"Imam prijatelje, a se z njimi ne morem igrati, ker moram delati, da zaslužim za družino," je po poročanju Al Džazire dejal osemletni Abdul Karim, ki na ulici v taborišču Ameriat al Faludža za razseljene Iračane prodaja vodo in sokove. Abdul je tako le eden izmed več kot pol milijona otrok, ki so morali zapustiti šolo zaradi krize v državi, ugotavlja Agencija Združenih narodov za otroke Unicef.

Abdul je moral pobegniti iz rojstne Faludže, potem ko so iraške sile maja sprožile operacije za ponoven prevzem nadzora nad tem strateškim mestom od t. i. Islamske države. V obstreljevanju mesta je umrl njegov oče, zato je bil osemletnik prisiljen poiskati delo. "Želim si, da bi se vrnil v šolo, a zdaj nimamo več ničesar. Vse smo izgubili in zdaj moram poskrbeti za svojo družino," je dejal.

V junija objavljenem poročilu je Unicef ugotovil, da "nasilje in izguba dohodkov vse več družin sili v to, da pošiljajo svoje otroke delat". Maulid Warfa iz Unicefa je dejal, da Irak eden izmed najnevarnejših krajev za otroke. "To ni ravno država, kjer bi si želeli biti otrok."

Petina šol zaprtih, milijoni otrok ogroženih
Posledice vojne v Iraku za otroke so jasne. Skoraj petina šol je zaprtih, trem milijonom otrok grozijo smrt, spolno nasilje, ugrabitve ali novačenje v oborožene skupine. To je več kot milijon otrok v takšnih razmerah več kot pred letom in pol, sporoča Unicef.

Otroci že pri sedmih ali osmih letih delajo v kemičnih tovarnah ali zbirališčih odpadkov brez kakršne koli zaščitne opreme, je dejal Warfa. Njihovi delovniki so dolgi, zaradi česar so izčrpani. "To uničuje njihovo prihodnost. Kot vsi otroci se tudi oni želijo igrati, iti v šolo in to, da jih imajo njihove družine rade in jih ščitijo."

11-letni Čehab Čehab prodaja zelenjavo na ulici. Njegov oče je v Faludži izginili pred letom dni. Ni jasno niti, ali je umrl. Otrokov dnevni dohodek je od 2.000 do 3.000 iraških dinarjev (1,5 do 2,2 evra), kot je dejala njegova mati, pa je to njihov edini vir zaslužka. V družini so sicer skupaj trije otroci. "Kot družina smo v Faludži izgubili vse. Izgubili smo hišo, zemljo, vse smo izgubili. Moj otrok mora zdaj delati, da nas preživlja," je dejala Um Čehab.

Opozorila glede porasta ekstremizma in kriminala
Iraški minister za delo Mohamed Šaja Al Sudani priznava dramatičen porast otroškega dela v času trajajočih spopadov. Kot pravi, vlada "tesno sodeluje" z mednarodnimi organizacijami in poskuša otroke, ki delajo, spet vključiti v šole. Vlada je sprejela zakon, ki omejuje, od katere starosti lahko otroci zakonito delajo.

Poznavalci opozarjajo, da je otroško delo v Iraku izjemno težko omejevati zaradi pomanjkanja sodelovanja med skupnostmi, vlado in humanitarnimi organizacijami, poroča Al Džazira. Po besedah člana parlamentarnega odbora za človekove pravice Raada Aldalakija ima vlada veliko odgovornost. Ljudje ne vedo, kakšno strategijo ima vlada glede tega, kako jim bo pomagala, je dejal. Ena od posledic tega, da otroci ne hodijo v šole, bi lahko bil tudi porast ekstremizma, meni Aldalaki.

Tudi Bušra Amine, ki dela za človekoljubno nevladno organizacijo Bo-Pešava, opozarja na podobno nevarnost. Številne otroke so oborožene skupine že izučile za morilce in tatove. A pri tem je Amine previdna. "Mi smo ustvarili te zločince. Ne moremo jih obsojati. To je rezultat tega, da smo jih pustili na ulici brez pomoči in jih prisilili, da izbirajo med pobiranjem smeti ali udeležbo v neskončnem krogu nasilja".