Auftakt št. 1.
Sredi nenavadne, rahlo groteskno-grozljive pokrajine se kvišku vzpenjajo nenavadne amorfne, organske oblike; kot nekakšni kapniki in okamenele liane. Ne moremo biti čisto gotovi, ali je gre za podobo po apokalipsi ali za začetek nekega novega življenja. Morda za oboje ... Tam je neko človeško bitje s ptičjo glavo, ki je morda celo obešeno; in kamnita ženska, ki gleda v dalj ... Morda je to metafora Evrope kot središča kulture, post scriptum k zgodbi o ideološko pobebavljenih in v navalu vojne strasti pobesnelih Evropejcev. Govorimo o sliki Evropa po dežju II, ki jo je Max Ernst, eden najbolj izjemnih umetnikov prve polovice 20. stoletja, sicer slikar-autodidakt, začel slikati leta 1940. Dokončal jo je dve leti pozneje, ko mu je, potem ko so ga kot Franciji sovražnega Nemca večkrat zaprli in vsakič spet izpustili iz francoskih taborišč za tujce, s pomočjo nove žene (poročil se je kar nekajkrat), bogate dedinje z dobrimi zvezami, mecenke Peggy Guggenheim, uspelo pobegniti v ZDA.
Prvo delo Evropa po dežju je Ernst naredil že leta 1933. Na mavčnem reliefu vidimo nenavaden zemljevid Evrope. Veliki deli Španije in

Francije so izginili, tudi južne Italije; Sredozemsko morje je kot jezero, klavstrofobičen prostor brez povezave z Atlantikom ... Ne vemo natančno, kaj je imel v glavi Ernst, ampak delo bi lahko imeli za njegov odziv na nacistični Machtergreifung in zagon procesa istosmerjanja (Gleichschaltung) celotnega javnega življenja, ki je v kulturni politiki pomenil predvsem boj proti vsemu, kar so nacisti prepoznali za kakor koli povezano s terminom kulturni boljševizem ... Tudi Ernstovi umetnosti so prilepili deklaracijo kulturni boljševizem in jo vrgli med izrojeno umetnost.
Auftakt št. 2
11. februarja 1933 je imel Adolf Hitler uvodni nagovor na mednarodni avtomobilski in motociklistični razstavi v Berlinu. Kot v svoji biografiji Hitlerja piše Ian Kershaw, je bilo to, da je imel nemški kancler nagovor na takšnem dogodku, že samo po sebi presunljivo. Hitler je obljubil izredno podporo avtomobilski industriji in obljubil uresničitev programa "radodarnega načrta za zgradnjo cest". Njegov zagon naj bi bil tudi nekakšen simbolni vstop v dobo, v kateri življenjske ravni v državi ne bodo več merili po kilometrih železniških tirov, ampak po kilometrih cest. Končni cilj je bil družba, v kateri ne bo nihče občudoval elite, ki se bo naokoli vozila v rolls-royceih, ampak se bodo po cestah premikale množice v ljudskih avtomobilih (Volkswagen). Sicer pa takrat delno razglašen Hitlerjev gospodarski program ni ponujal ničesar konkretnega. Razen odkritega spopada z marksizmom ...
Vstop v enigmo Reichstagsbrand
Ko se je leta 1942 k zajtrku, s katerim so vstopili v praznični dan Hitlerjevega rojstnega dne, v firerjevem vzhodnopruskem 'volčjem brlogu' zbrala ožja nacistična klika, je Göring iznenada izjavil: "Jaz sem edini, ki ve vse o požigu rajhstaga. Sem ja vendar jaz tisti, ki ga je zanetil." Zbrana družba je menda onemela in o požigu rajhstaga ni nihče rekel ničesar več. Hitler se je v zadregi nekaj presedal. Ko se je sicer čez nekaj let znašel na zatožni klopi nürnberškega sodišča, je Göring vsakršno sodelovanje pri požigu rajhstaga zanikal. Druge zločine pa je prostodušno priznal.
Domnevo o sodelovanju Göringa pri dogodku, ki je pomenil uvod v množični teror in množične akcije proti vsem opozicijskim silam (na začetku predvsem vsem, ki jih je bilo mogoče povezati z besedo komunizem), je v precep vzelo več preučevalcev Reichtagsbranda. Tudi zaradi 'praktične logistike', ki bi pomenilo Göringovo sodelovanje. Stavba rajhstaga je bila namreč zelo 'praktično' s podzemskim predorom povezana s palačo, v kateri je živel predsednik rajhstaga, tedaj torej Göring. Ostanke predora lahko še danes vidite, če se v kompleksu bundestaga peš podate iz stavbe rajhstaga do stavbe Jakob-Kaiser-Haus, v kateri so pretežno le pisarne nemških poslancev in pa manjše sejne dvorane.
In ena od razlag za Reichtagsbrand je bila, da so po tem predoru prišli požigalci, ki so delovali po nareku nacistov. Ti naj bi požig naročili, ker so potrebovali izgovor za množično nasilje nad 'ostanki' komunistične opozicije. Göring je to zanikal in zatrdil, da je bila akcija za razbitje nemške komunistične partije tedaj že tako ali tako pripravljena in tik pred zagonom. Vseeno teza o Göringu in Goebbelsu kot glavnih mož iz ozadja Reichtagsbranda še do danes ni izginila. Predvsem nemška avtorja Alexander Bahar in Wilfried Kugel, ki sta tudi izdala knjigo Der Reichtagsbrand in neuem Licht, zagovarjata tezo, da so požig po naročilu omenjenih nacističnih veljakov izpeljali možje iz oddelkov SA, natančneje eden od specialnih oddelkov SA za posebne naloge (SA-Spezialkommando zur besonderen Verwendung).

Po tej teoriji velja še omeniti, da je oblast SA skupaj z SS-om in Stahlhelmom, enotami vojnih veteranov, organiziranih v nekakšne paravojaške formacije, 22. februarja, torej manj kot teden dni pred Reichtagsbrandom, angažirala kot 'pomožno policijo', in sicer, kot piše Kershaw, "ob pretvezi domnevnega povečanja 'levičarsko radikalnega nasilja'". Posameznike so lahko ranili, brutalno pretepali, jih mučili, in to brez vsake kazenske odgovornosti. V Prusiji in drugih deželah, ki so tedaj že bile pod absolutno nacistično oblastjo, so prepovedali komunistična zborovanja in demonstracije ter komunistični tisk. Podobne ukrepe so začeli uvajati tudi proti socialni demokraciji.

Teza, ki sta jo (nista edina) v devetdesetih letih razvijala Bahar in Kugel, je bila sicer že na začetku šestdesetih ovržena predvsem po angažmaju novinarjev časopisa Der Spiegel. To je vodilo do prave afere in razmaha namigovanj, da gre za še eno Spieglovo manipulacijo z nedavno nemško zgodovino, ki jo zaradi očiščevanja lastne preteklosti izvajajo še nedavno z nacizmom tesno povezani Spieglovi novinarji. A o tem nekoliko pozneje.
'Super-Marinus' iz Holandije
Čeprav zgodovinsko poglavje Reichtagsbrand še ni končano in se okoli njega še vedno spleta vrsta teorij zarote, pa se v zgodovinopisju kot mož, odgovoren za dogodek, ki je bil uvod v stalno izredno stanje, običajno navaja Marinus van der Lubbe. Glavni očitek tezi, da je stavbo rajhstaga zažgal nad nedejavnostjo nemških levičarjev razočarani nizozemski komunist, še danes vključuje sklicevanje na to, da je šlo za podvig, ki ga en sam človek ne bi mogel izpeljati; sploh pa ne v manj kot pol ure, kolikor naj bi se 27. februarja okoli devete ure zvečer van der Lubbe zadržal v rajhstagu.
Van der Lubbe je na zaslišanju povedal, da je v ogromno neoklasicistično stavbo arhitekta Paula Wallota prinesel le štiri vrečke materiala za podžiganje premoga. In le ena naj bi zadostovala za zažig ogromne plenarne dvorane z masivnim hrastovim pohištvom. V teoriji o oddelkih SA kot izvajalcih požiga se je pojavila domneva, da so pohištvo prej preparirali z neko samovnetljivo fosforno raztopino in da je tako mogoče razložiti hitro širjenje požara. No, nekako je obveljalo, da je skopi zažigalni material, ki ga je – mimogrede tudi zelo slabovidni in na eno oko skoraj slepi – 24-letni van der Lubbe pritovoril v rajhstag zadostoval.
Za akcijo in bazično demokracijo, proti teoriji in strankarski disciplini
Kdo je pravzaprav bil Marinus van der Lubbe? Izhajal je iz nizozemske delavske družine in že kot mladenič je začel sodelovati v z nizozemsko komunistično partijo povezanih organizacijah. Čeprav je bil strasten privrženec komunizma, pa se v partiji ni dobro počutil. Samotar, ki so ga znanci opisovali kot zelo inteligentnega mladega moškega, je verjel v nujnost popolne prekinitve s parlamentarno tradicijo. Pripadal je tisti majhni skupini komunistov, ki so tudi po porazu republik svetov, ki so neposredno po prvi svetovni vojni za kratek čas vzniknile v več mestih v Srednji Evropi, verjel v ideal oblasti proletariata in republike svetov. Nasprotoval je tudi brutalni disciplinski maniji stalinističnega tipa 'uresničevanja komunističnega ideala'. In to je bil tudi eden od vzrokov za njegov odhod iz nizozemske komunistične partije. Van der Lubbe je bil blizu anarhistični misli in je verjel v nujnost delavskega političnega angažmaja. In na zaslišanju v Leipzigu v procesu Reichtagsbrand je v rahlo nerodni nemščini svoje dejanje utemeljil tako: "Delavci bi se morali vzdigniti proti državni ureditvi. Delavci bi morali dojeti, da je to (Reichtagsbrand, op. P. B.) simbol za splošno vstajo proti ureditvi te države."

Popotni poklicni revolucionar
Marinusa van der Lubbeja bi pravzaprav morali imeti za naslednika poklicnih revolucionarjev, ki so nekako v obdobju od konca francoske revolucije pa do poraza meščanskega revolucionarnega zanosa v pomladi narodov potovali po Evropi in se pridruževali revolucionarnim gibanjem v različnih deželah, pač v vsakem trenutku tistemu, ki se pripravljalo na akcijo. Njihov ideal je bila vzpostavitev svobodnih nacionalnih držav oziroma zrušitev avtokratskih vladarjev, katerih identiteta (po pravilu) ni bila nacionalna, ampak so sami sebe dojemali predvsem kot člane vseevropske in nadnacionalne elite nekaj vladarskih (in še višjeplemiških) dinastij. Ideal van der Lubbeja pa seveda ni bil več vzpostavitev stabilne mednarodne skupnosti nacionalnih in na reprezentativni parlamentarni demokraciji utemeljenih držav, ampak stabilne mednarodne skupnosti, očiščene zatiranja delovne sile. Tako je od leta 1931 popotoval (pogosto kar peš) med Nizozemsko in različnimi srednjeevropskimi deželami. Agiral je med delavci, preživljal pa se je s priložnostnimi deli in z invalidsko pokojnino, ki jo je prejemal od leta 1929, ko mu je na delovnem mestu v oči prišel strupeni kalcijev oksid oziroma žgano apno, zaradi česar se mu je vid zelo poslabšal in ni mogel več delati.
Anemični berlinski (lumpen)proletariat
Februarja 1933 je van der Lubbe odšel v Berlin, da bi videl, kako se je nemški proletariat odzval na novega firerja in kaj načrtuje v zvezi z njim. 15 dni je hodil po ulicah nemške prestolnice in se pogovarjal z brezdomci, delavci in tudi uslužbenci domov za pomoč najrevnejšim. Nemški (lumpen)proletariat je van der Lubbeja razočaral: nobene želje po akciji, po uporu ... Ko je van der Lubbe nemški komunistični partiji predlagal hitro spontano vstajo še pred utrditvijo nacističnega režima, je dobil odgovor, da bodo njegov predlog pretehtali ... Srečal se je tudi s tedaj med radikalnimi levičarji vplivnim privržencem ideje republike svetov Alfredom Weilandom. Sestala sta se na Trgu Karla Marxa v berlinskem predelu Neukölln, ki je bil tedaj tudi s svojimi Mietskasernen (ogromne stavbe z majhnimi najemniškimi stanovanji) že na prvi pogled eno od središč berlinskega delavstva.
Van der Lubbe je Weilandu predlagal formiranje 'leve ofenzive', v katero bi sprejeli popolnoma vse levičarske struje, na svojo stran pa naj bi poskušali pridobiti tudi vojsko (predvsem stare cesarske oficirje) in celo oddelke SA, torej vse tiste, ki naj bi se jim po van der Lubbejevem mnenju studila cinična, z rasnimi teorijami in šovinizmom obsedena ter očitno tudi zelo elitistična vodilna nacistična klika. Weiland je bil osupel in se je od van der Lubbeja ločil z opazko: "Ti si nasedel provokatorjem." Tako je prišlo do odločitev za samostojno akcijo oziroma kot je rekel tudi pred sodiščem: "In čeprav se Nemci niso hoteli ničesar lotiti, sem jaz vseeno moral nekaj storiti."
Že 25. februarja je van der Lubbe neuspešno poskušal požgati Rdečo mestno hišo (Rotes Rathaus) in pa neki objekt ob starem mestnem gradom. Mestno hišo je izbral, ker je bila zanj politični simbol, grad pa zato, ker je stal v središču mesta in ker si je od njega obetal visoke plamene, ki bi se videli več kilometrov daleč. Oboje se je ponesrečilo. No, van der Lubbe je vztrajal in očitno se mu je vztrajanje izplačalo. "Nemškim delavcem sem hotel dati nekakšen vzor, da bi končno začeli zahtevati nazaj svoje pravice," je malo pred smrtjo na giljotini svojo vztrajnost utemeljil van der Lubbe. Kljub skopemu 'gorivu' je Reichtagsbrand torej uspel. Sicer so se že takrat pojavljali dvomi in sumničenja, da je van der Lubbe le grešni kozel. Vendar je pred sodiščem mladenič vztrajal pri svojem. Na zadnjem zaslišanju 23. novembra 1933 so bile njegove zadnje besede: "To dejanje sem izpeljal sam." 10. januarja naslednje leto, le tri dni pred svojim 25. rojstnim dnem, pa je van der Lubbe pred giljotino rekel le še: "Končno."

Trpite za halucinacijami? Ste spili preveč viskija? Kaj ...???
Prvi visoki nacist, ki je opazil Reichtagsbrand, je bil res nekdo, ki bi lahko vsaj v tistem trenutku, ko je zagnal hrup, imel halucinacije. Ernst Hanfstaengl, med prijatelji znan tudi kot Putzi, dolgoletni finančni podpornik nacistov v njihovih 'deviških letih', v tridesetih letih pa vodja odnosov z javnostjo za tujino, je tistega dne ležal v postelji; z visoko vročino in ponavljajočimi se napadi tresavice. Iz postelje je zagledal plamene in nemudoma poklical ministra za propagando Goebbelsa. Ta je tedaj ravno po večerji sedel skupaj s Hitlerjem in njegovim 'dvornim fotografom' Heinrichom Hoffmannom. Hitler najprej ni verjel Hanfstaenglu. Prijatelju, ki mu je sicer leta 1937 obrnil hrbet, se odvrnil od nacistov in pobegnil v ZDA, je po telefonu zakričal: "Kaj je narobe, Hanfstaengl? No, poslušajte. Imate halucinacije? Ali ste spili preveč viskija? Kaj ...? Iz svoje sobe vidite plamene?"
Kmalu so bili ob rajhstagu postrojeni vsi iz Hitlerjevega entouragea. Britanski novinar Sefton Delmer je pozneje poročal o tem, kaj je uspel ujeti iz pogovora med Hitlerjem in njegovim namestnikom na položaju kanclerja Franzom von Papnom: "Gospod vicekancler, ta signal nam je poslal sam Bog. Če je ta požar, o tem sem prepričan, delo komunistov, potem moramo to morilsko kugo uničiti z lastnimi pestmi." Hitler in njegovi kompanjoni so tedaj res pričakovali vstajo komunistov in pravzaprav so bili že vrsto let popolnoma obsedeni s komunisti; predvsem za Hitlerja je bil značilen pravi histerični strah pred komunisti. In če so že pred 27. februarjem oddelki SA brutalno obračunavali z 'rdečkarji', je Reichtagsbrand pomenil odprtje sezone brezkompromisnega lova na levičarje.
Že zadnji februarski dan je vlada sprejela Odlok za zaščito ljudstva in države. To je pomenilo institucionalizacijo stalnega izrednega stanja. Nova odredba je namreč določila, da lahko vsako sumljivo osebo zaprejo brez uradne obtožbe in brez predložitve dokazov o njeni krivdi; da lahko brez vsake odredbe policija (in druge njej sorodne enote) preiščejo katero koli stanovanje, odpirajo pošto, prisluškujejo telefonskim pogovorom, prav tako pa je nastopilo obdobje cenzure časopisov. Nadaljnje stopnjevanje terorja je potem omogočil še izid parlamentarnih volitev 5. marca, po katerih je NSDAP skupaj s prijateljsko nacionalno ljudsko stranko (Deutschnationale Volkspartei) imela absolutno večino. Teror, nasilje, nadzor ... Do aprila so samo v Prusiji zaprli več kot 25.000 ljudi, kot vemo danes, je bil to le preludij k pravi orgiji nasilja, vstopu v propad v nihilistični dekadenci tisočletja ...
Na pogorišču kar noče nehati tleti
Tudi ko je bil požar pogašen, razprave o Reichtagsbrandu niso in niso hotele nehati tleti. Komunisti in nacisti so se vrgli v pravo propagandno vojno, v kateri so tudi s ponarejanjem na dokumentov dokazovali krivdo drugega. In tudi konec druge svetovne vojne ni zalegel. Kmalu potem ko Nemcev nista več zaposlovala le graditeljska vnema in iskanje svoje nove identitete v eri po nacizmu je Reichtagsbrand spet postal tema časopisov. Skoraj komična je bila veriga medsebojnih obtoževanj in valitve krivde za Reichtagsbrand, v kateri so na primer sodelovali nekateri nekdanji člani oddelkov SA, ki so krivdo za požig pripisovali članom SS-a; in obratno; in tako naprej. Burne debate in pravo vojno očitkov pa je sprožil predvsem niz člankov v tedniku Spiegel leta 1959.
Spiegel je namreč objavil serijo člankov, ki so utemeljevali tezo, da je bil Reichtagsbrand povsem samostojni projekt Marinusa van der Lubbeja. Ti članki naj bi bili komplot in poskus izkrivljanja zgodovinske resnice nekdanjih nacistov. Nekateri sodelavci Spiegla, nekoč zelo aktivni nacisti, naj bi tudi po koncu druge svetovne vojne ohranjali stike z nekaterimi leta 1933 aktivnimi uradniki kriminalne policije (pozneje gestapo) in nasploh naj bi bil Spiegel še dolgo po letu 1945 prežet s 'starimi rjavimi omrežji'. Ta argument sta prevzela in razvila tudi že zgoraj omenjena Bahar in Kugel, ki sta bila med tistimi, ki so dobili vpogled v okoli 50.000 strani dokumentov, ki jih je Kremelj šele leta 1982 vrnil Nemcem oziroma so tedaj pristali v vzhodnoberlinskem inštitutu za marksizem in leninizem. Prav teh 50.000 strani dokumentov naj bi skrivalo resnico o aferi Reichtagsbrand, a različni raziskovalci so prišli tudi do zelo različnih zaključkov.
Tema tukaj postane preveč zapletena za ta članek in skleniti ni mogoče drugače kot tako, da še enkrat zapišemo, da še vedno velja, da je bil požigalec rajhstaga Marinus van der Lubbe. Pomembnejše je to, da je bil ta dogodek uvod v apokalipso nasilja, ki je na koncu v množice obsodila bodisi na smrt bodisi na dosmrtno trpljenje zaradi more o opustošenih deželah, kakršno je v svoji Evropi po dežju naslikal Max Ernst.