V nemško politiko je uvedel več sproščenosti in kot osnovne maksime svoje politike postavil demokracijo, dialog, soodločanje, prevzemanje osebne odgovornosti. Pomagal je premagovati krč Hladne vojne. Danes mineva 20 let od smrti legendarnega Willyja Brandta.

»V tistem trenutku sem vedel, da sem storil pravilno, ko sem leta 1958 ostal v Zvezni republiki Nemčiji.« S temi besedami – obrnjenimi tako ali pa malo drugače – se še vedno aktivni Marcel Reich-Ranicki, ki pri svojih 92 letih velja za glavno avtoriteto med nemškimi literarnimi kritiki, vedno znova spominja 7. decembra 1970. Oziroma se spominja dogodka, ki se je v zgodovino vpisal kot Kniefall vor Warschau (Padec na kolena pred Varšavo). Nemški kancler Willy Brandt, prvi socialdemokratski kancler Zvezne republike Nemčije (ZRN) in prvi povojni kancler, ki je bil docela opran vsakršnega suma sodelovanja z nacisti, je ob spomeniku junakov varšavskega geta padel na kolena. Reich-Ranicki je bil eden izmed tistih prebivalcev varšavskega geta, ki so se skoraj natančno na lokaciji spomenika večkrat morali odločiti, ali bodo stopili v levo ali v desno kolono. Ena je vodila direktno v smrt, druga je pomenila podaljšanje življenja v agoniji; a vendar tudi upanje na končno rešitev.

Brandtov padec na kolena ni bil simbolen dogodek le v kontekstu povojnega soočanja Nemčije s svojo nacistično preteklostjo. Med tem Brandtovim obiskom Varšave je prišlo tudi do podpisa Pogodbe s Poljsko, ene izmed pogodb o sodelovanju z vzhodnoevropskimi državami, ki so zaznamovale Brandtovo Neue Ostpolitik (Novo vzhodno politiko). Zaradi te politike, ki je pomenila postopno oddaljevanje od zahodnonemške Hallsteinove doktrine nepriznavanja vzhodnonemške države in zavračanja stikov z državami Vzhodnega bloka, je Brandt leta 1971 še med svojim prvim kanclerskim mandatom prejel Nobelovo nagrado.

Brandt in jugoslovanski Sonderfall
Kot pojasni zgodovinar dr. Dušan Nećak, ki se že od osemdesetih let znanstveno ukvarja z jugoslovansko/slovensko-nemškimi povojnimi odnosi, je Brandtova Ostpolitik močno zaznamovala tudi odnose med Jugoslavijo in ZRN-jem: "Jugoslavija je bila sicer tudi že pred njegovim (Brandtovim, op. P. B.) časom, kot so jo radi poimenovani, 'Sonderfall/poseben primer' in je zahodnonemška politika ni uvrščala med države vzhodnega bloka. Bila je na primer poleg Sovjetske zveze edina komunistična država, v kateri je sedel zahodnonemški veleposlanik. Toda, ko je Jugoslavija v drugi polovici petdesetih let priznala NDR, je ZRN skladno s Hallsteinovo doktrino prekinila diplomatske odnose z njo. Diplomatskih odnosov ni bilo vse do leta 1968, ko so bili prav zaradi Jugoslaviji naklonjene Brandtove politike znova vzpostavljeni. Odnosi med državama so bili v Brandtovih časih (od časa, ko je leta 1966 postal zunanji minister, pa vse do leta 1974, ko je moral odstopiti) najmanj korektni, če ne že kar prijateljski. Samo tako je bilo mogoče, da so bili v teh časih storjeni veliki koraki naprej pri reševanju ključnih bilateralnih vprašanj: vprašanju gospodarskega sodelovanja, emigrantskega vprašanja, vprašanja 'gastarbajterjev' in da je bilo s Brionskim sporazumom Tito - Brandt, kompromisno, a vendarle uspešno rešeno najpomembnejše vprašanje, vprašanje odškodnine za povzročene nacistične zločine med drugo svetovno vojno. Ob tem je vredno tudi poudariti, da je uradna jugoslovanska politika s Titom na čelu visoko spoštovala Willija Brandta in da je bilo spoštovanje recipročno."

Sprememba prek približevanja
Brandt je bil s svojo zunanjo politiko do Vzhodnega bloka, ki jo je Egon Bahr, član Brandtovega kabineta in eden tistih visokih politikov SPD-ja, ki so Brandtu ostali zvesti do konca, označil z besedami sprememba prek približevanja (Wandel durch Annäherung), pravzaprav prvi kancler, ki je priznal povojno ureditev Evrope kot okvir, znotraj katerega mora delovati ZRN. Kot so nam sporočili iz centrale SPD-ja, vodja stranke Sigmar Gabriel to Brandtovo zunanjo politiko razume kot "pogoj za evropeizacijo nemške zunanje politike. Bila je tudi osnova politično-psihološke integracije Nemčije v skupnost evropskih držav. Brez Brandtove politike popuščanja napetosti bi v letih 1989-90 tudi zelo težko prišlo do konca hladnovojne razdelitve Evrope."

Nadaljevanje politike iz velike koalicije
Sicer pa je pomembno omeniti, kar izpostavi tudi Dušan Nećak, da je za Brandtovo Ostpolitik stala želja, pomagati sonarodnjakom v drugi nemški državi. Posebno Brandtovo skrb za Nemce v drugi državi lahko razberemo tudi iz govora, v katerem je Brandt izpostavil vsa ključna vodila svoje politike. Gre za govor ob inavguraciji Bandtove prve vlade, v katerem najdemo znamenito Brandtovo vodilo "Hočemo si drzniti imeti več demokracije" (Wir wollen mehr Demokratie wagen.) V tem govoru 28. oktobra 1969 - v celoti ga lahko poslušamo tudi na You Tubu – je Brandt med drugim dejal: "20 let po ustanovitvi ZRN-ja in NDR-ja moramo preprečiti, da bi ti dve državi še naprej živeli druga mimo druge; preiti moramo k življenju drug z drugim. To ni le v interesu nemškega naroda, ampak je pomembno tudi za ohranjanje miru v Evropi in za odnose med Vzhodom in Zahodom." Kot spreten politik pa je v tem inavguracijskem govoru Brandt svojo zunanjo politiko utemeljil kot nadaljevanje diplomacije, ki jo je sam kot zunajni minister vodil že pod vlado velike koalicije pod kanclerjem Kiesingerjem. Zato se deklarativno ni odpovedal Hallsteinovi doktrini, čeprav je njegova politika potem dejansko pomenila preseganje Hallsteinove doktrine v praksi, ampak je pokazal na kontinuiteto z dediščino prejšnjih vlad: "Mednarodnopravno priznanje NDR-ja ne pride v poštev. Tudi če v Nemčiji obstajata dve državi, druga za drugo ne moreta biti dve tuji državi; njuni odnosi so lahko le odnosi posebnega reda."

Adenauer: Moji nasledniki delajo vse narobe, vi, gospod Brandt, pa delate prav
Da njegova zunanja politika ni pomenila preloma v politiki Zahodne Nemčije, kar so sicer pozneje v vrsti slavospevov Willyju Brandtu pogosto retrospektivno želeli prikazati, je že leta 1969 poudarjal tudi Brandt sam. Tako v članku Signale nach links, objavljenem v 38. številki tednika Der Spiegel, najdemo naslednjo Brandtovo izjavo: "V njegovih zadnjih kanclerskih letih sem se z Adenauerjem zbližal precej bolj, kot sem se pozneje zbližal s Kiesingerjem. V enem od najinih zadnjih pogovorov mi je Adenauer dejal: Moramo se pogovarjati z Rusi. Z Rusi moramo ravnati drugače, kot to počno moji nasledniki (Adenauer je z nasledniki mislil kanclerja Ludwiga Erharda, sicer očeta nemškega gospodarskega čudeža, in kanclerja Kurta Georga Kiesingerja, oba člana krščanskih demokratov, op. P. B.). Gospod Brandt, ti delajo vse narobe.«

Začeli smo torej nekje na sredi zgodbe o Willyju Brandtu; pri vrhuncu pravzaprav. Predčasni iztek njegovega prvega kanclerskega mandata s sicer neuspešnim glasovanjem o nezaupnici je pomenil tudi iztek cvetoče Brandtove politike. Drugi mandat (1972-1974) z njegovim klavrnim koncem – o njem več nekoliko pozneje – je bil naporen. Zaznamovan je bil z vedno večjimi gospodarskimi problemi, zaradi katerih je Brandt iz vizionarskega politika postal nekakšen krizni menedžer. Ampak ob 20. obletnici njegove smrti vendar velja izpostaviti tisto, zaradi česar Willy Brandt velja za enega največjih politikov povojne Evrope.

SPD se ideološko izumi na novo
Pri Willyju Brandtu ni šlo le za vsebino njegove socialnodemokratske politike, katere osnova je bil Godesberški program. S tem programom se je nemška socialna demokracija leta 1959 idejno prenovila. V letu, ko je Brandt že bil eden najvišjih članov SPD-ja, kot župan Zahodnega Berlina pa tudi eden medijsko najbolj izpostavljenih politikov, se je SPD iz socialistične delavske stranke preobrazila v množično stranko, ki za svojo osnovo ne priznava več razrednega boja. V tem programu med osnovnimi vrednotami socialne demokracije tudi ne najdemo več marksizma, kot trije viri socialdemokratske orientacije v svetu pa so izpostavljevni: krščanska etika, humanizem in klasična filozofija. S tem programom se je nemška socialna demokracija približala sodobnim in pragmatičnim catch-all-parties. In tak pragmatizem v 'lovljenju' volivcev je z novim kennedyjevskim pristopom k nastopu v svoj osebni politični slog uvedel tudi Willy Brandt. Kennedy je v resnici bil Brandtov vzornik, in še preden se je ob njem na Kennedyjevem znamenitem obisku Berlina leta 1963 peljal v odkritem mercedesu, so ga v Nemčiji že primerjali s Kennedyjem.

Medienkanzler Willy Brandt
Vse skupaj se je začelo leta 1961, ko je med volilno kampanjo Brandt, takrat še proti staremu Adenauerju (CDU), prvič nastopil kot kanclerski kandidat socialnih demokratov. Bolj slovite so sicer poznejše Brandtove kampanje, predvsem leta 1969 in 1972, ko je z vlakom več tednov potoval od mesta do mesta, imel po pet javnih govorov na dan, svojo kampanjo pa je všečno začinil z volilnim 'šlagerjem' in posnetki družine oziroma svoje zasebnosti. Tako so na primer znameniti posnetki Brandta z majhnim sinom, ki po vseh štirih lomasti po kanclerjevi mizi in dvoguje telefon. Brandt je postal prvi Medienkanzler. Vendar pa je nekaj tega novega sloga uvedel že leta 1961, ko je sicer prvič izkusil podlost političnega posla.

Ta kampanja je pustila grenke sledi
Tisto, kar so mnogi tudi pozneje izpostavljali kot osnovo etične kredibilnosti Willyja Brandta, je namreč Konrad Adenauer zelo netaktno, skoraj neokusno skušal izrabiti v svojo korist. "Kot emigrant osvobojen vsake sence morebitne rjave preteklosti" je zapisal Der Spiegel. In to so tudi Brandtovi politični kolegi in večji del javnosti imeli za prednost Willyja Brandta, za njegov adut pri vzpostavljanju svojega političnega lika kot etične avtoritete. Adenauer pa je Brandtov eksil na Norveškem, kamor se je kot mlad pripadnik socialistične delavske stranke umaknil pred nacizmom, skušal prikazati kot neutemeljen beg; kot izdajo nemškega naroda. In ob tem je v isti sapi še namigoval na to, da je Brandt nezakonski otrok in kot tak že v osnovi zaznamovan z nečim, kar ne bi smelo biti del nemške družbe. Ob koncu volilnega boja 1961 je Brandt izjavil, da je ta volilni boj pustil sledi. Povedal pa je tudi: "Najbolj grenko je bilo izkustvo te zlobne ozkosti duha, ki so jo nekateri v tej deželi izkazali v svojem komentarju življenjske poti nekoga, ki skuša zdaj z njimi govoriti. To me je zelo prizadelo." Adenauer je leta 1961 še zmagal, vendar pa so že tedaj javnomnenjske raziskave kazale, da so mlajši za svojega že vzeli Brandta. Ta je junak postal tudi z urami televizijskih prenosov gradnje berlinskega zidu. Ta dogodek je tedaj berlinskega župana Brandta še bolj utrdil v prepričanju, da mora biti izgradnja dobrih odnosov med Vzhodom in Zahodom osnova nemške zunanje politike.

Dostopen in odprt, moderen ...
Če sem že namignila na to, da je leta 1961 Brandt že postajal nova zvezda nemške politike, naj citiram še nekaj mnenj naključnih anketirancev o tem, kaj jim je všeč na Brandtu, že tedaj označenem kot politiku novega sloga in nove generacije: "Je mlad in dobrega značaja, dostopen in odprt, moderen." "Je eden izmed nas, eden, s komer lahko govoriš." "Skrbi ga prav vse." S tem svojim novim slogom je Brandt osvojil množice. Zelo dobro je to evforijo okoli Brandta, ki je vrhunec dosegla tudi z najboljšim volilnim rezultatom SPD-ja leta 1972 (45,8 odstotka glasov), opisal Günter Grass. Pisatelj, ki je še danes velik oboževalec Brandta, se tako v dokumentarnem filmu o Willyju Brandtu iz serije filmov o nemških kanclerjih spominja: "Prvič se je zgodilo, da so se državljani sami organizirali v podporo socialnim demokratom." Teh dni se spominja tudi Brandtov sin, univerzitetni profesor zgodovine Peter Brandt: "Ljudje so zapuščali predvolilne shode in so kar naenkrat hoteli postati boljši ljudje."

Pogum za več demokracije
Nov slog je Brandt uvedel tudi v sam način vodenja vlade. Ob nastopu prvega kanclerskega mandata je Brandt napovedal: "Hočemo si drzniti imeti več demokracije. Delovne postopke naše vlade bomo odprli ljudstvu in zadostili bomo potrebi po informacijah. Prizadevali si bomo za to, da bi prek razprav v parlamentu, prek stalnega sodelovanja s skupinami, ki predstavljajo naš narod, in prek temeljitega poročanja o vladni politiki vsak državljan dobil možnost sodelovanja pri reformiranju države in družbe." In podobno kot je državljane spodbujal k aktivnemu sodelovanju pri razvoju nemške družbe in države, je Brandt tudi svojim ministrom puščal veliko svobode v delovanju. Nekateri so to imeli za nujen znak odklopa Nemčije od vsakršnih ostalin zloglasne pruske discipline in politike, nagnjene k avtoritarni gesti, ni pa bilo malo Brandtovih sodelavcev, ki so ta način vodenja kritizirali.

Med najostrejšimi Brandtovimi kritiki je bil Helmut Schmidt, v prvem Brandtovem kabinetu obrambni minister, v drugem pa minister za finance. Schmidt, ki je po Brandtovem odstopu leta 1974 sam postal kancler in ki je danes pri skoraj 94 letih največja siva eminenca nemške politike, je v svojih spominih na Brandta vedno znova poudaril, da je ministrom pustil preveč svobode: "Disciplina, ki v vladnem kabinetu mora obstajati, je zato zelo trpela." Zelo drugače pa je Horst Ehmke, prav tako član obeh Bradtovih kabinetov, dejal, da je bilo delo z Brandtom vedno užitek, Egon Bahr pa je kot posebnost dela Brandtove vlade izpostavil zelo dolge razprave, saj je Brandt 'izdajal' ukaze le, ko razprava očitno ni vodila nikamor.

Anahronistično nacionalno odločanje v Evropi
Ko govorimo o Brandtu, je nujno izpostaviti njegovo vero v združeno Evropo. Če je njegov naslednik Helmut Schmidt skupaj s francoskim kolegom Giscardom d'Estaingom obveljal za idejnega očeta skupne evropske valute, pa je bil že Brandt velik borec za vzpostavitev institucij za skupno odločanje o prihodnosti Evrope. Tako ga je celoten prvi mandat zaposlovalo posredovanje med de Gaullovo Francijo, ki si je želela ohraniti evropsko gospodarsko skupnost kot elitni klub, ter drugimi evropskimi državami, ki so si želele sodelovanja in izgradnje združene Evrope. In tudi pozneje, ko je bil poslanec Evropskega parlamenta in ko je vodil neodvisno komisijo, ki je za Svetovno banko raziskovala odnose Sever-Jug in poskušala odkriti možnosti sodelovanja med razvitimi in nerazvitimi, ki bi vodilo do hitrejšega razvoja tedanjih držav tretjega sveta, je Brandt kot osnovo razvoja postavljal sodelovanje. In neverjetno aktualno zveni tudi njegova izjava iz njegove knjige s pomenljivim naslovom Organizirana blaznost – Oboroževalna tekma in lakota v svetu: »Anahronizem, da bi 'nacionalno' odločali o tem, o čemer se ne da več odločati, si še naprej privoščijo celo v Evropski skupnosti.«

To je v svoji analizi razvoja sveta in razmišljanju o mogočih novih načinih sodelovanja med razvitimi in nerazvitimi Brandt zapisal leta 1985. Prav v tej knjigi, ki je prevedena tudi v slovenski jezik, je Brandt tudi opozarjal na to, kako oboroževalna tekma pogoltne milijarde, s katerimi bi lahko več kot le spodobno nahranili vse ljudi na svetu. Še preden je globalizacija postala glavna tema časopisov in preden je bila globalizacija oziroma medsebojna povezanost in odvisnost vseh dežel sveta sprejeta kot osnovni okvir mednarodne politike, je Brandt pred 27 leti opozarjal: "Vem, da bo teza o enotnem svetu, o globalnosti problemov in medsebojni odvisnosti območij zavrnjena kot 'mit' – tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa tudi v deželah v razvoju. Argumente sem pregledal z vso samokritičnostjo in svoje teze ne morem ovreči. Toliko bolj pa se mi dozdeva, da je marsikateri ugovor nastal iz odpora, da bi premagali ukoreninjene predstave, egocentrične tendence, ali tudi samo kot obrambni protagonizem dnevne politike."

Willy Brandt si je prizadeval za demokracijo na vseh ravneh družbe in njenega upravljanja; prizadeval si je za svet brez orožja; za svet komunikacije in zavračanja tistih, ki verjamejo v drug ideološki kompleks. Bil je idealist, ki je vodil velikopotezno politiko, ki pa je bila tudi politika osebne odgovornosti. "V demokratični ureditvi je lahko vlada uspešna le, če jo podpira demokratični angažma državljana. Tako malo potrebe čutimo po slepem strinjanju kot ima ljudstvo potrebe do oblasti, ki vzdržuje distanco do ljudstva. Ne iščemo občudovalcev, potrebujemo ljudi, ki kritično razmišljajo, sodločajo in nosijo del odgovornosti za državo," je še dejal v govoru leta 1969, ki je tudi nekakšen vodilni motiv tega članka. V skladu s tem vodilom je Brandt leta 1974 odstopil.

Uraden razlog je bila afera Guillaume oziroma razkritje, da je bil tesen Brandtov sodelavec, njegov osebni referent Günter Guillaume, stasijev agent. O aferi Guillaume je že pred leti pisal tudi Dušan Nećak. O koncu Brandtove kanclerske kariere meni naslednje: "Poznavalci Brandtovega življenja in dela so si domala enotni v prepričanju, da je bil primer Guillaume le zadnji kamenček z mozaiku načrta, da mora Brandt oditi. Šlo je v prvi vrsti za notranjepolitične igre, saj je bil za mnoge socialdemokratske politike preveč karizmatičen, premehak, za druge spet je imel probleme z alkoholom in ženskami … Na drugi strani pa je Guillaume res bil vzhodnonemški vohun, na kar so ga tesni sodelavci opozarjali. Bil pa je, če smem uporabiti to oznako, 'tretjerazredni' vohun, ki v NDR ni poslal pravzaprav nobene bistvene državne skrivnosti. Celo vzhodnonemški partijski šef Erich Honecker je v nekem pogovoru na štiri oči s Josipom Brozom Titom ostro zavrnil trditev, da je bil ta vohun glavni razlog za Brandtov odstop. Sam Brandt pa je v spominih zapisal, da je imela največjo vlogo pri njegovem odstopu njegova žena, ki mu je svetovala, da naj odstopi zaradi objektivne odgovornosti. Storil je torej, kar se za poštenega politika spodobi, obenem pa se je prav s tem primerom pokazala njegova slaba točka - velika naivnost in zaupljivost, vsaj kar zadeva medsebojne odnose s člani njegove neposredne okolice. 'Nož v hrbet' so mu porinili prav najožji sodelavci, Schmidt, Wehner…"

Izsiljevati kanclerja? Nemogoče!
Govor ob odstopu 7. maja 1974 je Brandt sklenil tako: "Kar koli bodo že pisali, groteskno bi bilo misliti, da je nemškega kanclerja mogoče izsiljevati. Mene vsekakor ni mogoče. (bin nicht erpreßbar)." Z Brandtom je izginil zadnji veliki vizionar nemške politike. Helmut Schmidt, ki mu je sledil, je bil večji realist in je razmišljal v konturah preštevanja oboroženih konic in finančnih trgov. Danes sta oba z Brandtom, tudi kot prva socialdemokratska kanclerja povojne Zahodne Nemčije, legendi nemške politike. Schmidt ima to prednost, da ga kot starosto danes poslušajo vsi, Brandtu pa ostane to zadovoljstvo, da ga primerjajo s Kennedyjem in drugimi, ki so zaznamovali svet najtrših let hladne vojne.

In ker se je med Slovenci najbolj poglobljeno ukvarjal z Willyjem Brandtom, sklepno oceno prepustimo Dušanu Nećaku: "Willy Brandt je bil briljanten govorec in res je postal ljubljenec ljudi. In to kar je novega vpeljal v politiko, je bil ravno tesen stik z ljudmi/volivci. Morda bi kdo tako njegovo delovanje označil kot populizem, pa seveda ni bilo tako. On je svojo javno izrečeno besedo v domala vseh primerih držal. Politike ni dvignil nad prebivalstvo in se ni skrival za višje interese. Stik z ljudmi in posluh za njihove potrebe so bili pomembni vidiki njegove politike. Zato je bila njegova politika realna in realizirana. /.../ Morda nekoliko preveč izostreno bi lahko celo rekli, da je bil to tisti nemški politik, ki je sredi globoke hladne vojne prvi resno utiral pot ne samo politiki popuščanja napetosti v Evropi in na svetu, temveč bil tudi tisti, ki je naredil prve korake v smeri ponovne združitve nemškega naroda. Najbrž je doživel svoje največje politično zadovoljstvo in potrditev pravilnosti svoje politike, ko je v pozni starosti, nekaj let pred smrtjo, leta 1989 s padcem berlinskega zidu doživel proces za združitev svojega naroda in njegovo združitev na miren način, 3. oktobra 1990."