Samo na Kilimandžaru, gori Kenija in gorovju Rwenzori so se površine ledenikov od začetka 21. stoletja več kot prepolovile.

Površina ledenika na skoraj 6000 metrov visokem Kilimandžaru v Tanzaniji je leta 1900 znašala 11,4 kvadratnega kilometra, med letoma 2021 in 2022 pa le 0,98 kvadratnega kilometra, ugotavlja študija, ki so jo izvedli strokovnjaki iz Nemčije, Avstrije, Nove Zelandije in ZDA.

Na približno 5300 metrov visoki gori Kenija se je površina ledenika skrčila z 1,64 kvadratnega kilometra leta 1899 na 0,07 kvadratnega kilometra med letoma 2021 in 2022, v gorovju Rwenzori na meji med Ugando in Demokratično republiko Kongo pa s 6,51 kvadratnega kilometra leta 1906 na 0,38 kvadratnega kilometra v letih 2021 in 2022, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

"Odkar so bila območja ledenikov prvič kartirana na prelomu 19. in 20. stoletja, je tako izginilo že več kot 90 odstotkov njihove površine," je pojasnila Anne Hinzmann z nemške univerze Erlangen-Nürnberg.

Tajanja ledenikov ni mogoče neposredno pripisati naraščajočim temperaturam, ugotavljajo avtorji študije, ki pri tem opozarjajo na velik vpliv padavin. Deževna obdobja so namreč od konca 19. stoletja bolj suha, kar pomeni, da v gorah nastaja vse manj ledu. Več je tudi dni brez oblakov, tako da lahko sonce taja led tudi pri temperaturah pod ničlo.