Okoli 13,3 milijona volilnih upravičencev je lahko izbiralo med 13 predsedniškimi kandidati, največ možnosti za šestletni mandat pa imata kandidat vladajoče Ljudske zveze (UPFA) premier Mahinda Radžapaksa in vodja glavne opozicijske Združene nacionalne stranke (UNP) Ranil Wickremesinge, ki je tudi že bil premier.

Volilo naj bi okoli 70 odstotkov vseh upravičencev, medtem ko na območjih, ki jih nadzorujejo tamilski uporniki, naj ne bi presegla petih odstotkov. Uporniki so namreč prebivalstvo pozvali k bojkotu.

Glavna tema predvolilne kampanje je bila želja po neodvisnosti tamilske manjšine na severu otoka, volitve pa naj bi bile tudi nekakšen referendum o tem, kakšno pot naj ubere nova vlada pri razrešitvi tega dolgoletnega spora in kako naj obravnava uporniško gibanje Osvobodilni tigri tamilskega Ilama (LTTE).

Deljena mnenja o upornikih
Radžapaksa, ki ga še posebej podpira budistična večina, nasprotuje možnosti ustanovitve tamilske države in se zavzema za ostrejše pogoje premirja, ki ga je s tamilskimi uporniki vlada sklenila februarja 2002.

Nasprotno pa se Wickremesinge zavzema za obnovitev mirovnega procesa in oblikovanje zveznega sistema, ki bi tamilski manjšini omogočil večjo avtonomijo, vendar pa med volivci nima večje podpore.

Med volitvami so na otoku poostrili varnostne ukrepe in pred volišči je bilo videti močno oborožene policiste. Na tamilskem severovzhodu otoka so bila volišča večinoma prazna, saj so uporniki prebivalce opozorili, naj ostanejo doma in naj se ne udeležijo volitev.