Geografi že vse od leta 1946 opazujejo dogajanje na območju Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto. Gre za najstarejši stalni znanstvenoraziskovalni projekt v Sloveniji. Dosedanje raziskave ledenikov so bile večinoma uvrščene v program raziskovanja nacionalne naravne in kulturne dediščine. Krčenje obeh ledenikov je v Sloveniji eden redkih neposrednih dokazov podnebnih sprememb. Zaradi stalnega zmanjševanja njune površine in prostornine smo najverjetneje zadnja generacija, ki ostanke ledenika še lahko opazuje v živo.

"Konec 19. stoletja je bila površina ledenika ocenjena na dobrih 42 hektarjev, na slabega pol kvadratnega kilometra. Ko so ga leta 1946 na našem inštitutu začeli meriti, je znašala površina 14 hektarjev, letos ga je pa prav pobralo," razlaga Jure Tičar, geograf in jamar, medtem ko na ploščadi nad Kredarico kaže veličastno prostornino Triglavskih podov, danes le še kamnito puščavo, na kateri se je nekdaj razprostiral Triglavski ledenik.

"Sem pridemo vsako leto septembra, ko se konča talilna sezona in ko ima ledenik najmanjši obseg. Letos poleti je bilo veliko dežja in opažamo, da se njegova površina neverjetno hitro zmanjšuje," še doda Tičar, preden se po strmem melišču spustimo k drugim članom ekipe geografov pod Kredarico, natančneje pod ostenje, ki povezuje Mali Triglav in vrh Triglava. Tam je resničnost še bolj boleča od izrečenega. Stanje na terenu je vzelo sapo celo stroki.

"Smo na območju Triglavskega ledenika oziroma tistega, kar je še ostalo od njega," med meritvami razlaga predstojnik inštituta Matija Zorn. "Zelo negativno smo presenečeni. V primerjavi z našimi lanskimi merjenji je letos razlika tako velika, da sploh ne morem verjeti, da se je ledenik v enem letu toliko zmanjšal in stanjšal … Tu, kjer stojimo zdaj, smo lani z georadarjem, s katerim merimo globino ledenika, izmerili več kot pet metrov globine. Ledenik je segal še nekaj deset metrov nižje. Zdaj pa na tem mestu stojimo na skali. To pomeni, da je ledenik res pobralo."

Mar to pomeni, da bo prihodnje leto ledenik izginil? "Ledenik res hitro izginja. Upam, da še ostane do prihodnjega leta. V bistvu smo tukaj priča zgodovini. Kdo bo še lahko rekel, da je gledal zadnje kose ledu Triglavskega ledenika?" odgovori. "Marsikje, kjer je bilo še lani vse pokrito z ledom, je danes golo skalovje," ga dopolni njegov sodelavec Rok Ciglič, medtem ko na skalo postavlja posebno tarčo za merjenje obsega tega preostanka, nekdaj pravega ledenika.

"Opažamo drastično spremembo v primerjavi s preteklim letom. Letošnji ledenik je precej manjši po obsegu in debelini. Marsikje, kjer je bilo še lani vse pokrito z ledom in firnom, je danes le še golo skalovje."

Ključni podatek je, ko izgine ves sneg zadnje snežne sezone

Srhljiv in ganljiv je občutek, ko dobesedno v živo vidiš taljenje ledenika. Čeprav Triglavski ledenik že nekaj časa ni več pravi ledenik, ker se ne premika in nima več ledeniških razpok. Tisto, kar je še ostalo od njega, so samo razmetane zaplate talečega se ledu, prekrite z gruščem. Med stroko se je za tovrstne zelo majhne ledenike uveljavil izraz glacieret. Danes ga zato merijo na enak način, kot odmerijo geodeti parcelo.

S snemalcem stopava po geološki podlagi, ki je zgovorna priča tega, da je po tem, danes golem kamnitem, površju nekoč drsel ledenik. Iztegnem roko in se dotaknem zlizane skale oziroma dvajset tisoč let zgodovine in časa, ko so ledeniki, ki so se iztekali v Zgornjo Savinjsko dolino, segali še dlje od Jesenic. Na določenih mestih se na skalah kažejo raze, na skalnih ploščah pa škraplje in žlebiči ter različno velike razpoke in brezna. Nastanek vseh je povezan s prelomi in korozijo ali kemičnim raztapljanjem apnenca.

Med hojo naju spremlja Miha Pavšek, eden največjih poznavalcev Triglavskega ledenika. Ledenik raziskuje že več desetletij in pravi, da zanj predstavlja več kot le službo. Vsako jutro, ko prispe v pisarno, pogleda inštitutsko spletno kamero na Kredarici, ki je usmerjena v ledenik. "Ledenik opazujem od sredine devetdesetih. Takrat je meril tri hektare, potem pa smo šli samo še navzdol. Vmes je bilo sicer nekaj dobrih zim, ko se je krčenje upočasnilo. Toda zadnja desetletja nov led sploh ni nastajal. Ključni podatek za ledenik je, ko z njegove površine izgine ves sneg zadnje snežne sezone, ki ga konzervira."

Med hojo opazimo na skale napisane rdeče letnice, ki pričajo o tem, do kam je segal ledenik. Še posebej velik preskok je viden med letoma 1987 in 1997. V devetdesetih so bile namreč posledice podnebnih sprememb že bolje vidne, začenjale so se tudi vse pogostejše zelene zime. Takrat se je tudi ledenik pod Skuto začel lomiti in krčiti. Tudi ta se je v zadnjem letu zelo skrčil in stanjšal, a vendarle gre še za večje in sklenjeno ledeno telo.

"Zgodovinsko gledano temperaturne spremembe v tako kratkem času še nikoli niso bile tako izrazite. Ni več dvoma, da to ni tudi posledica našega odnosa, kar z naravo počnemo skozi naše delo in življenje," na glas razmišlja Miha Pavšek. Triglavski ledenik so sicer pred 245 leti opazovali tudi prvopristopniki na Triglav (1778); v poročilu o tem podvigu, ki so ga objavili 43 let pozneje, ga omenjajo kot Zeleni plaz.

Ledenik je v agoniji

"Pred pol stoletja si v tem času stopil na snežišče in se pomikal po ledeniku. Zadnja desetletja, še posebej izrazito pa letos, je ledenik v agoniji. Letos smo imeli zelo pozno spomladi oziroma šele (v sredini maja) najvišjo sezonsko skupno višino snežne odeje, nekaj manj kot štiri metre in pol. In ta sneg se je hitro topil. Za povrh pa je bila ves september povprečna temperatura za štiri stopinje višja od dolgoletnega povprečja. Ko so naši inštitutski predniki začeli opazovati ledenik, je njegova talilna sezona trajala štiri mesece, redilna pa osem mesecev. Zdaj bo kmalu prav nasprotno."

Na določenih zaplatah izpod ledenih zaplat tečejo potočki vode, pod nekatere osamele kose ledu se lahko celo splaziš. Boleč in tesnoben občutek je opazovati kapljanje in curljanje izpod stoletne zaplate ledu, ki se tali presenetljivo hitro in pri tem bije mogoče celo zadnje leto svojega obstoja.

Ko Pavška vprašam, ali nas bo ta kos ledu še počakal do prihodnjega leta, je odgovor znova boleč: "Ta kos se bo v tednu, dveh stalil in izginil. Talilna doba traja praviloma še ves oktober."

Možnosti, da bi se Triglavski ledenik – kot eden redkih neposrednih dokazov podnebnih sprememb – v prihodnje povečal, ni več. Davek njegovega izginotja pa bomo plačali mi in prihajajoče generacije. S taljenjem ledenikov se povečuje erozijska izpostavljenost površja, večja je pogostost skalnih podorov. Zaradi padajočega kamenja in vse bolj razpokanih delov ostenij se spreminjajo plezalne in pohodniške poti, ki so čedalje nevarnejše. Za povrh pa so ledeniki tudi pomemben vodni vir. Z njihovim izginotjem bo v izvirih, kamor iz njih odteka voda, te še manj, prej bo tudi odtekla, kar lahko vpliva na oskrbo s pitno vodo ter zgodnejši pojav in intenzivnost suše.

Odpirajo se prostori, kamor še ni stopila človeška noga

Med hojo do Triglavskega brezna z Mihom naletimo na jamo, ki se je odprla s taljenjem osamelega kosa ledenika na nekdanjem spodnjem delu. Tega brezna lani še ni bilo videti in vanj še ni stopila človeška noga. Nadrealistični občutek, ko si nekje prvi. Jame so poleg globokomorskega območja verjetno med zadnjimi prostori na zemlji, kjer še lahko doživiš to prvinsko izkušnjo.

Čeprav so ostanki ledenika od Triglavskega doma na Kredarici oddaljeni le dobrih deset minut, pa jih večina pohodnikov sploh ne opazi, saj je njihov edini cilj priti na vrh Triglava. Bo pa na naši najvišje ležeči koči v prihodnje nujno razmisliti o omejevanju obiska. Med planinci je znano, da dom pogosto prej zavohaš, kot pa vidiš. Triglavski dom na Kredarici tako v dobri poletni sezoni obišče tudi do 40.000 planincev, število prenočitev je takrat 10.–12.000. Dom ima vse večje težave z energetsko in vodno oskrbo ter zlasti z odvajanjem odplak. Posebej kritično je to v času vročinskih valov in v primeru poletne suše, ko si morajo pomagati s prečrpavanjem izpod ledenika in sosednjih snežišč odtekajoče vode.

Pri nas je približno tretjina planinskih koč opremljenih s čistilnimi napravami. Od skupaj 80 čistilnih naprav pa jih zgolj peščica pravilno deluje. Večinoma so preobremenjene, ker so bile preračunane na delovanje 365 dni na leto, obratujejo pa le tri mesece na leto. Prav tako v planinskih kočah pogosto nimajo ljudi, ki bi skrbeli za njihovo delovanje. Da, množični turizem spreminja nosilne in regeneracijske sposobnosti ranljivega gorskega sveta. Lansko poletje je na Kredarici celo zmanjkalo vode in v prihodnje bo treba redno omejevati število ležišč, usmerjati turistični obisk, vzpostaviti rezervacijski sistem in preiti na sistem "manj je več". Določene koče bi morale postati družinska podjetja, prav tako pa bi se v prihodnje morali ukvarjati tudi z vprašanjem, kaj bo prosto dostopno in kaj bo plačljivo.

Ob tem se tudi v Ivačičevi jami pod Kredarico, ki spada med pet najvišje ležečih jam v Sloveniji, čutijo posledice civilizacije. Jama leži skorajda točno pod sanitarijami Triglavskega doma in na njenih stenah se še kako poznajo sledovi civilizacije. Geografi so s sledilnim poskusom jeseni 2021 ugotovili, da voda izpod ledenika teče tako v Vrata kot v Voje. In v ti dve dolini lahko priteče s Kredarice tudi onesnažena voda, če vsi odgovorni in pristojni ne bodo uredili čiščenja in odvajanja odpadnih voda. So pa raziskovalci ZRC SAZU v vzorcih vode iz Ivačičeve jame pod domom na Kredarici zaznali povišano vrednost nitratov in vsebnost bakterij E. coli, te pa so razširjene tam, kjer pride do fekalnega onesnaženja vode, zemlje in živil.

In tu si ljudje ne moremo več zatiskati oči, da vse to ni odraz našega načina življenja, delovanja in nebrzdanega hlepenja za višjo gospodarsko rastjo. In spet ponavljam, da se bo uspeh v turizmu v prihodnje moral prevrednotiti. Ne morejo biti edino merilo uspeha vedno večje številke prihodov in prenočitev. Ne smemo in ne moremo se zaradi tega trepljati po ramenih. Energetika v turizmu bo izziv številka ena. Koliko kilogramov CO2-ja smo pridelali s prihodom na destinacijo, kako trajnostni so ponudniki z vodo in elektriko, koliko odpadne hrane se zmeče stran, kako se v turizem vključuje lokalna skupnost. In turizem se mora (zapisano s klicajem) iskreno razvijati v smeri, ki bo do narave prijazna in trajnostna. Še posebej v občutljivem, krhkem visokogorskem okolju, kjer so posledice podnebnih sprememb najočitnejše in najhitrejše.

Smo zadnja generacija, ki je videla Triglavski ledenik

Na mestu, ki ga je nekdaj pokrival Triglavski ledenik, naletimo na posamezne zelene vrtičke z vegetacijo, kar je za nadmorsko višino 2500 metrov precej nenavadno. Nič kaj sramežljivo se nam pod Kredarico približujejo mladi kozorogi, ki prihajajo vse višje, ker očitno tudi tam najdejo kaj za pod zob. Vse to so posledice podnebnih sprememb.

"Grozljivo in boleče je, da smo glede na podnebne spremembe najverjetneje zadnja generacija, ki sploh še lahko opazuje Triglavski ledenik. Upamo lahko le, da bodo obilne snežne sezone vsaj še za nekaj časa vendarle podaljšale njegov obstoj," povem kot poročilo v kamero. A se pozneje, ko sestavljam prispevek za oddajo, popravim. Sliši se romantično.

Ampak – kot bi rekel Miha Pavšek – nekaj lastovk še ne prinese pomladi in nekaj dobrih zim še ne naredi novega ledu. Tako tudi bolj mrzle in snežne zime ne morejo spodbuditi vnovične rasti ledenikov ali upočasniti njihovega krčenja. Pri nas za meter debelo plast ledeniškega ledu potrebujemo precej dlje kot v pravih ledeniških gorah nad 3000 metri, tudi do več desetletij. In še bolj kot snežne zime so pomembne temperature zraka in vse, kar je povezano z njimi. In te nezadržno rastejo, kot so objavili na Arsu za meteorološko postajo na bližnji Kredarici, poletne (trimesečje junij–avgust) v 30-letnem klimatološkem nizu 1991–2020 kar 0,4 stopinje Celzija vsako desetletje!

Ura je že skoraj sedem in kamnita dolina pod Triglavom se počasi ovija v mrak. Pred vrnitvijo na Kredarico Pavšek pokaže še eksperiment, ko so leta 2017 s filcem in gruščem kamenja prekrili približno 10 kvadratnih metrov velik del nekdaj enovitega ledenika, s čimer so ga zaščitili pred sončnimi žarki. Počutim se kot Indiana Jones, ko s cepinom odstranjujeva grušč, in kot dva otroka sva vesela, ko pod prvo plastjo grušča zagledava sveti gral – temni led. Star sneg nad njim je seveda izginil …

“Moje domneve so se uresničile,” pravi, medtem ko s cepinom strgava grušč z ledene gomile, ki je skoraj pol metra višja od okolice. “Mislim, da je tu spodaj še vedno led, ki smo ga prekrili pred šestimi leti. Stalilo je gornje plasti, spodaj pa ga je še kak meter ali dva.”

Geografi ZRC SAZU so mumificirali Triglavski ledenik. Ta kos bo na melišču pod Kredarico najverjetneje še vztrajal. Dolgo ne, koliko časa natančno, pa si ne upajo napovedati niti strokovnjaki.

"Zakaj takšna prevzetost prav nad ledeniki?" vprašam med hojo nazaj proti koči. "Ker so tako minljivi in spremenljivi. Narava se nam zdi večna, toda ledeniki se ves čas premikajo zaradi razpokanja in žal izginjajo. Mogoče pa bodo kdaj v geološki prihodnosti spet nastali. Geografi na njihovo taljenje ne gledamo kot na tragičen dogodek. To je naravno dogajanje oziroma – v energijskem smislu – sestavni del dinamičnega ravnovesja, ki se mu prilagaja narava, seveda, gledano na dolgi rok. Zato njen obstoj ni vprašljiv ali vsaj ne tako očitno kot človekov."