Vojaški poseg je sledil vdoru v Afganistan, kjer so koalicijske sile strmoglavile talibanski režim, saj naj bi bil ta odgovoren za teroristične napade 11. septembra 2001 na newyorška dvojčka in Pentagon. Medtem ko so imele ZDA veliko podporo pri napadu na Afganistan, pa so se pred vojno v Iraku soočale z nasprotovanjem svojih zaveznic.

V vojno z lažnimi argumenti
ZDA in Velika Britanija, ki so vodile vojno v Iraku, so za svoja dejanja iskale podporo v Varnostnem svetu ZN-a. Te niso dobile, kljub temu pa so javnost zavajle s sporočili, da ima Irak orožje za množično uničevanje, kar pa so mednarodni inšpektorji pod vodstvom Hansa Blixa zanikali. Zaradi tega so vojni nasprotovale številne tradicionalne ameriške zaveznice, med njimi tudi Kanada, Francija in Nemčija, podpiralo pa jo je 49 držav, med katerimi je bila večina manj vplivnih v svetovnih merilih. S tega seznama držav je bila pozneje na željo predsednika Scarja Ariasa umaknjena Kostarika.

Januarja 2003 je Cia objavila poročilo z naslovom Iraška podpora terorizmu, v katerem je bilo ugotovljeno, da naj bi imel Irak povezave z mednarodno teroristično mrežo Al Kaido. Mesec pozneje so britanske obveščevalne službe ugotovile, da take povezave ni, a poročila niso objavile v javnosti, se je pa do njega dokopala medijska hiša BBC, ki ga je javnosti razkrila prav na dan, ko je takratni ameriški zunanji minister Collin Powell v VS-u ZN-a predstavljal ravno nasprotno poročilo.

Najprej verjeli, nato obžalovali
Američane je Busheva administracija uspela prepričati, saj jih je okoli dve tretjini takrat vojno podpiralo, v Evropi pa so bila mnenja glede tega deljena. Približno polovica Evropejcev je vojno podpirala, druga polovica pa ne. Marca 2003 je kar 75 odstotkov Američanov menilo, da ZDA s svojo vojaško prisotnostjo v Iraku niso storile napake, štiri leta pozneje, pa jih je 58 odstotkov verjelo, da je bila s tem storjena napaka.

Orožja ni bilo
Do danes v Iraku ni bilo najdeno orožje za množično uničevanje, prav tako pa ni dokazov o domnevnih povezavah med iraškim režimom Sadama Huseina in Al Kaido. Medtem so ameriške sile prijele Huseina, ki se je od zasedbe Bagdada skrival na različnih lokacijah, nato pa ga je iraško sodišče obtožilo, da je kriv za zločine proti človeštvu, storjene leta 1982 v mestu Dudžail in ga obsodilo na smrtno kazen. 30. decembra 2006 je bil obešen.

Različni podatki o civilnih žrtvah
V Iraku je od začetka vojaške invazije marca 2003 umrlo na deset tisoče ljudi. Jasno je, da je v tem času umrlo 4.400 pripadnikov koalicijskih sil, od tega več kot 4.000 ameriških vojakov, podatki o številu civilnih žrtev pa se gibljejo v zelo velikem razponu.

Novembra 2006 je iraško ministrstvo za zdravje ocenilo, da naj bi se ta številka gibala med 100.000 in 150.000, kar je precej manj od ocene, ki so jo naredili na podlagi raziskave v iraških gospodinjstvih, ki navaja, da naj bi do julija 2006 umrlo okoli 655.000 iraških civilistov.

Raziskava, ki jo je septembra lani objavila britanska agencija za javnomnenjske raziskave Opinion Research Business pa kaže, da naj bi zaradi vojaškega konflikta do septembra 2007 umrlo kar 1,2 milijona Iračanov.

Število civilnih žrtev je začelo upadati v drugi polovici lanskega leta, a je za kratek čas spet naraslo v začetku letošnjega leta, zdaj pa kaže, da se spet zmanjšuje. Veliko žrtev je bilo izpostavljenih mučenju in ugrabitvam, ki so bile posledice spopadov med sektami. Večina žrtev je moških, v velikem številu pa umirajo tudi ženske in otroci. Civilisti umirajo tako zaradi sektaškega nasilja kot tudi zaradi spoapdov med uporniki in koalicijskimi silami v državi.

Številni begunci zaradi sektaškega nasilja
Nasilje med sektami se je začelo leta 2005, dramatično pa je naraslo februarja leto pozneje, ko je bilo uničeno pomembno šiitsko svetišče. Zaradi strahu pred nasiljem je veliko število civilistov zapustilo svoje domove in se preselilo v tiste predele države, v katerih je prevladovala njihova etnična ali verska skupina. Telo Združenih narodov, ki se ukvarja z begunci, ocenjuje, da si je zunaj Iraka zatočišče poiskalo okoli dva milijona Iračanov. V glavnem so se zatekli v Sirijo, Jordanijo, Egipt, Libanon in druge zalivske države. Iračani so svoje domove zapuščali tudi spomladi 2007, ko so bile močno okrepljene vojaške akcije v okolici Bagdada.

V vojno le pet držav
Koalicijske sile so ob začetku invazije sestavljali vojaki le petih držav. Poleg ameriških in britanskih vojakov so svoje enote prispevale tudi Avstralija, Poljska in Danska.

Svoje vojake so imele tudi številne države, ki pa so jih iz različnih razlogov že umaknile. Ukrajina je imela nameščenih 1.650 vojakov, Češka 300, Južna Koreja 3.600, Tonga 55, Azerbajdžan 250, BiH 85, Makedonija 77, Latvija 136, Poljska 2.500, Kazahstan 29, Armenija 46, Gruzija 2.000, Slovaška 110, Danska 545, Litva 120, Italija 3.200, Norveška 150, Japonska 600, Madžarska 300, Nizozemska 1.345, Portugalska 128, Nova Zelandija 61, Tajska 423, Filipini 51, Honduras 368, Dominikanska republika 302, Španija 1.300, Nikaragva 230 in Islandija 2.

Marca letos je v Iraku umrl štiritisoči vojak, do danes pa jih je skupaj umrlo 4.152. Britanskih vojakov je od začetka posega umrlo 177, zadnji je zaradi strela v glavo umrl decembra. V Iraku je umrlo tudi 33 italijanskih vojakov, 23 poljskih, 18 ukrajinskih, 13 bolgarskih, 11 španskih, 7 danskih in še 28 vojakov iz drugih držav.

Vojna tudi zelo draga
Vojna se je izkazala tudi za precej dražjo, kot se je pred njenim začetkom predvidevalo. Po nekaterih ocenah, naj bi ZDA skupno za vojno v Iraku posredno in neposredno odštele kar tri bilijone dolarjev, pred začetkom vojne pa so ocenjevale, da bodo letno porabile okoli 74 milijard, kar je bilo po napovedih Busheve administracije tudi napoved celotnega stroška vojne. Kljub vsemu je marca letos Bush ocenil, da je bila vojna vredna vsakega centa. "Nihče ne bo nasprotoval temu, da je bila vojna draga, tako glede števila življenj kot denarja, a ti stroški so bili potrebni, če imamo v mislih stroške strateške zmage naših nasprotnikov v Iraku," je dejal Bush.

Miha Raičevič
miha.raicevic@rtvslo.si