Zapor, nastal po terorističnih napadih Al Kaide v ZDA 11. septembra 2001, je postal v 20 letih simbol mučenja zapornikov in posmeha mednarodnemu pravu, v vsem tem času pa ne samo, da ga kljub predsedniškim obljubam niso zaprli, ampak ga bodo letos celo razširili z novo sodno dvorano, kar nakazuje nadaljevanje njegovega obratovanja.

11. januarja 2002 so v oporišče pripeljali prvo skupino 20 zapornikov, pred tem zaprtih v Afganistanu, ki so ga ZDA z zavezniki brez potrebne odobritve Varnostnega sveta ZN-a napadle predhodnega oktobra. Skupina je bila sprva zaprta v zunanjih kletkah, saj so taborišče Delta, stalno zaporniško poslopje s kapaciteto več kot 400 zapornikov, dokončali šele aprila 2002.

Zakaj so se ZDA zapornike iz Afganistana in številnih drugih držav po svetu decembra 2001 odločile pripeljati ravno v svoje oporišče na Kubi? Že novembra 2001, dober mesec po napadu na Afganistan in sprožitvi obsežnih vojaških operacij, ki so jih imenovali "vojna proti terorizmu", je takratni ameriški predsednik George W. Bush izdal vojaški ukaz glede pridržanja, ravnanja z in sojenja ljudem, ki niso ameriški državljani. Ukaz je dovoljeval zapiranje tujih državljanov za nedoločen čas brez obtožnic, obenem pa je pridržanim onemogočal sprožitev pravnih postopkov za izpodbijanje njihovega pridržanja.

Konec decembra 2001 pa je ameriško pravosodno ministrstvo obrambnemu poslalo dopis, v katerem je trdilo, da ljudje, zaprti v Guantanamu, nimajo pravice do zaščite pred samovoljnim pridržanjem, češ da ne bi bili zaprti na ameriških tleh. Oporišče Guantanamo se namreč nahaja na kubanskem ozemlju, zanj pa ZDA po sporazumu iz leta 1903 po poročanju Reutersa Kubi mesečno nakazujejo okoli 4000 dolarjev za najem. Ta sporazum naj bi bil po ameriški interpretaciji trajen, dokler se za prekinitev ne odločita obe strani, Kuba pa zahteva vrnitev ozemlja in od revolucije leta 1959 ameriških nakazil ne unovčuje.

Nekaj dni po odločitvi ameriških oblasti, da ljudje, zaprti v Guantanamu, ne bi imeli pravic pred ameriškimi sodišči, je bilo tja tako prepeljanih prvih 20 zapornikov, do zdaj pa jih je bilo tam skupno zaprtih najmanj 780 iz 48 držav. Guantanamo sicer ni edini kraj, kjer so na tak način zapirali ljudi, to so ZDA počele tudi v oporiščih v Afganistanu in Iraku ter številnih tajnih zaporih ameriške obveščevalne službe Cia po svetu (med drugim na Poljskem, v Litvi, Romuniji, na Tajskem), kamor so zapirali ljudi, ki so jih prej pogosto preprosto ugrabili, številne so tudi izročili v zavezniške države z namenom zasliševanja z mučenjem.

Busheva vlada si je izmislila izraz "nezakoniti sovražni bojevniki" za označevanje pridržanih, s čimer se je želela izogniti dolžnostim, ki jih nalaga Ženevska konvencija iz leta 1949. Že teden dni po sprejemu prvih zapornikov v Guantanamu, 18. januarja 2002, je ameriška vlada odločila, da tamkajšnji zaporniki niso vojni ujetniki in niso upravičeni do zaščite, ki naj bi jo zagotavljala omenjena konvencija, piše Al Džazira.

Od zapiranja za nedoločen čas do mučenja

Od vseh 780 zaprtih v Guantanamu od leta 2002 jih je bilo po podatkih organizacije za človekove pravice Human Rights Watch le 16 uradno obtoženih kaznivih dejanj, le dva sta bila pred posebej vzpostavljenimi vojaškimi odbori tudi obsojena. Medtem se sojenje petim, obtoženim neposredne vpletenosti v načrte za izvedbo napadov 11. septembra 2001, med njimi Kalidu Šeiku Mohamedu, tudi po 20 letih še ni začelo. Kritiki sicer opozarjajo na neustavnost tovrstnih vojaških sodišč za civiliste, ki jih organizacija za varstvo človekovih pravic Amnesty International označuje za "kafkovska".

732 zapornikov je bilo vrnjenih v države izvora ali prepeljanih v druge države, devet jih je v zaporu umrlo, zaprtih pa ostaja še 39 ljudi. Od tega jih je 13 v pridržanju za nedoločen čas, čeprav je bila njihova premestitev že odobrena, za nekatere celo pred več kot desetletjem, opozarja Amnesty International. 12 jih je obtoženih pred vojaškimi komisijami, za preostalih 14 pa niso odobrene premestitve niti niso proti njim vložene nikakršne obtožnice.

Guantanamo ni samo kraj, kamor so ZDA za nedoločen čas in v veliki večini brez vloženih obtožnic zapirali na stotine ljudi, pogosto ugrabljenih, ampak so jih tam tudi mučile, pri čemer so za to početje uporabljale evfemizem. Pravosodno ministrstvo je namreč avgusta 2002 Beli hiši poslalo dopis s pojasnilom, da predsednik lahko odobri širok nabor "naprednih" oziroma "okrepljenih zasliševalskih tehnik", ki naj ne bi predstavljale mučenja. Tudi, če bi do mučenja prihajalo, pa bi se lahko, piše v dopisu, sklicevali na "nujnost" ali "samoobrambo", da bi se izognili kazenski odgovornosti.

Zapornike tam so med drugim držali v stresnih položajih, za dlje časa zapirali v samice, grozili so jim s smrtjo, nadnje spuščali pse, jih spolno zlorabljali in prisilno hranili, preprečevali so jim spati, izpostavljali so jih ekstremni vročini, mrazu, hrupu, izvajali so t. i. waterboarding, tehniko polivanja vode po zaporniku s pokrito glavo, ki simulira utapljanje. Nekateri zaporniki so bili tej tehniki podvrženi večdesetkrat.

Med zaprtimi in mučenimi so bili pogosto povsem nedolžni ljudje, afganistanski in pakistanski kmetje, vozniki, kuharji, ugrabljeni in dlje časa pridržani v iskanju obveščevalnih podatkov. O tem pričajo zaupni ameriški vojaški dokumenti, ki jih je pridobil WikiLeaks, leta 2011 pa objavili ameriški in evropski mediji. Za skoraj 400 zaprtih pa se je izkazalo, da je šlo za običajne borce brez pomembnih informacij, je poročala Al Džazira.

Obama obljubil in obljubo prekršil

Zapor v Guantanamu vztraja kljub izrecni obljubi nekdanjega predsednika ZDA Baracka Obame, da bo zapor zaprl. Dva dni po inavguraciji, 23. januarja leta 2009, je tako z izvršnim ukazom odredil zaprtje zapora v roku enega leta, a se to vendarle ni zgodilo. Ko so leta 2010 republikanci prevzeli nadzor nad predstavniškim domom kongresa, je priložnost za preprosto in hitro zaprtje zapora z odobritvijo kongresa minila.

Republikanci so namreč nasprotovali premestitvi zapornikov v najstrožje varovane zapore po ZDA, v času Obamove administracije pa so tudi sprejemali zakone, ki so preprečevali dodeljevanje sredstev za gradnjo tovrstnih zaporov, ki bi bili namenjeni posebej za zapornike, označene za preveč nevarne, da bi bil premeščeni v druge države, in ki naj se jim ne bi moglo soditi zaradi pomanjkanja dokazov ali ker so bili ti pridobljeni z mučenjem. Sam Obama je tak zakon podpisal na začetku leta 2011, čeprav je ostro kritiziral omejitve v zakonu za premestitev zapornikov v zapore po ZDA in njihov pregon pred ameriškimi civilnimi sodišči. Kot je takrat poročal New York Times, naj bi bil razlog, da Obama ni ustavil sprejetja zakona, ta, da je zakon obenem dodeljeval milijarde dolarjev za vojni v Afganistanu in Iraku.

Zapor je tako obstal do Obamovega naslednika Donalda Trumpa, ki pa je zapor branil in celo napovedal nadaljnje mučenje osumljencev. Kot v svoji lani izdani knjigi pišeta novinarja Washington Posta Yasmeen Abutaleb in Damian Paletta, naj bi Trump februarja 2020 celo predlagal, da bi v Guantanamo poslali ameriške državljane, okužene z novim koronavirusom.

Tudi zdajšnji predsednik Joe Biden naj bi želel zapreti zapor v Guantanamu, a se, kot kaže, to ne bo zgodilo. Biden je namreč decembra lani podpisal zakon o 770 milijard dolarjev vrednem vojaškem proračunu, ki pa vključuje tudi praktično prepoved namenjanja sredstev za premestitev zapornikov v Guantanamu v tuje države ali ZDA. Zvezna vlada tako še naprej ne sme premeščati tistih zapornikov v zapore v celinskih ZDA. Pod Bidnom pa se bo zaporniški kompleks še povečal. Kot poroča New York Times, naj bi tam letos namreč zgradili štiri milijone dolarjev vredno sodno dvorano za nadaljevanje dela vojaških sodišč.

"Neizbrisen madež"

Organizaciji za varstvo človekovih pravic Human Rights Watch (HRW) in Amnesty International (AI) predlagata več ukrepov, ki bi jih morala glede Guantanama storiti ameriška vlada. HRW tako poudarja potrebo po pregonu odgovornih za zlorabe zapornikov ter opravičilu in odškodninah za žrtve.

AI pa je v lanskem poročilu ob 19. obletnici sprejema prvih zapornikov v Guantanamo Bidnu med drugim priporočil sprejem izvršnega ukaza za zaprtje zapora, česar Biden tudi v letu dni ni storil, tudi AI pa je predlagal pregon odgovornih za mučenja. Generalna sekretarka AI-ja Agnes Callamard je ob današnji obletnici z dvema besedama povzela glavni načeli, ki v Guantanamu prevladujeta od njegove vzpostavitve, in sicer "krutost" in "samovoljnost". Po njenih besedah je zapor "neizbrisen madež na zgodovini ZDA, poglavje, ki ga morajo zdaj zapreti in ga nikoli več ponoviti".