Po dolgotrajnih pogajanjih med Iranom in skupino P5+1 (ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija, Francija in Nemčija) je bil v ponedeljek uradno končan 13 let trajajoč jedrski spor z Iranom, s tem pa so zagotovili, da Iran pod krinko civilnega jedrskega programa ne bo razvijal orožja. V zameno bo Zahod odpravil sankcije proti tej državi, ki so jih uvedli ZDA, EU in Združeni narodi.

Zdaj ko je jedrskega maratona konec, si Teheran obeta boljše odnose s svojo staro sovražnico, ZDA. In če je Barack Obama s podpisom dogovora nakazal možnost spravljivejšega odnosa, pa je ameriška javnost, še posebej pa republikanci, bolj skeptična. Nekateri so tako denimo dogovor že ostro kritizirali in napovedujejo, da ga bo Iran izkoristil za razvoj jedrske bombe.

"Otok stabilnosti"
Teheran bo skušal zdaj pridobiti zaupanje skeptikov, pri čemer se "oglašujejo" kot otok stabilnosti v kaotični regiji in zahtevajo, da se obravnavajo enakopravno, piše Guardian. Ta oznaka morda ni povsem pretirana, če vemo, da je Iran ena redkih muslimanskih držav, kjer v zadnjih mesecih ni bilo terorističnih napadov na mošeje. Sunitski skrajneži iz Islamske države namreč redno izvajajo napade na šiitske civiliste in mošeje v Iraku in zalivskih državah.

"Arabski svet je v vicah in ni nekega pravega regijskega igralca, razen Savdske Arabije, ki pa igra jezno, reakcionarno in nasilno igro," meni neki višji vladni svetovalec. "Iran je v vzponu in dokazuje, da je sposoben reševati težko vprašanje prek diplomatskih sredstev, da je prilagoditev dobičkonosnejša od marginalizacije. Zato se Arabci in Izrael na jedrsko vprašanje odzivajo tako burno."

Pozitivni igralec
Še vedno se sicer po ulicah sliši ritualistične pozive "Smrt Ameriki" in "Smrt Izraelu", ajatolo Homeinija pa še naprej obtožujejo "svetovne arogance", je pa namignil na sodelovanje z ZDA, ko bodo sankcije umaknjene, pozornost Irancev pa se je v zadnjem času preusmerila na pogovore o jedrskem programu in dvigu sankcij.

"Verjamemo, da lahko v regiji igramo konstruktivno in pozitivno vlogo, z dogovorom ali brez njega," je nekaj dni pred koncem pogovorov na Dunaju dejal Amir Hosein Abdolahian z zunanjega ministrstva. "Razumemo, da ima dober jedrski dogovor lahko dober vpliv." Po Abdolahianovih besedah je iranska podpora sirskemu boju proti terorizmu skladna s podpiranjem Hezbolaha v Libanonu in nasprotovanju savdskega posredovanja v Jemnu, je dejal. "Pozitiven jedrski izid bo imel pozitivne posledice za odnose z Zahodom." Črto potegnejo le pri Izraelu, ki ga označujejo za "nezakonit režim".

Kot piše Guardian, je sosednji Irak najverjetnejše prizorišče za skupno ali pa vsaj koordinirano akcijo. Medtem ko koalicija pod vodstvom ZDA stopnjuje napade proti IS-ju, Iranska revolucionarna garda pod vodstvom poveljnika Kasema Suleimanija svetuje iraškim šiitskim borcem na terenu. Ni pa usklajene akcije med iranskimi silami in ZDA, pri čemer Iran tudi ne skriva svojega prezira do prizadevanj ZDA in ameriških "dvojnih meril".

"Suleimani in ZDA bi lahko sodelovali, če bi sklenili jedrski sporazum," meni Mohamed Ali Vakil, urednik časnika Ektebar. "A bo trajalo, ker so Američani prepričani, da so njihovi interesi nacionalne varnosti rivalski iranskim. Navsezadnje je IS le ideološka posledica savdskega režima in turškega avanturizma - dveh ameriških zaveznic."

A tudi po dogovoru prepreke tesnejšemu sodelovanju z ZDA ostajajo očitne - največja je iransko odkrito sovraštvo do Izraela, "svetovnega centra zla, vohunstva in vojnega hujskaštva", kot ga označuje iranski obrambni minister Hosein Dehgan.

Še vedno je tudi živ spomin na leto 1988, ko so Američani sestrelili iransko potniško letalo z 290 ljudmi na krovu, kapitanu bojne ladje USS Vincennes, s katere so izstrelili izstrelek, pa so še podelili medaljo. "Zakaj jih torej ne bi imeli za poosebljenega satana? Da, je že dolgo tega, a čas ne spremeni bistva. Edina razlika je, da zdaj sedimo iz oči v oči in se prepiramo za mizo," razlaga Hosein Šeikolislam, svetovalec predsednika iranskega državnega zbora.

Tisti bolj spravni po drugi strani vidijo sodelovanje z Američani kot edino možnost, če noče Iran IS-ja na svojih mejah. Predvsem pa si želijo, da mednarodna skupnost končno začne na Iran gledati kot na legitimnega igralca, ki bi lahko sodeloval v mednarodnih procesih o Siriji, Iraku, terorizmu in podobnih perečih temah.