Prvič je novo obdobje za Irak leta 2003 napovedal George W. Bush, drugič Barack Obama lani, ko je napovedal popoln umik ameriških enot.

Za Iračane pa vojne še ni konec. Samo marca je umrlo že 126 ljudi, milijon je razseljenih, ameriške družbe pa imajo ob tem velikanske zaslužke.
Oddaja Globus je gostila majorja Scotta Johnsona, ki je leta 2006 pilotiral letalo F-16 nad Bagdadom. Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

V Iraku ste bili v prvi polovici leta 2006. Je bilo po vrnitvi domov tudi vam težko, kot je drugim pilotom in veteranom?
Da. Naša naloga je bila podpora iz zraka vojakom, marincem in Iračanom. Pri tem uporabljamo orožje, ki pobija ljudi. Ko se iz Iraka, kjer si pobijal ljudi, vrneš domov, se moraš prilagoditi. Imam srečo, moja sestra je psihologinja, nekajkrat sem govoril z njo. Kot kristjan sem se pogovarjal z drugimi kristjani, tudi to mi je pomagalo urediti misli.

Kaj je bila vaša naloga v Iraku? Kaj so bili vaši cilji?
Nastanjeni smo bili okoli 40 kilometrov severno od Bagdada. Od tam smo zagotavljali podporo iz zraka vojakom in marincem. Če so se med patruljiranjem ali napadi znašli v težavah, smo prileteli mi in napadli upornike, ki so jih napadali. Skušali smo rešiti njihova življenja.

To vključuje tudi pobijanje Iračanov, iraških vojakov, s katerimi ste se bojevali?
Tako je, pobijali smo upornike.

Kakšne so bile vaše osebne izkušnje poklicnega vojaškega pilota?
Dobro vprašanje. V našem oporišču mi je bilo zelo všeč, da je bila velika bolnišnica. Iraški zdravstveni sistem je bil takrat uničen, nič ni delovalo. Če so civilisti doživeli prometno nesrečo, so jih Američani s helikopterji pripeljali v to bolnišnico. Sam sem bil prostovoljec v bolnišnici, zato sem spoznal veliko Iračanov, civilistov in vojakov, pa tudi upornikov, ki so jih tam zdravili. Spoznal sem njihove zgodbe, njihove poglede na življenje, na Irak, na Američane. Moja najdragocenejša izkušnja v Iraku je bila, da sem lahko spoznal prave Iračane. V letalu sem jih srečeval po radiu, videl sem jih na tleh, v bolnišnici pa je bilo vse skupaj veliko bolj osebno.

Leta 2006, ko je minister Rumsfeld obiskal Irak, naj bi bila morala zelo nizka. Vojaki so se pritoževali, da so slabo opremljeni. Kako se spominjate tega? Kakšna je bila morala, ko ste vedeli, koliko ljudi umira, na obeh straneh?
V moji letalski enoti je bila morala zelo visoka. Res smo videli veliko težav in smrti, vendar tudi napredka, ki ga nismo pričakovali. V oporišču je bilo tudi veliko pešakov. Njihova morala je bila odvisna od tega, kje in kaj so delali. Veliko vojakov je imelo nizko moralo, bilo pa je tudi nekaj pozitivnih zgodb.

Kako zdaj gledate na to?
Irak ni stabilna država.
Mislite, da se je posredovaje splačalo?
Težko vprašanje. Mislim, da bo zgodovina pokazala, ali se je splačalo. Umrlo je veliko Američanov in Iračanov, bilo je veliko slabega, pa tudi veliko dobrega. Upam in molim, da bo zgodovina pozitivno ocenila dobre stvari. Zdaj pa tega še ne morem reči.

Bili ste poklicni vojak. Je kakšna podoba iz Iraka omajala vaš profesionalizem? Katere podobe so vas preganjale, ko ste se vrnili?
Spomnim se dveh dogodkov. Prvi se je zgodil v mestu Jusufaja, južno od Bagdada. Takrat je bila v Iraku posebna skupina, ki je lovila Zarkavija. Na pomoč so me poklicali ameriški vojaki, na katere so streljali uporniki. Nekaj je bilo ranjenih in ubitih, zato so naročili letalski napad. Na hišo sem odvrgel 230-kilogramsko bombo. Bila je velikanska eksplozija, nato pa popolna tišina. Vse sem storil pravilno, zadel sem pravo hišo, toda nikoli ne veš, kaj točno se je tam dogajalo. Vrnil sem se v oporišče in pozneje po radiu slišal, da je v hiši umrlo deset ljudi. Kljub vsemu ti je zelo neprijetno, opravljaš svojo službo, to, za kar si izurjen, nikoli pa ne izveš, kaj točno se je zgodilo. Kdo je bil ubit, zakaj so bili tam, koliko je bilo mrtvih. To je bila zelo čudna, naporna izkušnja.

Še vedno ne veste, kdo so bili ljudje v tisti hiši?
Teden dni zatem so odkrili, da so bili to uporniki iz Zarkavijeve Al Kaide, ker so v hiši našli precej dokumentov in sestavin za izdelavo bomb. To me je pomirilo, vedel sem, da sem pobil ljudi, ki smo jih hoteli pobili.

Kaj obžalujete?
Nihče noče ubijati, tega nočeš početi. Hotel pa sem opraviti svojo nalogo, ki je bila tudi reševati in pomagati pešakom, ki so imeli najtežje delo. Vse skupaj sem primerjal z napadom na sosede. Vedno hočem pomagati sosedom. Ti vojaki so bili moji sosedje, ki jih je nekdo napadel. Tako sem si predstavljal vse skupaj, moja naloga jih je bilo varovati. To sem počel in bi spet, vseeno pa ni lahko.