Le dan po velikem praznovanju 50. obletnice podpisa elizejske pogodbe med Nemčijo in Francijo v Berlinu je britanski premier David Cameron s svojim t. i. evropskim govorom poskrbel za veliko razburjenje v Evropi.

Britancem je namreč obljubil, da bo razpisal referendum o nadaljnjem britanskem članstvu v Evropski uniji. Če smo nekoliko izzivalni, se lahko vprašamo, ali tako razmišljanje Britancev pomeni začetek konca Evropske unije ali pa le dobrodošlo spodbudo za vizionarski razmislek o prihodnosti evropske celine.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Da so Britanci znotraj Evropske unije že od nekdaj nekaj posebnega, je dobro znano vsem. Država ni bila med ustanovnimi članicami današnje Evropske unije, saj so jo v takratno Evropsko gospodarsko skupnost sprejeli šele v tretjem poskusu leta 1973. Prva dva poskusa sta namreč spodletela zaradi odločnega nasprotovanja francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, ki se je bal, da bo Velika Britanija ameriški trojanski konj znotraj evropske družine. Ob sprejetju v članstvo pa so Britanci želeli izkoriščati čim več prednosti skupnega evropskega trga, hkrati pa Bruslju prepustiti čim manj pristojnosti in vplačanega denarja.

Tako je nekdanja premierka Margaret Thatcher, ki so jo "ljubkovalno" klicali "železna lady", s svojo neizprosnostjo dosegla, da Velika Britanija iz bruseljske blagajne v obliki zloglasnega "rabata" še zdaj dobiva vrnjenega približno 66 odstotkov denarja, ki ga vplača v skupno blagajno. Z leti članstva se "ljubezen" Britancev do Bruslja ni prav nič okrepila, saj so si v letih vedno tesnejšega povezovanja stare celine izborili cel kup izjem. Tako jih ne najdemo med državami z evrom, niso pristopili k schengenskemu mejnemu sistemu, niso pristopili k fiskalnemu paktu …

Zato ne preseneča, da se je premier Cameron odločil za govor, v katerem je napovedal referendum o morebitnem izstopu Velike Britanije iz Evropske unije. Cameron sicer želi, da njegova država ostane v Uniji, ki pa ne bi smela biti politično preveč tesno povezana. Napoved referenduma je zato pritisk na Unijo, da se v prihodnjih letih reformira, hkrati pa je s tem želel pomiriti glasne evrokritike znotraj svoje stranke. Referendum bi razpisali še pred koncem leta 2017, a bi morali Cameronovi konservativci predtem zmagati na parlamentarnih volitvah, ki bodo predvidoma leta 2015.

Po mnenju političnih analitikov verjetnost, da bi Velika Britanija izstopila iz Evropske unije, ni prav velika (navsezadnje bi po trenutnih javnomnenjskih raziskavah manj kot polovica Otočanov podprla odhod iz Unije!), hkrati pa opozarjajo, da bi ob morebitnem odhodu to škodovalo zlasti Veliki Britaniji, saj bi tako zmanjšala ne le svoje geostrateške "teže" v svetu, temveč bi izgubila tudi večino prednosti, ki jih prinaša skupni evropski trg. Morebitnemu odhodu Britancev iz Evropske unije nasprotuje tudi najtesnejša britanska zaveznica ZDA, ki meni, da mora Velika Britanija ostati v evropski družini in znotraj nje uveljavljati svoj močan glas.

V tem trenutku bi bilo verjetno pretiravanje, če bi Cameronov govor označili kot začetek konca Evropske unije. Bo pa grožnja z Otoka z referendumom nedvomno vplivala na nadaljnje pogovore znotraj EU-ja o prihodnjih reformah. Ali bodo šle reforme v smer vedno tesnejšega političnega in ne le gospodarskega in finančnega povezovanja, pa več v tokratnem Globusu, v katerem gostimo političnega analitika iz bruseljskega Evropskega političnega centra, v studiu pa na vprašanja odgovarja predsednik slovenskega Panevropskega gibanja Laris Gaiser.