Katera vam je najbolj ostala v spominu? Foto: EPA
Katera vam je najbolj ostala v spominu? Foto: EPA

Ženske vladarice so poznali že v starodavnih državah, najzgodnejše ime je Ku-baba, ki je okoli leta 2.500 pr. n. št. vladala mezopotamskemu mestu Ur.

Kljub temu pa je trajalo mnogo stoletij, do obdobja prve svetovne vojne, da so bile ženske vključene v revolucionarne vlade v Ukrajini, Rusiji, na Madžarskem in Irskem. Danka Nina Bang, ministrica za šolstvo med letoma 1924-26, je bila prva ministrica v zgodovini, ki jo je potrdil demokratično izvoljen parlament.


Razvoj je šel naprej. Leta 1960 je Sirivamo Bandaranaike s Šrilanke postala prva premierka na svetu, 14 let pozneje, leta 1974, pa je svet pozdravil še prvo žensko predsednico katere koli države - to je bila Isabel Peron, ki je vodila Argentino.


V skandinavskih državah ženske nič več v manjšini
Danes obstajata samo še dve državi na svetu, Monako in Savdska Arabija, ki še nikoli nista imeli v vladi, na položaju ministra ali njegovih najbližjih svetovalcev, predstavnice ženskega spola. Še Vatikan je nekoč za pomočnico namestnika ministra imenoval žensko. Leta 1999 je Švedska postala prva država, v kateri je bilo v vladni ekipi več žensk kot moških, trenutna finska vlada pa ima kar 60 odstotkov pripadnic nežnejšega spola.


Ženske v moškem svetu
Od 192 držav jih ima 21 na položaju voditelja države žensko, na Danskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji pa so na čelu monarhije kraljice. Danes med najvplivnejše ženske voditeljice sodijo nemška kanclerka Angela Merkel, ameriška demokratska kandidatka za predsednico Hillary Clinton, ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice, ukrajinska premierka Julija Timošenko in podpredsednica kitajske vlade Wu Yi. Katere političarke pa so jim tlakovale pot?


Anja Pavlič









Preden se je vzdevek 'železna lady' uveljavil za Margaret Thatcher, je bila njegova lastnica Golda Meir, ki se je v zgodovino zapisala kot četrta premierka Izraela. Rojena je bila kot Golda Mabovitch v Ukrajini, družina je živela tudi v ZDA. Pred premierskim stolčkom je zasedala položaje ministrice za delo in zunanje zadeve, 17. marca leta 1969 pa je postala predsednica vlade. David Ben-Gurion, prvi izraelski premier, jo je opisal z besedami 'edini moški v vladi'. Odstopila je leta 1974, kot je sama dejala, 'zaradi volje ljudstva', nasledil jo je Jicak Rabin. Zaradi raka je v starosti 80 let umrla v Jeruzalemu leta 1978. Njena najbolj znana izjava je: 'Arabci se bodo nehali bojevati z nami, ko bodo svoje otroke ljubili bolj, kot sovražijo Žide.' Foto: EPA
Sirimavo Ratwatte Dias Bandaranaike je pustila velik pečat v zgodovini Šrilanke, saj je bila kar trikrat predsednica vlade te države: med letoma 1960-1965, 1970-1977 in 1994-2000. Hkrati je bila tudi prva premierka v svetovni zgodovini. Ko so ustrelili njenega moža in takratnega premierja Solomona Bandaranaikeja, je prevzela vodenje njegove Svobodne stranke, 21. julija leta 1960 pa prvič postala premierka. V domovini se je je oprijel vzdevek 'gospa B.'. Za doseganje podpore in svojih ciljev pa je večkrat planila v jok in v solzah skušala prepričati ljudi, da je nadaljevanje politike njenega moža neizogibno potrebno. Njeni nasprotniki so jo zato imenovali jokajoča vdova. Z oblasti je sestopila le nekaj mesecev pred smrtjo, a družinska tradicija se nadaljuje, saj je njena hči Chandrika Kumaratunga postala tretja šrilanška predsednica.
Filipinka Corazon Aquino je dve leti in pol po nasilni smrti svojega moža, takratnega predsednika države Benigna Aquina mlajšega, iz gospodinje in skrbne matere petih otrok, politično povsem neizkušena, postala glavna nasprotnica avtokratskega predsednika Ferdinanda Marcosa. Nato se je podala še v boj za vodilno mesto v državi. In uspelo ji je, saj je bila v obdobju med letoma 1986 in 1992 prva ženska na čelu Filipinov ter hkrati prva predsednica katere koli azijske države. Kar je še bolj presenetljivo, kljub številnim poskusom je ostala na oblasti ves mandat. Postala je svetovno znana zagovornica demokracije, miru in čaščenja vere. Aquinova po vsem svetu uživa velik ugled, saj je leta 1986 postala ženska leta po izboru revije Time, lani pa jo je ista revija razglasila za eno izmed azijskih junakov. Foto: EPA
Isabel Martinez de Peron, krajše, Isabel Peron, je prehodila dolgo pot od plesalke v nočnem klubu do prve predsednice katere koli države. Bila je tretja žena takratnega argentinskega predsednika Juana Perona (njegova druga žena je bila prav tako znamenita Eva Peron) in že med njegovim tretjim predsedniškim mandatom sama postala podpredsednica te južnoameriške države. 35 let starejšega Juana je spoznala med njegovim izgonom v Panami, ga očarala s svojo lepoto, pustila posel v zabavi in postala njegova osebna pomočnica. Ko je Juan umrl, se je povzpela na njegovo mesto in predsedniški položaj opravljala od leta 1974 do leta 1976. Januarja letos so Isabel v bližini njenega španskega doma aretirali, saj so jo argentinski sodniki obtožili, da je leta 1976 naročila izginotje enega izmed njenih opozicijskih nasprotnikov. Isabel v Argentini - v nasprotju z Evo Peron - nikoli ni bila priljubljena, med življenjem v Španiji, kamor so jo izgnali leta 1981, je vzdrževala tudi tesne vezi z družino diktatorja Francisca Franca.
Milka Planinc, rojena leta 1924 v Drnišu na Hrvaškem, je bila fenomen jugoslovanske politike, saj je bila prva ženska (in najverjetneje tudi zadnja), ki je v kateri koli komunistični državi 'priplezala' do mesta predsednice vlade. Na tem mestu je bila pet let, v obdobju med letoma 1982 in 1986, ko je jugoslovanska vlada končno začela regulirati svoj zunanji dolg in v ta namen uvedla stroge gospodarske ukrepe. Pred funkcijo premierke je bila Planinčeva 11 let vodja komunistične stranke na Hrvaškem. Zdaj živi v Zagrebu.
Političarka, diplomatka in zdravnica, Gro Harlem Brundtland, je zaznamovala norveško politiko, saj je bila do zdaj edina ženska predsednica vlade te skandinavske države. In to kar trikrat, najprej od februarja do oktobra leta 1981, nato pa še 1986-1989 in 1990-1996. Njen izbor prve vladne ekipe je zbudil zanimanje predvsem zato, ker je kar osem od 18 ministrskih mest podelila ženskam. Nato se je podala v mednarodne vode, saj je postala direktorica Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), letos pa jo je generalni sekretar OZN-a Ban Ki Mun imenoval za posebnega odposlanca za podnebne spremembe, poleg tega pa dela tudi kot svetovalka za podjetje Pepsi, kar je v državi sprožilo nemalo začudenja. Leta 2004 je britanski časopis The Financial Times Brundtlandovo razglasil za četrtega najvplivnejšega Evropejca, za papežem Janezom Pavlom II., Mihailom Gorbačovom in Margaret Thatcher. Življenje z njo je v dveh knjižnih uspešnicah, Poročen z Gro in Še vedno poročen z Gro, opisal njen mož Arne Olav. Foto: EPA
Margaret Hilda Thatcher, rojena Roberts, si nedvomno zasluži nadimek legendarna, saj je bila več kot desetletje, med letoma 1979 in 1990, zaradi premierskega položaja vodilna politična osebnost Velike Britanije. Še nekaj let dlje, od leta 1975 do 1990, pa je bila tudi na čelu konzervativne stranke; obe funkciji je opravljala kot prva in do zdaj edina ženska. Po diplomi iz kemije na univerzi v Oxfordu je najprej delala kot raziskovalka v podjetju, kjer je razvijala načine za ohranjanje sladoleda. Nato se je 'vrgla' v politiko, prvo pomembno mesto je bilo vodenje ministrstva za izobraževanje in znanost. Njen premierski mandat so zaznamovali trud za ponovno rast britanskega gospodarstva, zmanjšanje vloge države v ekonomiji, stalno nasprotovanje Sovjetski zvezi in ostra retorika, želela pa je tudi pridobiti večji vpliv in moč države v mednarodnih odnosih. Tako politično kot nazorsko je postala tesna zaveznica takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Zaradi več manjših kapi naj bi od leta 2002 imela težave s kratkoročnim spominom, letos pa so v britanskem parlamentu odkrili njen kip. Takrat je dejala: 'Bolj bi mi bilo sicer všeč, če bi bil kip iz železa, a tudi bron je v redu - ne bo zarjavel.' Foto: EPA
Priimek Gandhi je neločljivo povezan z razvojem in zgodovino Indije. Med ženskami v rodbini je trajen pečat pustila Indira Gandhi, ki je bila kar tri zaporedne mandate, med letoma 1966 in 1977, nato pa še enkrat, od leta 1980 do leta 1984, predsednica indijske vlade. Bila je prva in do zdaj edina ženska na tem položaju, čeprav so tudi njeni snahi Sonii Gandhi ponudili to mesto, a ga je zavrnila, rekoč, da raje deluje iz ozadja. Po diplomi na Oxfordu se je Indira vrnila v domovino in postala članica indijskega gibanja za neodvisnost. Kmalu je pridobila široko podporo in kot premierka Indijo usmerila v levičarsko ekonomsko politiko ter poudarjanje rasti kmetijske produktivnosti. Zaradi napetosti po vojni s Pakistanom je leta 1975 uvedla izredne razmere, v svojem četrtem mandatu pa se je posvetila predvsem reševanju vse hujše napetosti s separatisti v pokrajini Pundžab, kar je pripeljalo tudi do atentata nanjo. Leta 1984 so jo ubili njeni varnostniki, po njeni smrti pa je premier postal njen sin Rajiv, a je bil leta 1991 ubit tudi on.