Meja absolutne revščine se v Italiji začne pri povprečnih 1.500 evrih mesečnega dohodka za štiričlansko družino ali dobrih sedemsto evrih za samskega odraslega. Takšnih je bilo lani v državi že 4,7 milijona ljudi, ugotavlja državni statistični urad. Slabo gre predvsem mladim pod 35. letom, saj je revnih več kot 10 odstotkov, najslabše pa družinam s tremi ali več otroki: leta 2015 je bilo revnih 18 odstotkov takšnih družin, lani pa že 27. Najmanj revnih je med upokojenci: samo slabe 4 odstotke. Odstotek revnih se je v Italiji od začetka gospodarske krize dvignil s 3,1 na 7,8 odstotka prebivalstva.

Medtem ko se hotelirji veselijo rekordne sezone - saj Italijani zaradi strahu pred terorizmom manj letujejo na tujem - bo na plažah po tržni raziskavi tržaškega podjetja Swg manjkalo kar 26 odstotkov Italijanov. Niti dneva dopusta si v celem letu ne bo privoščilo 10 odstotkov ljudi - se pravi dober milijon več od števila statistično revnih.

Odstotek najbogatejših ima v lasti četrtino bogastva
Čedalje večja pa so tudi razhajanja med najbogatejšimi in najrevnejšimi Italijani. Pri združenju nevladnih organizacij Oxfam so na podlagi Forbesove lestvice ugotovili, da ima en odstotek najbogatejših Italijanov v lasti 25 odstotkov nacionalnega bogastva. Ali drugače povedano: sedem najbogatejših posameznikov ima v svoji lasti toliko kot 30 odstotkov najrevnejših Italijanov. Na vrhu lestvice bogatih je lastnica blagovne znamke Campari; sledijo ji priimki, kot so Armani, Berlusconi in De Longhi.