V Srebrenici, kjer so sile bosanskih Srbov po zavzetju te bošnjaške enklave 11. julija 1995 ubile več kot 8.000 Bošnjakov, se je pred očmi pripadnikov mirovnih enot Združenih narodov zgodil največji množični poboj v Evropi po drugi svetovni vojni. Mednarodno sodišče za zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu je pokol leta 2004 označilo za genocid, a te definicije vse strani v sporu ne priznavajo, kar še otežuje proces sprave in pomiritve. O priznanju zločina, o vlogi Združenih narodov v Srebrenici in o vlogi mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo sem se pogovarjala z dr. Petro Roter s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in Meddržavno sodišče sta pokol v Srebrenici označili za genocid, Srbi in bosanski Srbi pa tega še vedno ne priznajo in trdijo, da so se zločini dogajali tudi nad srbskim prebivalstvom. Mislite, da bosta srbska in bosanska stran kdaj dosegli spravo glede tega vprašanja?
Sprava je vedno večplasten proces. V primeru genocida v Srebrenici ni dvoma, da se ta ne bi zgodil – obstajajo dokazi – tudi tako očitni kot izjave Ratka Mladića, posnete s kamero, kar lahko z grozo gledamo v spominskem centru v Potočarih. Res grozljiva in zelo nazorna so pričevanja prič, zapisana v obsežnih dokumentih v procesih pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za zločine v nekdanji Jugoslaviji. Seveda kljub dokazom in razsodbi, da je v primeru Srebrenice šlo za genocid nad Bošnjaki, ko je vojska Republike srbske v nekaj julijskih dneh pred 20 leti kruto in namenoma ubila približno 8.400 ljudi, to za posameznike ni nujno dovolj, da ne bi tega zločina instrumentalizirali za uresničevanje svojih dnevnih političnih ali drugih interesov. Na politični ravni v Bosni in Hercegovini bi od sedanje politične elite težko pričakovali spravo, saj Milorad Dodik s svojimi dosedanjimi izjavami tudi o popolnem zanikanju genocida ni kredibilna oseba za ta že v osnovi zelo občutljiv proces. Po drugi stvari pa na medčloveški ravni v Srebrenici sami lahko že zdaj vidimo vsaj nekaj znakov sprave. Konec letošnjega maja sem bila nazadnje v Srebrenici in z mojimi podiplomskimi študenti Mednarodnih odnosov smo imeli zelo zanimiv pogovor v tamkajšnjem mladinskem centru, kjer so nam mladi razlagali, da se v Srebrenici znova dogajajo tudi t. i. mešani zakoni. In zelo pomembno: za njih ni glavna ovira etnična identiteta soseda, ampak je to najprej korupcija, pomanjkanje delovnih mest in podobno.

Srbsko priznanje zločina bi bilo za sorodnike žrtev in za žrtve vojnih zlorab zagotovo ključnega pomena, da se spoprimejo s preteklostjo, pomirijo in začnejo živeti urejeno življenje? Kaj pa bi to pomenilo za srbsko državo, bi to imelo kakšne politične posledice, bi morala plačevati odškodnine?
Meni osebno je ena največjih tragedij, ki še vedno trajajo, še približno tisoč neodkritih žrtev genocida v Srebrenici (in nekaj tisoč pogrešanih v Bosni in Hercegovini). Vojska Republike srbske je po genocidu, ki se je odvijal na več mestih, množična grobišča prekopala in žrtve prestavljala, tako da so številne posmrtne ostanke našli v t. i. sekundarnih in tudi terciarnih grobovih, posamezno žrtev pa so pogosto identificirali na podlagi posmrtnih ostankov iz več grobov, lahko tudi deset in več. Dejstvo, da danes nekaj deset tisoč svojcev še vedno ne ve, kje so člani njihovih družin, kaj se je z njimi zgodilo, je ena večjih ovir na poti do nekega vsaj približno ‘normalnega’ življenja, ki seveda nikoli ne bo več takšno, kot je bilo pred genocidom. Zdaj so priče in zločinci še živi in ljudje vedo, kje so grobovi, a tega še vedno ne povedo. To zelo boli, čisto na človeški ravni. Mislim, da so preživeli vseh teh dvajset let najprej želeli resnico in pokop svojcev. V zvezi z odškodninami zadeva ni zaključena, a žal postopki pred sodišči trajajo tako dolgo, da si ne upam ničesar napovedati. Sta pa glede tega pomembni dve stvari: glede genocida v Srebrenici se po eni strani odpira vprašanje odgovornosti Srbije, za katero je Meddržavno sodišče v sodbi Bosna in Hercegovina proti Srbiji in Črni gori leta 2007 razsodilo, da ni sodelovala pri genocidu, a hkrati tudi, da ga ni preprečila in da je tako kršila konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, tudi ko ni sodelovala z mednarodnim kazenskim tribunalom. Druga pomembna sodba pa je sodba Nuhanović in Mustafić proti Nizozemski – in sicer na Nizozemskem. Ta končna sodba iz leta 2013, po več kot desetletni pravni bitki na vseh ravneh nizozemskega pravnega sistema, je bila označena za zgodovinsko, saj je Nuhanoviću, ki je v genocidu izgubil očeta in brata, ter družini ubitega Mustafića, nizozemska sodišča uspelo prepričati, da je bila za smrt njunih sorodnikov kriva Nizozemska, saj nizozemske mirovne sile Združenih narodov niso zagotovile varnosti posameznikom, ki so bili v bazi Združenih narodov v Potočarih (v nekdanji tovarni akumulatorjev), ki so jo varovali nizozemski vojaki. Po tej odločitvi, da je Nizozemska kriva, poteka zdaj še odškodninski postopek in pričakovati je, da bo Nizozemska morala za svojo vlogo pri preprečevanju genocida tudi izplačati odškodnino. Sama sem večkrat govorila s Hasanom Nuhanovićem glede te dolgotrajne bitke in tudi za medije je povedal, da skorajda ni mogel verjeti, da se je po 18 letih od tragedije, ki je njemu za vedno spremenila življenje, ta sodni boj leta 2013 končal z njemu neverjetnim stavkom, in sicer da je bila Nizozemska kriva – to je bilo zanj najpomembnejše, vprašanje odškodnine je le nadaljevanje te bitke (pomembno tudi v kontekstu razprav o odškodninah nizozemskim vojakom, ki so sodelovali v mirovni misiji v Srebrenici). O dogajanju tistega julija 1995 in vlogi Združenih narodov ter nizozemskega bataljona, ki ni zmogel opraviti svoje naloge, je Hasan Nuhanović napisal tudi izjemno knjigo z naslovom Under the UN Flag (Pod zastavo Združenih narodov, izšla je v bosanščini in angleščini).

Daje Mednarodno sodišče za zločine na območju nekdanje Jugoslavije po vašem mnenju prave odgovore na vprašanja, kaj se je res dogajalo med vojno na območju nekdanje Jugoslavije?
Sodišče je pristojno za ugotavljanje kazenske odgovornosti v primeru zločinov na območju nekdanje Jugoslavije. Sodišče oziroma tribunal tako ne bo nikoli dalo odgovora glede dogajanja, vsekakor pa sporoča izjemno pomembne podrobnosti glede najhujših zločinov – da so se ti zgodili, kdo jih je storil in kdo je zanje odgovoren. To je zelo pomembno delo.

Kaj pa kritike, da sodišče ni kredibilno, da so sojenja nepravična, da so obsojeni samo Srbi in da se je na zatožni klopi znašla le peščica vojnih zločincev? Kako na te kritike gledate vi?
Mednarodna kazenska sodišča naj bi delovala kot komplementarna domačim sodiščem, zato od njih težko pričakujemo množična sojenja. Se pa strinjam, da se je pred sodiščem (katerim koli) znašla le peščica ljudi, in to zagotovo ni dobro. Glede obsodb in njihovih interpretacij pa so te pričakovane: kot sem rekla že prej – žal tudi najhujši zločini ne morejo uiti instrumentalizaciji v politične namene. Tako smo priča politizaciji sodb na vseh straneh. To je zelo slabo za proces sprave in za pokonfliktno normalizacijo odnosov. Sodišča sporočajo nekaj zelo pomembnega: krivi so konkretni posamezniki, ki so zločin storili ali ki ga niso preprečili – ti posamezniki so lahko vojaki, poveljniki ali politični voditelji. Kriv torej ni cel narod. In vsaka politizacija sodb, ki jo omenjate, seveda ohranja to napačno predstavo o kolektivni krivdi nekega naroda.

Številni haaški obtoženci so ubežali roki pravice ali pa so bili zaradi pomanjkanja dokazov oproščeni, in so še danes na vplivnih položajih. Kako je to sploh mogoče?
Tako na splošno težko odgovorim, a upam, da roki pravice, kot pravite, na koncu ne bodo ušli. Sojenje temelji na dokazih in za dokazovanje zločina genocida je najtežje dokazljiv namen uničiti neko skupnost ali del te skupnosti, kar se je videlo v medsebojnih tožbah Hrvaške in Srbije, ko Meddržavno sodišče tega namena ni moglo ugotoviti. Še najboljše bi bilo, da bi posamezniki, ki so sodelovali pri zločinih, krivdo priznali, omogočili sorodnikom, da izvedo resnico in pokopljejo svojce. Za spravo je prav priznanje krivde eden bistvenih pogojev, da se ta kompleksni proces lahko vsaj začne. Priznanje krivde bi tudi zmanjšalo, če že ne onemogočilo, politično manipulacijo s sodiščem, postopki in z razsodbami.

Kako bi vi ocenili vlogo Združenih narodov v Srebrenici in BiH-u?
V času vojne in tako grozljivih razmer, kot so vladale v Bosni in Hercegovini v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja, je težko podati neko enoznačno oceno. Povem vam samo za Srebrenico: po eni strani preživeli genocida vedno povedo, da brez humanitarne pomoči Združenih narodov najbrž ne bi preživeli, saj je bila Srebrenica obkoljena enklava, v kateri več mesecev ni bilo hrane, zdravil, ljudje so bili lačni, premraženi, izčrpani, bolni. Po drugi strani pa so bile mirovne sile Združenih narodov, ki so vzbujale upanje več kot 20.000 ljudem, ki so julija 1995 prišli na to varovano območje prav zaradi navzočnosti Združenih narodov, ki naj jih bodo obvarovali pred prihajajočimi silami Republike srbske, popolnoma neprimerno opremljene in organizirane. Zaradi genocida v Srebrenici lahko rečemo, da je bila vloga Združenih narodov tudi zelo negativna, pravzaprav katastrofalna. Nizozemski pripadniki mirovnih sil so se ustrašili vala 20.000 ljudi, ki so želeli v bazo Združenih narodov, po nekaj dneh pa so iz baze v roke srbske vojske pod poveljstvom Ratka Mladića nagnali še več kot šest tisoč ljudi, ki so že bili v bazi (na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih).

Dejstvo je, da Združenim narodom ni uspelo zaščititi civilistov in preprečiti genocida v Srebrenici. Bi lahko mednarodna organizacija kdaj opravičila ta svoj neuspeh in sorodnikom žrtev ponudila neko zadoščenje?
Absolutno – in ne samo da bi lahko, tudi morala bi – da se kaj podobnega v prihodnje ne bi zgodilo. A ko sem Hasana Nuhanovića, ki je preživel genocid, njegova oče in brat pa ne, vprašala, ali je sploh kdaj od Združenih narodov dobil kakšno pojasnilo, opravičilo, morda sploh priložnost, da se pogovori o svoji vlogi kot prevajalec za Združene narode in o tem, kako je izgubil svojo družino, mi je odgovoril z zelo jasnim "nič" – torej nič od tega. Podrobno velja spremljati letošnje komemoracije ob 20. obletnici – morda bo to priložnost za kritično oceno in pregled, ali se je kaj medtem spremenilo, da se ne bi zgodila še ena podobna tragedija?

Kaj bi za mednarodno skupnost in zaupanje v Združene narode pomenilo, če bi mednarodna organizacija priznala svojo napako in prevzela svoj del odgovornosti za pokol v Srebrenici?
V Srebrenici se je zgodil genocid – torej najhujši zločin proti človeštvu – pred očmi Združenih narodov. Žal to ni edini tak primer – konec aprila letos je na fakulteti za družbene vede predaval upokojeni kanadski general Roméo Dallaire, ki je bil leta 1993 imenovan za poveljnika misije Združenih narodov v Ruandi (UNAMIR), ki je tako rekoč nemočno spremljala genocid približno milijona ljudi. Seveda je zelo pomembno, da Združeni narodi prevzamejo odgovornost, hkrati pa morajo biti te tragedije opomin državam članicam, kako pomembne so mirovne sile, ki morajo biti ustrezno pripravljene, opremljene in imeti ustrezen mandat ter seveda podporo držav članic – ne smemo namreč pozabiti, da Združeni narodi nimajo svojih vojaških sil. Pri svojem delu so odvisni od podpore držav članic.

Nekaterim sorodnikom je sicer uspelo in so dosegli, da bo morala Nizozemska plačati odškodnine, ampak teh je le malo. Ima lahko Nizozemska slabo vest zaradi tega?
Seveda. Še enkrat priporočam knjigo Under the UN Flag, ki boleče razgalja delovanje nizozemskih sil in Združenih narodov v Srebrenici.