Čeprav so bile razmere v nekdanjem skladišču nečloveške, je propadajoča stavba zatočišče nudila številnim, za katere v nastanitvenih centrih ni bilo več prostora. Kapacitet občina še vedno ni povečala, ponudila pa ni niti alternative za prodano skladišče.

Pod milim nebom zato vsako noč spi približno 120 ljudi. Številni si zavetje poiščejo v bližini železniške postaje, Trst je namreč za večino prebežnikov zgolj prehodna točka na poti do boljšega življenja.

Na težave so pred prihajajočo zimo opozorila društva in organizacije, ki vsakodnevno pomagajo prebežnikom na koncu balkanske poti. Poleg hrane in oblačil jim društva nudijo tudi zdravstveno ter psihološko pomoč, še posebej za mladoletne brez spremstva. "Pri njih so duševne težave očitne. Vzrok zanje je v nasilju, ki so ga doživeli v domačih krajih, predvsem pa nasilje, ki so ga doživeli na poti," pravi Francesco Zanuttin iz društva Donk.

Društva so v prvih osmih mesecih v mestu naštela 8686 prebežnikov, kar je 13 odstotkov manj kot v enakem obdobju lani. Afganistanci, Pakistanci, Sirci in Kurdi predstavljajo več kot polovico prišlekov, družine 21 odstotkov, mladoletniki brez spremstva pa 19 odstotkov. Po zaprtju silosa prefektura in občina nista poskrbeli za povečanje nastanitvenih kapacitet v bližini Proseka. Gianfranco Schiavone iz italijanskega konzorcija za solidarnost, opozarja: "Obnovo teh prostorov obljubljajo že dve leti. Nastanitveni center bi lahko sprejel 150 ljudi, a ker prostori niso bili prenovljeni, je postelj pol manj, zgolj za 75 ljudi."

Čeprav država prosilce za azil pogosteje premešča v druge dežele, ostaja položaj na ulicah kritičen. Društva si zato prizadevajo urediti prostore vsaj za prenočitve. "Pozivamo krajane, zasebnike in podjetja, naj nas pokličejo, če poznajo koga, ki ima nepremičnino v bližini železniške postaje, ali če jo imajo sami," pravi Alessandro Papes iz Mednarodnega odbora za reševanje.

Hkrati kvesturo pozivajo, naj pospeši postopke za pridobivanje azila in tako skrajša čakalne vrste.