je posebno vprašanje nacionalizem. Kot se je izkazalo, niti 20 let opozarjanja in dojemanja, kako je nacionalizem škodljiv, ni bilo dovolj. Velike stranke so bolj ali manj jasno razdeljene na nacionalni osnovi, kar same niti ne skrivajo. Ravno nasprotno, slogan HDZ-ja (Hrvaške demokratske skupnosti, op. a.) je "Hrvaška izbira", podobno velja tudi za SDA (Stranka demokratične akcije, ki velja za muslimansko stranko, op. a.) in Dodikov SNSD.
Tako je. Ta nacionalni koncept, nacionalna delitev oblasti, je vgrajen v mehanizme daytonskega mirovnega sporazuma, ki je nekakšen ključ, brez katerega se nič ne more. Ta nacionalni princip dominira nad državljanskim principom "en človek, en glas", kar je eden izmed razlogov za zaostajanje BiH-a v smislu družbenega in političnega razvoja. Poleg tega se nacionalizem zelo izplača. Gre za pogonsko gorivo, ki vam zagotavlja gotov rezultat v okolju nizke politične kulture in populističnih in demagoških političnih strank ter brezidejnih voditeljev. Gre za svojevrsten perpetuum mobile. Vsi ti dejavniki so v negativnem vzročno-posledičnem odnosu in drug drugega hranijo ter vzdržujejo na oblasti. Nezadostni voditelji, totalitarne in nacionalistične stranke ter družba, ki je na zelo nizki stopnji politične kulture in pismenosti, to je sveta trojica bosanskega kroga političnega pekla.

V teh predvolilnih dneh (intervju smo posneli v četrtek, 9. 10., op. a.) je tudi vaše mesto Tuzla prekrito s predvolilnimi plakati strank s slogani, od katerih številni obljubljajo spremembe, čeprav jih niti ne definirajo. Po 20 letih se je izpostavilo, da so vse te "spremembe" samo način, kako še dodatno zacementirati obstoječe stanje.
Da, gre za contradictio in adiecto oziroma za nasprotja v samem sebi. Stranke pod masko reform in sprememb v resnici zagovarjajo status quo. Ta status quo pa je na žalost, naj zveni še tako absurdno, najsprejemljivejši za veliko večino prebivalstva. Imate stranke, ki se ustanavljajo po skoraj družinskem in interesnem načelu, ne pa po načelu ideologije in splošnega interesa. Poleg tega imate totalitarne voditelje, ki v svojih strankah vladajo na totalitarističen način, na katerega želijo vladati tudi v družbi. Stranke obljubljajo spremembe od devetdesetih let, od prvih večstrankarskih volitev v BiH-u, začetka tega neuspešnega poskusa demokracije, ti ljudje pa so porabili 25 let. Ta leta so pojedle politične kobilice. Nič niso naredili. Vedeli so, da nič ne bodo naredili, in vedo, da nič ne bodo naredili. To so politike, ki so sodelovale v vojni in se v njej izoblikovale, katerih vodje so v vojni služili, obdobje po vojni pa so spremenile v njeno nadaljevanje. Iz nastopov političnih voditeljev boste lahko razbrali, da se še vedno govori o imaginarnih nacionalističnih velikodržavnih projektih, o vojni, o grožnji, da bo nekdo nekoga zatrl in ga pregnal, zato je v glavah ljudi vojna še vedno prisotna.

Gre za parohialno politično kulturo in mitomansko politično zavest, ki je na žalost zelo razširjena, za razumevanje in sprejemanje pa zahteva najmanj truda. Ob tem jo podpirata še poslovna dejavnost in verske skupnosti. Ponuja najmanjši skupni imenovalec in največji politični dobiček. Stvari tukaj torej potekajo po principih krvi in velikonacionalnih projektov mitomanske zavesti. Ni voditeljev - oziroma jih je zelo malo - in so neopazni, ki nudijo zgodbo o prihodnosti, evroatlantske povezave in resnično reformo. Zakaj nihče v BiH-u ne želi reforme? Ker ta pomeni preizpraševanje, pomeni svojevrstno tveganje in soočanje z neznanim ter zahteva odrekanje v duhu Churchillove sintagme "lahko vam ponudim samo kri, znoj in solze". Tukaj si nihče ne želi krvi, znoja in solz. Vsi si želijo udobno življenje ali pa vsaj privid udobnega življenja. Upanje namreč umira zadnje. Leni in nezadostni voditelji so proizvedli zelo veliko pasivnih in lenih sledilcev in podpornikov po nacionalnem vzorcu, ki ne želijo ničesar vložiti, ničesar tvegati, želijo pa dobiti vse. To je stavniška psihologija v politiki.

A ravno Tuzla, vaše mesto, je želela nekako spremeniti to zgodbo. Koliko, če sploh, bo na izide volitev vplival februarski upor, ki je tako močno odmeval ne samo v preostalih mestih po državi, temveč širše v regiji?
Nedvomno bo vplival. Najprej, nezadovoljstvo, zaradi katerega so ljudje februarja šli na ulice, ni izginilo. Drugič, zahteve, ki so jih nezadovoljni ljudje poskušali oblikovati, niso izpolnjene. In tretjič, ljudje vedo, da bodo nezadovoljni tudi po volitvah. To bi označil za stanje nezadovoljstva, ki tli. Nezadovoljstvo ni pogašeno, ni izginilo, razlogi zanj niso prenehali, a to nezadovoljstvo se zdaj ne kaže, iz več razlogov. Eden izmed njih je ta, da je val tega nezadovoljstva naplavil začasne, omejene, tehnične, t. i. ekspertne vlade. Na drugi strani pa so iz nezadovoljstva in plenumskih razprav nastala nekatera nova gibanja in politične stranke. In četrtič, ljudje v vzdušju zagrete politične komunikacije in kampanje ne želijo izpostavljati svojih zahtev, saj menijo, da se jih bo slabše razumelo. Gre za preloženo nezadovoljstvo, ki se bo stopnjevalo potem, ko bodo zmagovalci teh volitev delali nenačelne koalicije. To bo dodatno iritiralo nezadovoljne ljudi, kar bo tisti sprožilec, ki bo nezadovoljstvo iz februarja spet zbudilo. Morda februarja naslednje leto, morda pa že prej. Takrat bomo imeli soočenje obupanih ljudi in bahave oblasti, ki so se sicer srečali že februarja, a očitno drug drugemu niso uspeli povedati vsega, kar so hoteli.

Glavni protagonisti februarskega dogajanja v Tuzli so delavci več propadlih podjetij in tovarn v mestu in okolici, ki že štiri leta vsak teden protestirajo proti oblastem in tožilstvu. Videti pa je, da to ni dovolj, da bi se vodilne stranke v predvolilni kampanji ukvarjale z njihovimi težavami.
Absolutno imate prav. Težave ljudi, njihovo vsakodnevno življenje, oblasti in političnih voditeljev ne zanimajo. Oni so postali sami sebi namen. Kako tudi ne bi, ko že četrt stoletja obstajajo v sferi neodgovornosti. Za svoje nedelo in neodgovorno obnašanje pred nikomer ne odgovarjajo, niti pred parlamenti niti pred ljudmi. Težava je v tem, da volivci ne verjamejo vase in v svoj politični potencial, zato oblasti niti ne preizprašujejo, vsaj do februarja pa niso od nje niti nič zahtevali ali koga zamenjali. Bistvo demokracije je v večji ali nižji stopnji nesoglasja med oblastjo in tistimi, ki so jo izvolili. V BiH-u je oblast do februarja kazala, da je skoraj nezamenljiva, razen v smislu, da se na njej izmenjujejo s tistimi, ki so bili v opoziciji. V BiH-u so vsi hkrati in na oblasti in v opoziciji. Na neki ravni je neka stranka na oblasti, na neki drugi pa je v opoziciji. V državi so se vsi že preizkusili tako na oblasti kot v opoziciji. To je še ena specifika oziroma absurd v Bosni in Hercegovini.

Ti, ki se oklepajo oblasti, sploh ne čutijo potrebe, da se ukvarjajo s težavami državljanov. Skozi BiH je bilo v zadnjih 25 letih in posebno v času vojne oprano ogromno denarja. Gre za več deset, morda tudi za več sto milijard dolarjev. V vojni je neka nova elita pridobila ogromno bogastvo, zaradi česar je postala nova sila v BiH-u. Ti ljudje so na vrhu politične in gospodarske moči. Srednji razred je izginil, ogromno ljudi pa živi v revščini ali na meji revščine. Več kot 550.000 je brezposelnih, približno toliko je tudi upokojencev, kar pomeni več kot milijon prebivalcev. Več kot 700.000 je revnih, približno milijon ljudi pa živi na meji revščine. Preostali so blizu političnim strankam in centrom verske, finančne in politične moči.

Tukaj pridemo do novega protislovja. Februarja so ljudje spoznali, da takšna država ne deluje v njihovo korist, kar se je pokazalo tudi v času majskih poplav. Institucije države tudi tedaj niso pokazale, da so sposobne braniti interese ljudi, a velike stranke bodo spet odnesle večji del glasov.
Ljudje že dolgo vedo, da ta država ni funkcionalna, a na žalost se tistim, ki so nezadovoljni, ni uspelo oblikovati ali izbrati voditeljev, ki bi jih vodili. Nihče ne išče rešitev. Na eni strani imate ljudi, ki so upravičeno nezadovoljni in ki uspejo reči le to, da so nezadovoljni, da tako ne gre več. Na drugi strani pa je oblast, ki lahko vsakič pove, da bo od jutri boljše. Tukaj nihče ne govori o tem, kako doseči cilje. Politične kampanje in komunikacija so skupek lepih želja in obljub. V BiH-u se javni prostor in čas porabljata za zgodbo, ki ni realna. V tem se topi to nezadovoljstvo. Ljudje so februarja pokazali, da so bili v vseh teh letih izigrani, v času poplav vse do meseca avgusta pa se je izpostavilo, da ljudje na oblasti niso senzibilizirani, niso socialno občutljivi za težave drugih. Ti ljudje imajo še naprej največ moči in denarja ter stranke z največ člani, imajo najmočnejšo politično infrastrukturo. Oni bodo še naprej akterji v tej zgodbi, a težava niso samo oni, temveč tudi volivci. Skoraj 50 odstotkov se jih ne udeležuje volitev. Če volijo, so zmedeni ali podkupljeni. Ljudje v BiH-u niso svobodni, so revni in kot taki ne morejo izbirati po svoji svobodni volji. Izsiljujejo jih. Ko volijo, volijo po diktatu, ali da bi se rešili izsiljevanja.

Položaj se lahko spremeni takrat, ko bo število nezadovoljnih, ki je že veliko, kulminiralo v neko vrsto državljanske neposlušnosti oziroma upora in bo oblast pregnana, kot se je poskušalo ter nekje tudi uspelo februarja. Spremembe bodo mogoče, ko bo dosežena kritična masa razmišljajočih ljudi, ki so se sposobni oblikovati in proizvesti nove ideje in nove rešitve. Takšnih političnih strank na žalost ni ali pa jih je zelo malo in so povsem neopazne. Imate to biblično obdobje nekih 40 let, ki je potrebno, da generacija na sceni preprosto biološko odide oziroma izgine. Ta generacija, ki je na oblasti zdaj, je bila na oblasti že pred 20 oziroma 25 leti. Preostalo ji je še nekaj let in šele potem se lahko začne neka zares reformatorska zgodba o napredku in oblasti kot servisu za državljane ter evroatlantskih povezav. Pogoj za to so seveda iskrenost, znanje in politično delovanje. Zdaj nimamo ničesar od tega v tolikšni meri, ki prinaša rezultat.

Mislite, da je rešitev težav BiH-a v spremembi odnosa oblasti do ljudstva na področju korupcije, transparentnosti in podobno, ali pa bodo potrebne globlje politične spremembe, v smislu sprememb ustav na državni in kantonski ravni?
Mislim, da bodo potrebne temeljite spremembe. Bosensko-hercegovske oblasti in družba so v stanju večdesetletne zapuščenosti. Potrebna bo reforma predvsem v smislu vzpostavitve načela odgovornosti, zakonitosti in transparentnosti dela, zamenljivosti oblasti. BiH bo moral obračunati tudi s klerikalizacijo družbe. BiH je sekularna država, imamo pa zelo bahave manifestacije klerikalne moči v politiki. Potrebna bo tudi reforma ustave. Poleg tega pa bo morala obračunati tudi z nacionalizmom in sovražnim govorom, ki je zelo prisoten v govorih politikov in verskih dostojanstvenikov ter tudi v vsakodnevnih komentarjih na spletu in družbenih omrežjih. BiH mora zgraditi tudi kulturo spominjanja in se soočiti s preteklostjo. Ta proces že vrsto let stoji. Celota regija, tu mislim tudi na Hrvaško in Srbijo, se mora soočiti s tem, da se je vojna končala leta 1995, in s tem, da se zaupanje in sodelovanje ne gradita z nadaljevanjem vojne z drugimi sredstvi, ampak na načelih razumevanja, medkulturnega sodelovanja in drugih civilizacijskih vrednot. Potrebujemo nove ljudi in nove ideje, v politiki pa nam manjka državotvorna zavest. Nimamo namreč državniške zavesti, ampak funkcionarsko. Ta zavest pa za navadne ljudi proizvaja zelo veliko težav. Vrtimo se v krogu neznanja, neodgovornosti, nezaupanja in nedejavnosti.

Omenili ste vojno, ki jo je končal daytonski sporazum, iz katerega izhaja politični sistem BiH-a. Kaj menite o reku "Dayton je bil dober v vojni, ni pa dober v miru"?
Prvotni namen daytona je bil, da zaustavi vojno, kar je tudi dosegel. Na tej točki pa bi jaz končal. Dayton je ponudil model, ki se je obdržal vsa ta leta, vendar ne zato, ker je dober, ampak zato, ker so ljudje tukaj pasivni. Dayton ni nekaj, kar je vklesano v kamen. Seveda se ga da spreminjati, kar se tiče politične volje tako domačih akterjev kot mednarodne skupnosti in podpisnic sporazuma. Daytona torej ni treba tabuizirati, je sporazum, ki je končal vojno, o nadaljnjem urejanju BiH-a pa treba voditi razprave in javni dialog.

Za konec bi vas še vprašal, kakšne možnosti imajo po vašem mnenju t. i. novi obrazi, neke nove, manjše stranke, ki v očeh javnosti še niso obremenjene z dozdajšnjim političnim delovanjem, ali one le predstavljajo nekakšen korak naprej?
Rad bi verjel, da bodo ti novi ljudje z novimi idejami, ki jih je, kot sem rekel, zelo malo, dobili legitimnost v javnem komunikacijskem prostoru in da si bodo izborili zaupanje ter da bodo v prihodnjih štirih letih imeli priložnost razlagati svoje ideje in širiti krog svojih privržencev. Rad bi, da pokažejo, da se v BiH-u lahko deluje po načelih splošnega dobrega, ne pa osebnih koristi, kakor so do zdaj delovale politične stranke, in da bodo ti novi ljudje začetniki neke nove politične kulture.