Smrt ljubljenih je nekaj, kar je za Iračanke postalo že del vsakdana. Foto: EPA
Smrt ljubljenih je nekaj, kar je za Iračanke postalo že del vsakdana. Foto: EPA
Če so bile Iračanke pred invazijo pomemben del iranskega izobraževalnega sistema, je danes zanje že prebiranje časopisov vrhunec. Foto: AFP
Iračanki v žalosti
Vsak dan jim Irak vzame očete, može in sinove. Foto: Reuters

Nekoč do žensk dokaj strpna muslimanska država se po ameriški invaziji čedalje bolj spreminja v pekel, še zlasti za nežnejši spol. Posledica neprestanega nasilja je strogo omejevanje njihovih svoboščin, zaradi revščine pa se krhajo temeljne socialne pravice.



Le še slabše bo
Roger Wright, Unicefov predstavnik v Iraku, meni, da bi morale biti v iraški prihodnosti ženske enakopravne partnerice moškim, namesto tega pa jim grozi, da bodo njihove svoboščine čedalje bolj okrnjene, ustreznih mehanizmov za varstvo teh pa ni.

Zaradi nasilja v šolah mora tako vedno več staršev šolark izbirati med varnostjo in izobrazbo, delež žensk v iraškem parlamentu pa je le 25-odstoten.

Dr. Aziz Džabur Šael, predsednik bagdadskega središča za študije človekovih pravic, opozarja, da so danes v Iraku ženske in otroci priznane le v teoriji, v resnici pa so njihove pravice neprestano kršene. "Spopadajo se z enakimi težavami kot preostali Iračani, vendar imajo poleg tega še dodatne težave, kot je vsiljevanje hidžaba (naglavnega pokrivala) in drugih oblačil ter omejitev pri zaposlevanju," meni Šael.

Pretepi doma, zatiranje v družbi
Na to temo so se oglasili tudi iz mednarodne zveze za ženske pravice Women's International League for Peace and Freedom in objavili, da so Iračanke vedno bolj podvržene tudi posilstvom in nasilju doma. Kljub pozivom po večji zaščiti Iračank pa naj novi iraški zakon ne bi varovali žensk ne pred oblastmi ne pred njihovimi lastnimi družinami.

Neka Iračanka je stanje opisala kot brezupno: "Naveličana sem že nasilja pod lastno streho. Šiitska skupnost žensk ne daje pravic, jih zatira in govori, da so bile rojene za poroko in gospodinjska opravila ter da se njihovih glasov ne sliši." Njena ugotovitev pove vse: "In me nismo v Afganistanu, temveč v Iraku, državi, nekoč znani po svoji modernosti in blaginji."
K. S.