"ZDA so prijateljice Iračanov. Naše zahteve so uperjene v režim, ki njih zasužnjuje, nas pa ogroža. Ko ga bomo ustavili, bodo najhitrejšo in največjo korist od tega imeli Iračani, Iračanke in njihovi otroci." George W. Bush, 8. 11. 2002

Štiri mesece pozneje, 20. marca 2003 ob 5.34 po krajevnem času, so Američani, brez mandata Varnostnega sveta, ob podpori še 40 držav, napadli Irak. Očitno jih je prepričal govor tedanjega vodje ameriške diplomacije Collina Powella v Varnostnem svetu Združenih narodov, ko je predstavil "dokaze", da Irak ima orožje za množično uničevanje. "Dokazi so neizpodbitni," je ropotal Powell z epruveto v roki. Na dan Powellovega govora v VS-ju OZN-a se je 10 vzhodnoevropskih držav in kandidatk za članstvo v zvezi Nato s podpisom pod vilensko izjavo strinjalo z napadom. Tudi Slovenija. "Slovenska diplomacija je ostala brez obraza. V skupini vzhodnoevropskih držav je podprla ameriško osvajalno vojno v Iraku. Slovenija je klonila pod pritiskom trgovca z orožjem Brucea Jacksona," slovensko potezo v knjigi Čas odraščanja oceni Saša Vidmajer.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Operacija Iraška svoboda
Američani so operacijo Iraška svoboda začeli z 248 tisoč vojaki, Britanci so jih poslali 45 tisoč, Avstralci dva tisoč. Francozi so bili najbolj zadržani. "Prepričani smo, da je vojaško posredovanje najslabša mogoča rešitev," je še dva meseca prej svaril tedanji zunanji minister de Villepin. V treh mesecih je posredovanju v Iraku na skoraj tri tisoč protestih po vsem svetu nasprotovalo 36 milijonov ljudi. Vojna bo hitra in poceni, je napovedoval George W. Bush, največ 50 milijard dolarjev. Kot v knjigi Tritisočmilijardna vojna ocenjuje Joseph Stiglitz, bodo stroški ameriškega posredovanja tri tisoč milijard dolarjev in je zahtevalo že 200 tisoč življenj.

Iz zmage v zmago do državljanske vojne
Posredovanje v Iraku se je prvič končalo 1. maja 2003, ko je Bush napoved potrdil z razglasitvijo "ZDA in njene zaveznice smo uspele". Iraški novinar Karim Amar, ki vse življenje živi v Bagdadu, pravi, da se je takrat krvavo iraško obdobje šele začelo. Leto 2006 je bilo med bolj krvavimi v Iraku. Takrat je bil tam tudi Scott Johnson, pilot ameriškega bojnika F-16, ki trenutno študira v Ljubljani. Tako kot na desettisoče ameriških vojakov, je tudi sam imel težave po vrnitvi v domovino. "Ko imaš za seboj izkušnjo ubijanja, je vse drugače," pove v oddaji Globus. Oktobra 2007 število ameriških vojakov še vedno presega 170 tisoč. Razvnelo se je sektaško nasilje, stopnjevali pritiski na ameriške vojake. Tri leta in ene ameriške volitve pozneje Bushev naslednik, vrhovni poveljnik brezpilotnega letalstva, Barack Obama pove: "Za sabo puščamo suveren, stabilen in samozadosten Irak." Karim Amar pa pravi, da je Irak v popolnem razsulu, korupcija je na vsakem koraku, državne institucije ne delujejo, med suniti in šiiti pa divja državljanska vojna, zaradi katere je bilo lani ubitih 4.500, letos pa že več kot 500 iraških civilistov.

Šiitski blok
Novinar Erik Valenčič, ki je Irak v tem času obiskal trikrat, razloži širše posledice iraške drame: "Na splošnih volitvah decembra 2005 so zmagali šiiti in na območju Bližnjega vzhoda se je oblikoval tako imenovani šiitski blok. Ta vsebuje Iran, Irak, Asadov režim v Siriji in Hezbolah na jugu Libanona. Sunitski kraljevini Savdska Arabija in Katar podpirata upornike v Siriji z namenom, da bi presekali šiitski blok in Sirijo podredili svojemu vplivu." Irak je danes še vedno na robu izbruha nove splošne vojne in kot tak še najbolj spominja na sod smodnika, v katerega je napeljanih veliko vžigalnih vrvic. In vedno je dovolj, da se vname že ena sama.