"Tako kot se ne posvetujemo z vami glede izvajanja testov na malarijo, bomo izvajali tudi teste na okužbo z virusom HIV. Če boste pozitivni, vam bomo priporočili zdravljenje," je po poročanju afriških medijev dejal ob začetku kampanje v prestolnici Lusaka, na Twiterju pa je zapisal: "Testi na HIV, posvetovanje in zdravljenje so v Zambiji odslej obvezni." Oblasti so si zadale cilj, da do leta 2030 izkoreninijo aids.

Ob uvedbi obveznega testiranja na HIV je več organizacij za človekove pravice izrazilo protest, da gre za kršitev človekovih pravic. Kot poroča spletna stran Lusakatimes, je Lungu kritikom uvedbe dejal, da lahko nasprotovanje izrazijo na sodišču, hkrati pa državljanom zagotovil zasebnost, saj bodo izvidi ostali zaupni. Poudaril je svoje prepričanje, da je zaščita življenja okuženih in tistih, na katere lahko vplivajo, pomembnejša od argumenta zagovornikov prostovoljnega testiranja. "Moram priznati, da so nekateri kolegi menili, da utegne ta ukrep vplivati na človekove pravice, toda nihče nima pravice, da vzame življenje drugemu. Tako kot ne prosimo za vaše dovoljenje, ko opravljamo teste na malarijo, tako bomo nadaljevali in vas testirali na HIV ter vam, če ste pozitivni, svetovali glede zdravljenja," je nagovoril sodržavljane ob začetku širše kampanje boja proti HIV-u.

Ob tem je Lungu zanikal očitke, da je diktator, in zatrdil, da je predan promociji dobrih zdravstvenih praks. Temu se je pridružil zambijski minister za zdravje Chitalu Chilufya, ki je dejal, da se je kabinet za uvedbo obveznega testiranja na HIV odločil soglasno. Po njegovih navedbah so infekcije, povezane z okužbo s HIV-om, vzrok za kar 81 odstotkov smrti v največji zambijski bolnišnici, univerzitetni bolnišnici v Lusaki.

Zambija je med afriškimi državami z najvišjim deležem prebivalstva z virusom HIV. Prvi primer aidsa so v državi ugotovili leta 1984, najhitreje pa se je virus širil v 90. letih prejšnjega stoletja. V 16-milijonski državi ima HIV 1,2 milijona ljudi, med njimi je okoli 85.000 otrok, starih do 14 let, kažejo podatki organizacije Unaids za leto 2015. Statistika kaže, da je prevalenca okužbe 17-odstotna med odraslimi, starimi med 15 in 49 let, pri čemer je višja med ženskami kot moškimi. HIV je občutno bolj razširjen v urbanih predelih države (18,2-odstotna prevalenca) kot na podeželju (9,1-odstotna prevalenca), pri obeh pa se v obdobju od leta 2001 zmanjšuje. Najbolj so ogrožene ženske v urbanih predelih (21-odstotna prevalenca).

.

Pričakovana življenjska doba za Zambijko je 53,4 leta, za Zambijca pa 49,2 (podatki so za leto 2010).

Z novimi zdravili in terapijami padec števila okuženih
Spodbudno je, da se v zadnjih letih število novookuženih zmanjšuje. Kot piše v poročilu za Zambijo, so po več desetletjih nenehnega povečevanja števila okuženih velik preboj storili med letoma 2011 in 2014, ko so z novimi antiretroviralnimi zdravili močno znižali število prenosov okužbe mater na novorojenčke. To je sicer glavni način okužbe otrok. Leta 2014 je rodilo 75.411 okuženih žensk, med katerimi jih je 68.820 prejemalo učinkovita zdravila, s katerimi so preprečili prenos virusa. Tako se je delež mater, ki so prenesle virus na otroka, zmanjšal s 24 odstotkov leta 2009 na manj kot devet odstotkov leta 2014.

Velik napredek so dosegli tudi na področju zdravljenja že okuženih, z novimi zdravili in zdravljenji pa se je znižala tudi smrtnost tistih, obolelih za aidsom. Leta 2000 je umrlo 50.000 obolelih, leta 2014 pa 19.000.

Obvezno testiranje v najbolj kritičnih državah?
Debate o uvedbi obveznega testiranja se pojavljajo že dolgo, najbolj se je o predlogu razpravljalo na vrhuncu širitve virusa. Kot piše na spletni strani WHO-ja, je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton leta 2006 podprl predlog, da bi uvedli obvezno testiranje v državah, kjer je prevalenca bolezni več kot pet odstotkov, pri čemer je poudaril, da bi bila to možnost le v tistih državah, v katerih obolelih niso diskriminirani.

Oblasti v indijski zvezni državi Goa so leta 2006 predlagale obvezno testiranje pred poroko, Kitajci pa so želeli testirati vse zaposlene v turističnem sektorju. Kritiki tovrstnega pristopa so dejali, da bi to pomenilo kršitev pravice do zasebnosti, stigmatiziralo ljudi in njihove družine, pojavil pa bi se tudi črni trg z negativnimi testi.

Strokovnjaki WHO-ja so pod drobnogled vzeli možnost obveznega testiranja v državah podsaharske Afrike, njihov sklep pa je bil, da na kratek oz. srednje dolgi rok to ni izvedljivo. Kot so opozorili, je treba upoštevati socialni, ekonomski in kulturni vidik, predvsem pa so opozorili na ključni pomen izboljšanja zdravstvene oskrbe, ki bi v primeru odkritja okužbe omogočil ustrezno terapijo. Ob tem so poudarili tudi široko prisotno nevarnost stigmatizacije bolnikov.

Svetovna zdravstvena organizacija podpira koncept t. i. petih C-jev (5 Cs), zapisanih v poročilu leta 2012: soglasje, zaupnost, svetovanje, natančnost testov in povezava s preventivo, zdravljenjem in nego. Osebe morajo dati soglasje, da privolijo v testiranje, o postopku morajo biti natančno poučene. "Obvezno oz. vsiljeno testiranje ni nikoli priporočljivo, ne glede na to, od kod pride vsilitev oz. ukaz, bodisi da so to skrbniki, partnerji, člani družine, delodajalci ali kdo tretji," piše na spletni strani.