Nemčija, tako na državni kot deželni ravni, pobere zgodovinsko rekordni znesek dohodkov od davkov: 830 milijard evrov. Obenem se gospodarstvo zaradi zmanjšanega povpraševanja iz tujine in previdnega trošenja krči, lani je bila rast bruto domačega proizvoda negativna (-0,3 odstotka) in tehnična recesija grozi tudi glede na napovedi gibanj v zadnjem četrtletju lanskega in prvem četrtletju letošnjega leta. Parlament je z zamudo pod streho spravil letošnji zvezni proračun (načrtovani odhodki znašajo 477 milijard evrov), v katerem so rezi razjezili kmete in podjetja, ki so še konec jeseni računala na višje podpore.

Kljub rekordnim prihodkom rastejo tudi proračunski izdatki. Ob nadaljevanju trenutnih izplačil bo v proračunu 2025 zazevala luknja v višini najmanj 25 milijard evrov. Nova proračunska pogajanja v vladi pa neuradno že potekajo in ob tem se v grobem bijeta dva koncepta.

Lindner: Nemčija izgublja konkurenčnost

Finančni minister Christian Lindner iz liberalnega FDP-ja bi znižal davčne obremenitve podjetjem. Med drugim predlaga odpravo plačila solidarnostnega davka, ki je bil leta 1991 uveden za pomoč vzhodni Nemčiji po združitvi držav. Z odpravo tega prispevka bi v proračunu zmanjkalo za dobrih 7 milijard evrov. Lindner ne pojasni, kako bi luknjo zaprl, toda lahko je domnevati, da bi posegel v naraščajoče socialne izdatke.

Njegovi diagnozi, da Nemčija izgublja konkurenčnost in da se podjetja dušijo pod birokracijo in davki, nihče ne oporeka. Nemško gospodarstvo na dobiček plačuje okrog 30-odstotni davek, državi in lokalnemu okolju. Obremenitev dobička je za okrog 10 odstotnih točk višja od evropskega povprečja. Podjetniki pravijo, da bi tolikšne dajatve lažje plačali, če bi bili v zameno deležni razumnih rokov v administrativnih postopkih, če bi Nemčija imela vrhunske šole, vrtce, zdravstvo, internetne povezave in urejen javni promet, ne pa da v vseh podsistemih močno škriplje.

Gospodarski minister, vicekancler Robert Habeck iz Zelenih, se strinja z oceno, da so podjetja preveč obremenjena, vendar bi se težave lotil na drugem koncu: z dodatno zadolžitvijo države v ločenem skladu (kriznem proračunu v senci), iz katerega bi bila sredstva namenjena podjetjem in omenjenim podsistemom. Država stoji pred potrebo po temeljiti energetski in infrastrukturni prenovi. Za kaj takšnega, kot je nov sklad, bi potreboval dvotretjinsko podporo v Bundestagu, torej glasove konservativne stranke CDU/CSU.

Vodja deželnih skupin CSU Alexander Dobrindt je za nemško tiskovno agencijo dejal: "Nemčija ne potrebuje novih posebnih dolgov, da bi podaljšala bedo te vlade. Podjetja zdaj namesto pomanjkanja potrebujejo širitev oskrbe z energijo, zmanjšanje davkov na dobiček namesto njihovega zviševanja in manj birokracije namesto še večje vladne blaznosti. Habeckov poziv k večjemu zadolževanju jasno zavračamo."

Strogo sledenje fiskalnim pravilom ali dodatno zadolževanje?

Kancler Scholz na to temo molči. V Bundestagu se torej oblikujeta dva idejna tabora: opozicijski CDU in vladni FDP zagovarjata ponudbeno ekonomiko, ki temelji na zmanjšanju davkov in proračunski disciplini. Stranki zavračata premislek o tem, ali bi Nemčija morala v prihodnosti reformirati t. i. dolžniško zavoro, v evropski primerjavi najstrožje fiskalno pravilo, ki zveznemu proračunu dovoljuje zadolžitev v višini največ 0,35 odstotka BDP-ja (izjeme so dovoljene v izrednih razmerah).

Na drugi strani si vladni Socialni demokrati SPD in Zeleni prihodnje gospodarske politike ne predstavljajo brez dodatnega zadolževanja in, kot predlaga Habeck, financiranja prek skladov, ki bi podpirali investicije v zeleni prehod, digitalizacijo in izgradnjo infrastrukture. SPD in Zeleni si zadolževanje države predstavljajo kot investicijo, ki se bo v prihodnosti povrnila.

Ministrski predsednik dežele Saška - Anhalt Reiner Haseloff (CDU) je v pogovoru za Handelsblatt dejal, da bodo parlamentarne volitve 2025 plebiscit. Na njih bodo volivci odločali, ali želijo plansko ali tržno gospodarstvo, nadzorovano ali nenadzorovano priseljevanje, napihovanje socialnih pomoči ali omogočanje, da ljudje živijo od svojega dela. Politične razprave o financah se namreč odvijajo tudi o tem, koliko socialnih pomoči in priseljencev, ki ne delajo, si lahko država sploh privošči.

Ekonomska profesorica Veronika Grimm, članica Nemškega sveta gospodarskih strokovnjakov, ki svetujejo vladi, je (v oddaji Markus Lanz, 7. 2.) dejala, da tudi v nemški industriji obstaja del, ki si želi močne roke države s podeljevanjem subvencij, in del, ki zagovarja tržno usmerjenost z državnim nevmešavanjem (in čim nižjimi davki). Mešanica obeh, ki smo jima priča zdaj, je težavna in vodi do tega, da bodisi trg ne deluje pravilno bodisi intervencije nimajo polnega učinka.

Grimmova pravi, da Nemčija zaradi starajočega se prebivalstva in ob zdajšnjem tempu investiranja uživa le še tretjino potenciala rasti, ki ga je lahko dosegala v zlatem desetletju med letoma 2010 in 2020. Največje evropsko gospodarstvo potrebuje več zaposlenih ali pa morajo ti več delati, zagristi bo treba tudi v kislo jabolko pokojninske reforme, ki je politika sploh ne omenja, saj noče izgubljati volivcev.

V trenutnih razpravah manjka ocena, v kolikšni meri bi k zagonu nemškega gospodarstva prispevala naročila v obrambni industriji. Če bo država, kot zatrjuje obrambni minister in trenutno najbolj priljubljeni politik v državi Boris Pistorius, v petih do osmih letih postala sposobna za vojno in če bodo industrijo podprla naročila orožja, opreme in drugega materiala, lahko Nemčija "poveča svoj potencial za rast". Vprašanje je, ali si državljanke in državljani takšne rasti želijo.