"Ali je srbski Otpor!, ki ga podpirajo ZDA, vpleten v dogodke v Ukrajini?" je bilo vprašanje, ki ga je 3. decembra lani na Twitterju objavila mednarodna neprofitna organizacija WikiLeaks. V tvitu so pripete tri povezave, ki namigujejo, da bi za dvomesečnimi protesti v Kijevu lahko stal idejni vodja aktivistične srbske organizacije Otpor! Srđa Popović. Organizacija, ki je bila leta 2000 vpletena v padec srbskega predsednika Slobodana Miloševića, se danes imenuje CANVAS. Pri tem ni nikakršna skrivnost, da je CANVAS med drugim sodeloval tudi v "nenasilnih protestih v Egiptu", v revoluciji vrtnic v Gruziji (2003) in v ukrajinski oranžni revoluciji (2004-2005), kot so zapisali na svoji spletni strani pod zavihkom "Kdo smo".

"Struktura protestnikov ni enotna. V njej delujejo različne skupine. Opozicijske stranke so se priključile dogajanju šele po tem prvem valu protestov, takoj po Vilni, ki je bil po mojem mnenju popolnoma spontan. Nato je prišlo do prvega obračuna, ko so oblasti na ulice poslale pripadnike specialnih enot. Opozicija je takrat zagledala priložnost, da se priključi protestom. Šele od tega popolnoma spontanega odziva ljudi dalje lahko govorimo o tem, kdo vodi in spodbuja proteste," meni nekdanji RTV-jev dopisnik iz Moskve Andrej Stopar.

Država plačuje protestike na Antimajdnu
Ukrajinka Ina Demčenka, ki živi v Sloveniji že peto leto, je razkrila, da so med protestniki tudi plačanci, predvsem iz vzhodnega dela Ukrajine, in sicer zato, ker se ljudje bojijo. Opozicija je oblikovala gibanje z imenom Evromajdan, kot Ukrajinci pravijo Trgu neodvisnosti. "Obstaja tudi Antimajdan. To so ljudje, ki jim država plača 25 evrov na dan, da pridejo na proteste. Organizirajo jim tudi avtobuse. Na proteste pridejo, ker se bojijo, da bodo izgubili službo, zato si tudi ne upajo na bolniški dopust. Tisti, ki delajo za državo, gredo na proteste brezplačno, da ne izgubijo službe, brezposelni z vzhodnega dela Ukrajine pa gredo z veseljem v Kijev. Na koncu pa jim sploh ne želijo plačati."

Ob tem doda, da je pomen protestov v Ukrajini predvsem v tem, "da gre zdaj za osnovne pravice, da lahko voliš, da lahko poveš, da je predsednik slab. Gre za osnovne vrednote, nekje v ozadju je morda kaj drugega. V Ukrajini je tako velika korupcija, da, recimo, če mož ne bo zdravniku prinesel denarja, bo njegova žena rodila na hodniku. Vem, da to težko razumete, a to je čisto drugi svet, ki je narejen za pet odstotkov poslancev in njihove družine. Ne gre za ekonomsko ozadje, res, gre za osnovne človekove pravice," meni diplomirana komunikologinja in francistka.

Janukovič: Ukrajina še ni dovolj zrela za podpis
Ko je pred dvema mesecema postalo jasno, da ukrajinski predsednik Viktor Janukovič v Vilni ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma z EU-jem, je v televizijskem nagovoru dejal: "Storili bomo vse, da naredimo Ukrajino gospodarsko močnejšo, da bomo vsako leto bolje živeli, da bo naša dežela konkurenčna. Takoj ko bomo dosegli raven, ki se nam bo zdela ugodna, ko bo to v skladu z našimi interesi, ko se bomo lahko pogajali pod normalnimi pogoji, takrat bomo lahko govorili o podpisu."

Do takrat pa so našli bolj priročno rešitev - Ukrajina bo od Rusije kupovala za tretjino cenejši zemeljski plin, Rusija pa bo kupila za 15 milijard dolarjev evropskih obveznic.

"Ljudje niso zahtevali nemogočega"
Zanimivo je, da so se z objavo več tisoč zaupnih elektronskih sporočil obveščevalne agencije Stratfor, za kar je poskrbel danes na deset let obsojeni hektivist skupine Anonymous Jeremy Hammond, pojavila namigovanja, da bi Ukrajina s priključitvijo prostotrgovinskemu sporazumu z EU-jem, med drugim postala lahko dostopno območje za velike družbe, ki se ukvarjajo tudi z gensko spremenjenimi semeni. Kot je poročal tudi BBC, je Janukovič od EU-ja zahteval tudi denarno kompenzacijo, saj bi sodelovanje Ukrajine z EU-jem ogrozilo obstoječe trgovanje z Rusijo.

"Lahko oblikujemo različne teorije zarote, zakaj so šli ljudje na ulico. A stvari so pogosto banalne. Ljudje so bili takrat dejansko razočarani, saj so jim oblasti vzele nekaj, kar so jim same obljubile. Niso zahtevali nečesa nemogočega, ampak to, na kar so jih leto dni pripravljali. To, da gredo ljudje na ulico, je ukrajinski način. Ukrajinci se vedno podajo na ulico in v primerjavi z Rusijo to počnejo množično. V času oranžne revolucije se jim je to obrestovalo," meni Andrej Stopar.

Rodovitna ukrajinska črna zemlja je namreč rodila več kot četrtino vseh poljščin v celotni Sovjetski zvezi, zato je tudi veljala za žitnico Sovjetske zveze, njeno kmetijstvo pa je oskrbovalo z znatnimi količinami mesa, mleka, žita in zelenjave še preostale republike. Ne pozabimo, nedavno je zaokrožila informacija, da bo Kitajska v naslednjih 50 letih kupila tri milijone hektarjev ukrajinskih kmetijskih zemljišč, kar je pet odstotkov celotne površine Ukrajine, da bo lahko nahranila 1,35 milijarde svojih prebivalcev.

Energetska odvisnost od Rusije
Sicer pa je Ukrajina v času Sovjetske zveze razvijala tudi težko industrijo, predvsem železarstvo in jeklarstvo, pa tudi ladjedelništvo, premogovništvo, strojegradnja in proizvodnja orožja. Toda po osamosvojitvi avgusta leta 1991 je zaradi pomanjkanja energetskih virov in strukturnih reform njeno gospodarstvo postalo ranljivo na zunanje vplive. Ukrajina iz Rusije uvozi kar tri četrtine svojih letnih potreb nafte in zemeljskega plina in sto odstotkov potreb jedrske energije. Za zagotavljanje dolgoročne gospodarske rasti mora Ukrajina prestrukturirati in posodobiti svojo proizvodnjo, za kar pa bodo potrebna domača in tuja vlaganja.

V kako težkem položaju se je znašla država, nakazujejo tudi Janukovičeve besede, ko je evropsko skupnost znova spomnil, da Mednarodni denarni sklad (IMF) Ukrajini že od leta 2010 obljublja 610 milijonov evrov vredno tehnično pomoč, ki bi rešila državo.

"V Ukrajini je življenjski standard sicer nizek, a Ukrajina je bogata država. Ima veliko rodovitne zemlje in tudi naravne vire. Če govorimo o plinu, nima le plinovoda, ki je glavna žila za Evropo, menda ima sicer še nedokazane, a precejšnje zaloge skrilavca, ki je pri pridobivanju plina zdaj najbolj moden vir oziroma vir prihodnosti, čeprav je ekološko sporen. Ukrajina lahko veliko ponudi. Igranje z njo lahko sproži daljnosežne posledice, ki jih morda zdaj niti ne pričakujemo. Mislim, da ni države, ki bi ji destabilizacija Ukrajine ustrezala," pravi Andrej Stopar, ki spomni, da so v ruski dumi že razmišljali o sankcijah zoper Ukrajino, tako kot so to storile ZDA. Evropska unija za zdaj ostaja glede tega vprašanja zadržana.

Opozicija zavrnila ponudbo
A zdi se, kot da se v ozadju boja za svobodno, demokratično in neskorumpirano državo bije popolnoma drugačna bitka. "Rusija nam ne daje zagotovil, Evropa nam ne daje zagotovil, torej kaj smo, bojišče," se je pred časom spraševal ukrajinski premier Mikola Azarov, čigar stolček je v soboto žrtvoval Janukovič v zameno za mir v državi. Predstavnikoma opozicije Arseniju Jacenjuku je ponudil položaj premierja, Vitaliju Kličku pa mesto namestnika premierja. Ponudbo sta zavrnila, saj vztrajata pri zahtevah protestnikov, to pa je odstop predsednika in vlade ter preklic zakonodaje, ki prepoveduje javno zborovanje.

"Potreben bo kompromis. Verjetno bodo res žrtvovali vlado. Parlamentarnih volitev ne bodo razpisali, saj je razmerje preveč v korist predsedniku, da bi tvegal to zaledje, hkrati pa ne bo odstopil. Vprašanje je, ali bo zaradi teh dogodkov to dovolj za ljudi," razmišlja Andrej Stopar.

Nekdanji RTV-jev dopisnik, ki je v Ukrajini pokrival oranžno revolucijo, meni, da je bil proces oblikovanja identitete Ukrajincev v zadnjih 20 letih nekoliko zgrešen, kar je vzrok za tako velike težave in notranji razcep med vzhodnim in zahodnim delom države. "Zahodna Ukrajina, ki se navezuje na bližino Evrope, na preteklost v okviru Habsburškega imperija, poljske države, etnično pripadnost razume nekoliko drugače. Oziroma – kar je bližje Slovencem – identificira se z ukrajinskim jezikom. Vzhodna Ukrajina, ki ima popolnoma drugačno zgodovino, bo težko posvojila koncept ukrajinskosti, ki ji ga ponuja zahodna Ukrajina. V sovjetskem obdobju so se tja priseljevali ljudje iz celotne Sovjetske zveze, bila je tudi močno industrializirana, zato je tudi narodnostno in identitetno pisana. Predvsem pa ji je težko identiteto vezati na jezik."

In tu znova nastopi težava. "Ukrajinščina je za mnoge jezik, ki ga morda razumejo, a še to ne najbolje, ga pa ne govorijo. Ukrajinščine se morajo učiti kot tujega jezika, čeprav so Ukrajinci. So pa tudi vplivi od zunaj, ki jih ne gre spregledati. Vzhodna Ukrajina je organsko, z medčloveškimi stiki, gospodarsko in na druge načine, povezana z Rusijo. Rusija je njeno naravno zaledje, od katerega je ni mogoče odtrgati. Ključna težava je, da je Ukrajina vedno potisnjena v izbiro med skrajnostmi. Ampak zakaj bi morala? Zakaj bi se morala ta izbira izključevati? Zakaj ali Rusija ali EU? Država mora sodelovati z vsemi, s soedami in tistimi, ki to niso. Težave povzroča ekskluzivnost odločitve, pred katero je nenehno postavljena Ukrajina. Ni pošteno od sveta, da ji to počne. Zakaj jo je potrebno ves čas postavljati pred izbiro ali - ali?"

Smrtonosni objem
Ustanovitelj Ukrajinskega društva v Sloveniji Karpati Andrija Hevka odnos med Ukrajino in Rusijo opiše kot "smrtonosni objem", iz katerega "Rusija ne bo izpustila Ukrajine", saj "Sovjetske zveze ne bi bilo, če ne bi bilo Ukrajine", pri čemer ne pozabi omeniti Ivana Groznega, Petra Velikega in Holodomora. Spet na drugi strani ne smemo pozabi kolaboracije dela prebivalcev z nacistično Nemčijo v 2. svetovni vojni.

"Ukrajina mora zares postati samostojna, ne glede na vzhod in zahod. Postati mora Ukrajina. Vse, kar je Ukrajina naredila, so si Rusi prisvojili, in to je treba zdaj ločiti. Kako so Ukrajinci v času Rusije izgubili svojo državnost in identiteto? 500 let smo bili zasužnjeni, vzete so nam vzete vse pravice. Vključno z imenom. Beseda Rus se nanaša izključno na Ukrajince. Rusi kot taki so se začeli imenovati šele od 18. stoletja dalje. Prej so bili Moskoviti in tega v Sloveniji nihče ne razume. Veliko lepše jim je bilo vzeti zgodovino Ukrajine in reči, mi smo vsi Rusi," pripoveduje Andrija Hevka, ki prizna, da čeprav že dolgo živi v Sloveniji, je čustveno morda še vedno preveč vpleten v dogodke, ki v zadnjih tednih zaznamujejo Ukrajino.

Andrej Stopar dodaja, da morda ravno množični protesti v Kijevu, ki so se razširili že po vsej državi, dokazujejo, "da si ta dva naroda, ruski in ukrajinski, vendarle nista tako zelo podobna in da ni samoumevno, da sta skupaj".