Ob koncu leta 2008 je bilo pred sodiščem v teku še 3.219 pritožb iz Slovenije. Večina tožb proti Sloveniji se nanaša na kršitve 6. člena evropske konvencije, ki govori o pravici do poštenega sojenja v razumnem roku.
Vsaka članica (teh je 47) ima na sodišči svojega sodnika (iz Slovenije je to trenutno Boštjan M. Zupančič). Vsaka država članica predlaga tri kandidate, izmed katerih Parlamentarna skupščina izvoli enega. Omejitve števila sodnikov iste narodnosti ni. Sodnike izvoli iz Parlamentarne skupščine Sveta Evrope za šest let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le triletni mandat. Sodniki delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Mandat sodnikom poteče tudi, ko dopolnijo 70 let. Plenarno sodišče za dobo treh let izvoli svojega predsednika, dva podpredsednika in dva predsednika oddelkov. Sodišče je razdeljeno na štiri oddelke. Njihova sestava mora biti geografsko in spolno uravnotežena in mora upoštevati različne pravne sisteme držav članic. Znotraj vsakega oddelka deluje senat treh sodnikov. Veliki senat sodišča je sestavljen iz 17 sodnikov.
Sodišče s sedežem v Strasbourgu je bilo ustanovljeno na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prvo razsodbo je sodišče sprejelo leta 1961 v primeru proti Irski, ki jo je tožil Richard Lawless, ker naj bi bil leta 1957 brez sojenja zaprt v vojaškem taborišču.
Do 1. novembra 1998, ko je začel veljati Protokol št. 11, s katerim je sodišče začelo delovati širše in postalo dostopno vsem 800 milijonom Evropejcem, je sodišče sprejelo 837 razsodb, leta 2005 je razsodilo 5.986 primerov, septembra lani pa je sprejelo 10-tisočo razsodbo. Število primerov, ki čakajo na obravnavo pred sodnim telosom, še naprej narašča - lani jih je bilo 97.300. Največ, več kot polovica, primerov poteka proti Rusiji (večji del sodb obsega kršitve pravice do življenja med vojno v Čečeniji), Turčiji (večina sodb se nanaša na nečloveško ravnanje), Romuniji in Ukrajini.
Posameznik ali država pogodbenica, ki meni, da so mu oz. ji bile kršene pravice, lahko vloži pritožbo na sodišče, potem ko so bila izkoriščena vsa pravna sredstva v državi, s katerimi bi lahko odpravili stanje, zaradi katerega se posameznik pritožujete. Posameznik se je moral dejansko pritožili zaradi domnevne kršitve pravic, varovanih s konvencijo. Čas za vložitev pritožbe je šest mesecev od datuma pravnomočne odločbe sodišča v svoji državi. Pritožba se posreduje enemu oddelku, ki določi poročevalca. Po predhodni preiskavi poročevalec odloči, ali naj primer obravnava tričlanski senat ali senat sedmih sodnikov. Senat odloča z večino. Vsak sodnik, ki je sodeloval pri odločanju, ima možnost, da poda ločeno mnenje (pritrdilno ali negativno) ali zgolj izjavo o nestrinjanju. V obdobju treh mesecev od objave odločitve senata lahko katera koli stran zaprosi, da se primer posreduje velikemu senatu, če se pojavi vprašanje interpretacije Konvencije ali vprašanje splošne pomembnosti. Odločitev postane dokončna po preteku treh mesecev oziroma takoj, ko stranki izjavita, da ne bosta zaprosili za predajo zadeve velikemu senatu, ali ko porota prošnjo zavrne. Vse dokončne sodbe sodišča so za tožene države obvezujoče. Nadzor nad izvrševanjem kazni opravlja Odbor ministrov Sveta Evrope.
V luči naraščajočega števila pritožb je predsednik sodišča Jean-Paul Costa opozoril, da reforme v preteklih desetih letih niso prinesle zadovoljivih rezultatov, in izrazil obžalovanje, da Protokol 14 k evropski konvenciji o človekovih pravicah še vedno ni začel veljati. Protokola, ki naj bi izboljšal tudi delovanje sodišča in njegovo organizacijo, kot edina še vedno ni ratificirala Rusija.
T. V.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje