In to celo med največjimi podpornicami Ukrajine.

Začelo se je že poleti s posameznimi pikrimi pripombami, češ da bi Zelenski lahko "pokazal malce več hvaležnosti" (ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan) in da "zaveznice niso skladišče Amazona, da se jim predajajo novi in novi seznami zahtev po orožju" (takratni britanski obrambni minister Ben Wallace). Z vstopom v jesen pa je financiranje Ukrajine postalo eno ključnih političnih vprašanj v številnih državah. V nekaterih primerih tako ključno, da bi lahko zamajalo celo aktualne vlade.

Na Slovaškem je tako na nedeljskih parlamentarnih volitvah slavila stranka Smer-SSD nekdanjega premierja Roberta Fica, ki je že v predvolilni kampanji jasno povedal, da želi spremeniti smer slovaške zunanje politike. Med drugim je napovedal, da bo prekinil vojaško pomoč in dobavo orožja Kijevu, nasprotuje pa tudi sankcijam proti Moskvi.

"Pripravljeni smo pomagati s povojno prenovo države, ampak naše stališče glede oboroževanja Ukrajine poznate," je dejal v eni prvih izjav po zmagi. Kot je dejal Fico, imajo Slovaška in Slovaki "večje probleme", kot je ukvarjanje z Ukrajino, vključno s cenami energentov in življenjskih stroškov.

Za vojno v Ukrajini krivi "ukrajinske fašiste", vojaško sodelovanje z ZDA pa označuje za izdajo nacionalnih interesov. Fico zagovarja, da se morata Moskva in Kijev usesti za pogajalsko mizo, saj da se prav v pogovorih skriva rešitev za končanje spopadov.

Sorodna novica Kakšna bo podoba povojne Ukrajine? O tem bodo odločala ameriška podjetja.

Slovaška sicer meji na Ukrajino, večine Slovakov pa nič ne mika vstopiti v vojno z Rusijo, do katere, v nasprotju z baltskimi narodi in Poljsko, ne gojijo izrazito negativnih občutij. V anketi Globseca iz leta 2020 je tako 78 odstotkov vprašanih odgovorilo, da imajo Rusijo za slovansko bratsko državo, po ruski invaziji na Ukrajini se je to stališče spremenilo, a zgolj začasno. 65 odstotkov vprašanih je menilo, da predstavlja Putin grožnjo za celo regijo in da je ruska vojaška operacija neupravičena in neizzvana.

A anketa Globseca maja letos je pokazala, da se stališče Slovakov znova vrača na stare tirnice – podpora Natu je padla z rekordnih 72 odstotkov na 58, 50 odstotkov jih je za ogrožanje regionalne varnosti okrivilo ZDA, 69 odstotkov pa jih je izrazilo strah, da bo slovaška podpora Ukrajini sprovocirala Rusijo in privedla državo bližje vojni.

Madžarska nič več edina črna ovca?

Nova slovaška vlada pod vodstvom Fica bi lahko sklenila zavezništvo z madžarskim voditeljem Viktorjem Orbanom, ki med članicami Evropske unije že vseskozi izstopa s svojo naklonjenostjo Rusiji in odrekanjem podpore Ukrajini.

Spor med Madžarsko in Ukrajino se je še zaostril maja letos, ko je Kijev uvrstil madžarsko banko OTP zaradi sodelovanja z Rusijo na črni seznam. Budimpešta je v zameno odpovedala svojo udeležbo pri pogajanjih EU-ja glede financiranja orožja za Ukrajino.

Na srečanju zunanjih ministrov EU-ja je madžarski minister Peter Szijjarto nasprotoval vzpostavitvi sklada v vrednosti 20 milijard dolarjev, namenjenega za dobavo orožja Ukrajini v naslednjih štirih letih. "EU se pripravlja na dolgo vojno, ampak ta vojna se ne more odločiti na bojišču in več orožja ko se pošlje, več ljudi bo umrlo," je dejal Szijjarto.

Stališče Madžarske do vojne v Ukrajini je sicer že od samega začetka dosledno – Orban je obsodil rusko invazijo, a hkrati del krivde pripisuje tudi Zahodu. "Ker smo članica Nata in se ne želimo vpletati v to vojno, je naš položaj postal kočljiv. To pa zato, ker sta se Nato in EU odločila, da čeprav ne bosta vstopila v vojno, bosta vseeno pošiljala orožje in nalagala stroge gospodarske sankcije, kar pomeni, če nam je všeč ali ne, da sta de facto vpletena v ta konflikt," je dejal Orban v govoru julija.

Poljakom dno soda izbil spor glede žita

Celo Poljska, ena največjih zaveznic Ukrajine, kjer zaradi zgodovine že tradicionalno vlada protiruski sentiment, je dosegla svojo mejo s pošiljkami orožja. Prejšnji mesec je tako po dolgem sporu z Ukrajino glede uvoza ukrajinskega žita poljski premier Mateusz Morawiecki sporočil, da Kijevu ne nameravajo več dobavljati orožja.

"Trenutno se osredotočamo na modernizacijo in oboroževanje poljske vojske, da bi ta postala ena najmočnejših kopenskih vojsk Evrope," je dejal takrat Morawiecki. Premierjeve izjave je sicer kasneje hitel blažiti poljski predsednik Andrzej Duda, ki je pojasnil, da bo Poljska dostavila vse obljubljene pošiljke orožja, kaj bo potem, pa da še ni jasno.

Sorodna novica Neskončna vojna namesto mirovnih pogajanj in zakaj Kijev zavrača pogajalsko mizo

Tudi v preostalih vzhodnoevropskih državah, ki stojijo ob strani Ukrajini, prihaja do notranjih razkolov – ena takih držav je Bolgarija, ki ima sicer od junija novo, prozahodno vlado, ki je julija po obisku Zelenskega v Sofiji Kijevu obljubila dodatno pomoč, a vprašanje pošiljanja orožja v Ukrajino deli politiko in javnost. Bolgarija je članica EU-ja in Nata, a je zgodovinsko in kulturno tradicionalno blizu Moskvi. Kljub temu bolgarske tovarne streliva že od začetka ruske invazije na Ukrajino delujejo s polno paro, država pa je Ukrajini orožje doslej pošiljala prek tretjih držav.

Temu med drugim sicer nasprotuje tudi bolgarski predsednik Rumen Radev, ki velja za prorusko usmerjenega in zavrača idejo o pošiljanju bolgarskega orožja in streliva Kijevu. Radev je na srečanju z Zelenskim julija tega tudi obtožil, da se Ukrajina izogiba diplomatski rešitvi konflikta, kar je sicer Zelenski zavrnil, češ da ne gre za konflikt, ampak poskus izbrisa ukrajinskega ljudstva.

"Ukrajina vztraja pri boju v tej vojni, račun pa plačuje vsa Evropa. Ta vojna ima mnoge dimenzije, ne le vojaške, ampak tudi gospodarske, socialne in politične. To predstavlja grožnjo in tveganje za celotno Evropo," je dejal Radev. "Tisti, ki nam vladajo, nas skušajo mrzlično prepričati, da bodo s pošiljanjem vojaške pomoči Kijevu povečali našo varnost. Nasprotno – vsi vidimo, da se ta konflikt poglablja. Žrtev je vse več in več orožja kot bomo poslali, več bo žrtev in dlje bo vojna trajala."

Razprave glede tega, koliko orožja naj bi še poslali v Ukrajino in kakšnega dometa so lahko rakete, potekajo tudi v nemškem parlamentu, pred dnevi pa so tudi iz Francije sporočili, da jim počasi zmanjkuje zalog, ki bi jih še lahko poslali Kijevu. "Ne moremo kar v nedogled črpati iz virov naših oboroženih enot, sicer bomo ohromili lastne obrambne sposobnosti in usposobljenost naših enot," je prejšnji teden za francosko televizijo France TV povedal obrambni minister Sebastien Lecornu.

EU "enoten pri podpori Kijevu"

Da se kljub sporu s Poljsko in trenjem znotraj članic ni nič spremenilo in da je EU enoten pri podpori Ukrajine, je hitela septembra zagotavljati tudi Evropska komisija, ki je poudarila, da se ni prav nič spremenilo v odnosu EU-ja z Ukrajino. "Bistvo je, da položaj in politika EU-ja ostajata nespremenjena, neomajna in trdna. Ukrajino bomo podpirali tako dolgo, kot bo to potrebno, in to na vseh področjih, kjer jo lahko podpiramo, vključno z vojaško pomočjo," je povedal predstavnik komisije.

Zgovorne so tudi besede danske političarke in evropske komisarke Margrethe Vestager na konferenci na Malti maja letos: "EU se je spremenil. Vrnitve ni. Ugasnili smo luči za seboj in v bistvu je pred nami samo ena pot.”

"Ukrajini bomo stali ob strani, dokler vojna ni dobljena, Ukrajina pa obnovljena in nova članica Evropske unije. Mislim, da je to ključna zaveza, ki je bila dana, Unija pa bo boljša, ko pride do tega – bolj dinamična in bolj povezana Unija."

ZDA: Razkol med demokrati in republikanci

Celo znotraj ZDA, še ene trdne ukrajinske zaveznice, se pojavljajo znaki utrujenosti nad neskončnim financiranjem vojne na drugem koncu sveta in zahtevami ukrajinskega predsednika Zelenskega.

Glede na avgustovsko anketo CNN-a večina Američanov (55 % : 45 %) nasprotuje dodatnemu financiranju Ukrajine – februarja lani jih je 62 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi morale ZDA bolj pomagati.

Vse večji je razkol tudi po strankarski ravni, pri čemer demokrati vztrajajo pri pomoči Kijevu, med republikanci pa že ni več enotnega stališča glede tega. 71 odstotkov republikancev meni, da kongres ne bi smel odobriti nove finančne pomoči in da so ZDA storile že dovolj (59 %), medtem ko 62 odstotkov demokratov zagovarja nadaljnje financiranje vojne in meni, da bi ZDA lahko storile več.

In ideologija igra veliko vlogo – ko gre za dodatno financiranje, so liberalni demokrati tisti, ki ga precej bolj zagovarjajo (74 % v primerjavi z 51 % med zmernimi ali konservativnimi demokrati). Med republikanci pa dodatnemu financiranju nasprotuje 76 odstotkov konservativcev, medtem ko je ta delež med zmernimi republikanci manjši (61%).

Omeniti velja še nekaj izsledkov CNN-ove ankete: skoraj 80 odstotkov vprašanih skrbi, da se bo vojna nadaljevala še dolgo brez rešitve, skoraj dve tretjini jih skrbi, da bo vojna ogrozila demokracijo tudi drugod ali vodila v ruske napade drugod, 59 odstotkov pa jih skrbi, da bi lahko vodila v širšo vojno v Evropi.

Uporniški republikanci izborili začasno ustavitev financiranja Ukrajine

Jordan Cohen, politični analitik na inštitutu Cato, je januarja letos za Voice of America (VOA) v članku z naslovom Mar postajajo Američani naveličani podpiranja Ukrajine v vojni z Rusijo? povedal, da že obstajajo znaki, da imajo ZDA dovolj neskončnega financiranja Kijeva.

"Člani republikanske stranke v predstavniškem domu že nakazujejo, da nočejo več nadaljevati z neomejeno pomočjo. Američani, ki podpirajo te politike in spremljajo konservativne medije, pa že povzemajo argumente teh politikov," je dejal.

Cohen govori o konservativnejšem polu republikancev v predstavniškem domu kongresa, ki ne samo, da "nakazujejo", da imajo dovolj neomejenega financiranja Kijeva, ampak so (tudi) zaradi tega blokirali potrditev zakona o financiranju zveznih agencij, zaradi česar je ameriški vladi grozilo zaprtje. Temu so se v soboto tik pred zdajci ognili, a s kompromisnim dogovorom, po katerem je bilo financiranje vojne v Ukrajini, vsaj začasno, ustavljeno. Biden je zakon podpisal, a ob tem okrcal uporniško frakcijo in poudaril, da se financiranje Ukrajine ne sme prekiniti, saj Kijev računa na ZDA.

Uporniška frakcija republikanskih kongresnikov že nekaj časa zavira pogajanja v predstavniškem domu, pri čemer zahtevajo precej občutnejše reze v porabo javnih sredstev, vključno z ustavitvijo financiranja vojne v Ukrajini. Omenjeni del ima tudi podporo nekdanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa. Mimogrede, Trump je že večkrat poudaril tudi, da bi njemu uspelo hitro končati vojno ter "spraviti Zelenskega in Putina za pogajalsko mizo". Kako naj bi mu to uspelo, sicer ni razkril.

Bidnov "izbruh"

A tudi Biden, kljub vsej svoji predanosti ukrajinski zavezi, je že junija lani "izbruhnil" v telefonskem klicu z Zelenskim, češ da bi ta lahko "pokazal več hvaležnosti za milijarde dolarjev pomoči, ki jih dobiva od ZDA na plečih ameriškega ljudstva". Biden je Zelenskega poklical, da bi ga obvestil, da bodo ZDA namenile dodatno milijardo dolarjev vojaške pomoči, Zelenski pa naj bi začel naštevati, kaj vse in koliko še potrebujejo – na kar je Biden izgubil potrpljenje in izbruhnil, je takrat prvi poročal NBC.

Biden se je sicer nato umiril, Zelenski pa se javno zahvalil ZDA za pomoč, a določena čustva očitno ostajajo. Tako je julija ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan na vprašanje ukrajinskega aktivista, ali Biden zadržuje članstvo Ukrajine v Natu, ker bi se bal, da Rusija izgublja in Ukrajina zmaguje, odvrnil, da si "ameriško ljudstvo zasluži določeno stopnjo hvaležnosti". "ZDA so zagotovile ogromne zmožnosti, da so pomagale, da imajo pogumni ukrajinski vojaki strelivo, zračno obrambo, bojna vozila in opremo za odstranjevanje min," je dejal.

Sullivanova izjave je prišla skoraj hkrati s podobno opazko takratnega britanskega obrambnega ministra Bena Wallacea, ki je na vprašanje o nezadovoljstvu Zelenskega nad tem, da Ukrajina ni prejela uradnega povabila v Nato na vrhu v Vilni, odvrnil: "Naj nam je to všeč ali ne, ljudje želijo videti malo hvaležnosti."

Wallace je dodal, da Ukrajina pogosto zaveznike, tudi Združeno kraljestvo, obravnava kot "Amazonovo skladišče" in jim predaja nove in nove sezname zahtev po orožju, ob tem pa morajo države včasih prepričevati, da se odrečejo svojim lastnim zalogam streliva. Kot je še dejal, ni prvič, da je Kijevu izrazil svoje stališče glede tega. "Že lani, ko sem se vozil 11 ur in so mi predali seznam, sem jim povedal, da nisem Amazon," je dejal. Dodal je, da Ukrajina običajno, ko pridobi en tip orožja, takoj začne lobirati za naslednjega.

Spust s piedestala?

"Zelenski se obnaša kot razvajen, trmast otrok, ki dobi vse, kar hoče, pa še ni dovolj. Številni znotraj ameriške vlade in mnogi naši državljani postajajo siti tega. Lahko vam zagotovim, da požiga mostove tudi v Evropi. Vsaka dobra volja – in pipica – ima svoje mere," pa je za The Hill julija letos povedal neki nekdanji visoki predstavnik Pentagona.

Avtor mnenjskega članka v The Hillu, nekdanji posebni svetovalec za program in komunikacije pri Pentagonu Douglas MacKinnon, je pri tem poudaril, da vse manj Američanov podpira nadaljnjo pomoč Kijevu, ta trend pa da bo najverjetneje samo še krepil, ko bodo Američani "malce bolje pogledali grozljive posledice vojne, hkrati pa se tudi odločili, da začnejo gledati Zelenskega realno, ne pa na vrhu piedestala".

69,5 milijarde pomoči samo od ZDA

Po podatkih Kielovega inštituta za svetovno gospodarstvo, nemškega raziskovalnega inštituta, so ZDA med januarjem lani in konem julija letos Ukrajini poslale za 69,5 milijarde dolarjev pomoči – 24 milijard finančne pomoči in 42 milijard vojaške pomoči. Iz institucij EU-ja je medtem v istem obdobju prišlo za 77 milijard finančne pomoči in 5,6 milijarde vojaške. Poleg tega je samo Nemčija namenila Kijevu za 17,1 milijarde vojaške pomoči, Velika Britanija pa 6,6 milijarde.

Številnim Američanom se zdi, da ZDA zapravljajo občutno preveč sredstev za Ukrajino, namesto da bi več denarja namenile domačim težavam in stiskam Američanov. Robert Collins, profesor politologije na univerzi Dillard, je za VOA spomnil na stališče Američanov do vojne v Afganistanu, saj da je to dober kazalnik, kako se javno mnenje državljanov lahko obrne.

"Vedno se pojavi vojna naveličanost. Na začetku vojne v Afganistanu je bilo denimo priljubljeno pošiljati naše vojake v boj tja. A to ni trajalo. Na neki točki nismo več videli smisla in smo hoteli, da se naši možje vrnejo," je povedal. "Mislim, da bomo videli podoben vzorec z našim apetitom po financiranju vojne v Ukrajini. Tudi tisti, ki trenutno podpirajo pošiljanje finančne pomoči v Kijev, se bodo tega na neki točki naveličali."

O tem v aktualnem članku podrobno razpravljajo tudi v Guardianu, kjer se sprašujejo, ali so zaveze, ki sta jih sklenila EU in Margrethe Vestager o "poti brez vrnitve", resnično tako zelo trdne, ko se vračunajo število žrtev vojne, stanje Unije in vzpon desnih populistov.

"Je EU resnično pripravljen ohranjati vojno na vrhu svojega dnevnega reda, zdaj, ko ukrajinska protiofenziva ni dosegla načrtovanega preboja? Se je EU resnično dovolj reorganiziral? Je resen glede svojih obljub širitve na vzhod, kar bi že tako težko obvladljivi klub 17 povečalo na 35 ali več? Ali ponovno nastajajoči nevihtni oblaki populizma, ki se hranijo s padcem gospodarstva in migracijami, naznanjajo zmago Putinu bolj naklonjene nacionalistične desnice na evropskih parlamentarnih volitvah? Mar lahko EU resnično postane suverenejši? Na kratko, se je luč za preteklost zares ugasnila?" se sprašuje Guardian.