Leta 2005 sta dva agenta Cie od policije v BiH-u zahtevala, da prenehati zasledovati družino Radovana Karadžića, kar je policiji naročila Carla del Ponte. Zdaj že nekdanja glavna haaška tožilka je imela podatke, da je družina v stiku s Karadžićem in da ga bo policija, če ji bo sledila, kmalu lahko prijela, je za Blic izjavila nekdanja predstavnica haaškega sodišča Florance Hartmann.

"Napaka v komunikaciji"
Kot kaže, meni Hartmannova, je imela podobno informacijo tudi Cia, ki Karadžića ni hotela videti v Haagu. Avgusta 2005 je Del Pontejeva zahtevala poročilo o zasledovanju družine, a ji je bilo rečeno, da poročila ni, ker družini niso sledili. Ko je ugotovila, da so zasledovanje odpovedali po nalogu agentov Cie, ki sta se bosanski policiji predstavila kot zastopnika haaškega sodišča, se je obrnila na State Department. Ameriško zunaje ministrstvo je ostro kritizirala zaradi pomaganja Karadžiću pri skrivanju pred haaško roko pravice in zahtevala pojasnilo. To se je glasilo: "Napaka v komunikaciji."

Naredili vse, da ne bi našli Karadžića
Hartmannova trdi, da je haaško tožilstvo v več primerih dalo ZDA podatke o točni lokaciji, kjer se je skrival Karadžić, a ZDA niso ukrepale. Momirja Munibabića, nekdanjega vodjo bosanske skrivne policije, naj bi zamenjali po ukazu Paddyja Ashdowna, nekdanjega visokega predstavnika BiH-a, ker je bil preveč učinkovit pri iskanju Karadžića. Nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer naj bi v začetku leta 2006 Del Pontejevi zaupal, da se je Ashdown po poročanju nemške skrivne policije BND osebno srečal s Karadžićem konec leta 2004. "Del Pontejeva je zahtevala poročilo BND-ja, da bi z njim soočila Veliko Britanijo in spremenila njeno politiko, a je Nemčija njeno zahtevo zavrnila," je razkrila nekdanja sodelavka Del Pontejeve. "Imeli smo na pretek informacij o tem, kje so begunci, a vedno so ZDA, Velika Britanija ali Francija preprečile aretacijo. Včasih je aretacijo osebno preprečil Chirac, drugič Clinton," je nekdanjega francoskega in ameriškega predsednika obtožila Hartmannova. "Mnogi govorijo da lažem, a moje trditve temeljijo na avtentičnih izjavah in dokumentih. Preprosto ne moremo verjeti, da ga niti Beograd niti Zahod nista mogla najti 13 let."

Karadžić ve veliko o tajnih dogovorih
In zakaj je po njenem menju Karadžić izgubil zaščito Zahoda? Hartmannova je prepričana, da je Washington doumel, da Karadžić na svobodi predstavlja oviro za prihodnost regije. ZDA so pritiskale, da se Srbiji, potem ko je Kosovo razglasilo neodvisnost, omogoči čimhitrejši vstop v EU. Z največjimi članicami EU-ja je Washington sklenil tajni dogovor o sprejetju Srbije v EU, a temu je nasprotovala Nizozemska. Podpis asociacijsko-pridružitvenega sporazuma morajo potrditi parlamenti članic EU-ja, tudi nizozemski. Ta pa ni opustil svoje zahteve, da lahko Srbija postane članica le, če se Karadžić in Ratko Mladić znajdeta v Haagu. Hartmannova je še prepričana, da aretacija Karadžića za Srbijo ni bila tako problematična kot za Zahod, saj se je v primerjavi z Mladićem distanciral od Beograda. "Za zahodne sile njegovo pričanje predstavlja veliko tveganje, saj ima veliko za povedati o tajnih dogovorih, ki so privedli do padca Srebrenice. Do zdaj ni bilo veliko dokazov, da so zahodne sile predale Srebrenico v zameno za sodelovanje Srbov na mirovnih pogajanjih."

Mladić nikoli pred haaško sodišče?
Hartmannova je spregovorila tudi o Mladiću. "Sodišče je imelo podatke, da je bil od leta 1997 do 2006, ko sem zapustila tožilstvo, Mladić v Srbiji. Kje je zdaj, je vseeno. Srbija in Zahod ga morata izročiti, če hoče Srbija v EU," meni in dodaja, da če Mladića ne bodo aretirali v prihodnjih nekaj tednih, mu ne bodo nikoli sodili pred haaškim sodiščem. "Priprava obrambe po navadi traja od šest do 10 mesecev. Če ga do konca leta 2009 ali prej ne pripeljejo v Haag in Varnostni svet ZN-a belo na črnem ne potrdi podaljšanja mandata haaškega sodišča, Mladiću v Haagu ne bodo nikoli sodili," je prepričana.

T. V.