V prvih dneh novega leta se je gozd spet znašel pod drobnogledom, ko je ameriški zvezdnik Youtuba Logan Paul na svojem kanalu objavil nazorne posnetke ene od teh žrtev samomora, na katero je naletel ob obisku Aokigahare. Ogorčenje javnosti je bilo popolno, saj se je 22-letni videobloger in igralec, ki ima na YouTubu 15 milijonov sledilcev, s svojimi kolegi iz umrlega norčeval, posnetek z nič kaj subtilnim naslovom Našli smo truplo v japonskem gozdu samomorilcev pa delil s svojimi sledilci.

Japonske oblasti se že leta prizadevajo, da bi javnost Aokigaharo nehala asociirati s samomori - zato so tudi nehali objavljati podatke o številu samomorilcev, ki jih vsako leto najdejo v "morju dreves", kot je poetični vzdevek gozda.

A zaman. Gozd, v katerem po japonski mitologiji domujejo "jurei", duhovi mrtvih, je bil že v 19. stoletju znan po "ubasutedžu" - gre za star japonski običaj, ko svojci onemoglo, priletno osebo odvedejo na odročni kraj in jo pustijo tam, da umre. Sem so tudi hodili menihi, da bi se izstradali do smrti. Po japonski folklori duhovi tistih, ki so si v Aokigahari vzeli življenje, tavajo v gozdnih vicah, tisti, ki vanj vstopijo, pa tvegajo, da ne bodo nikdar prišli iz njega.

Stolp valov
Širši javnosti je 30 kvadratnih kilometrov prostrani gozd z gostimi zelenimi strehami starih cipres in borovcev ter z mahom poraslimi skalami postal bolj znan po tem, ko je pisatelj Seičo Macumoto leta 1960 objavil roman Stolp valov o dveh ljubimcih, ki naredita dvojni samomor pod drevesi v Aokigahari. A gozd je v resnici slovel kot samomorilska točka že precej pred izidom romana.

Leta 2002 so v gozdu našli 78 trupel, a je ta neslavni rekord padel že leto pozneje s 105 trupli. Leta 2010 je policija naštela več kot 150 poskusov samomora v gozdu in 54 uspešnih samomorov. Najpogostejši metodi sta obešanje in prevelik odmerek zdravil oz. mamil, vse od leta 1970 pa policija, prostovoljci in novinarji vsako leto izvajajo iskalno akcijo za trupli.

Število samomorov naj bi poraslo marca, ob koncu japonskega fiskalnega leta, kar ni presenetljivo, saj so finančni neuspehi eden od glavnih razlogov za samomor na Japonskem, še posebej ob prelomu stoletja, ko je bila finančna kriza na vrhuncu.

Opozorila ob pešpoteh
Oblasti se skušajo proti samomorom boriti tudi z namestitvijo tabel ob vhodu v gozd, s katerimi pozivajo k samomoru nagnjene obiskovalce, naj pomislijo na svojo družino, poiščejo pomoč in si ne vzamejo življenja. Z opozorili so polepljene tudi pohodniške poti po gozdu. "Življenje je dragocena stvar, ki so vam jo dali vaši starši," se bere en napis, drugi pa navaja telefonsko številko za pomoč osebam v finančnih dolgovih. Domačini po gozdu izvajajo nekakšne straže in nagovarjajo samotarske pohodnike in tiste, ki kažejo znake stiske.

Aokigahara velja za enega najsrhljivejših krajev na svetu, kjer naj bi podzemne zaloge železa na posameznih odsekih ovirale delovanje kompasov, zaradi česar se sprehajalci pogosto izgubijo. Ob tem ni redko, da naletijo na človeška okostja, vrvi na drevesih in prazne škatlice tablet.

Gozd buri domišljijo Japoncev in se redno pojavlja v njihovih stripih (animeji in mange), videoigrah, literaturi, glasbi in filmih - leta 2015 je o gozdu in njegovi povezavi s samomori celovečerni film posnel tudi ameriški režiser Gus Van Sant, a kritiki so Morje dreves, kot je bil naslov filma, kljub Matthewu McConaugheyju v vlogi samomorilskega ameriškega obiskovalca, raztrgali. Leto dni pozneje je film o gozdu posnel še Jason Zada, grozljivko Gozd (The Forest).

Začaran krog
"To je začaran krog. Ljudje prihajajo v gozd, ker je slavna lokacija," je za New York Times nedavno povedal Jutaka Motohaši, direktor japonskega centra za preprečevanje samomorov, ki skuša odvrniti medije od poročanja o temni plati Aokigahare, a je nemočen ob moči družabnih omrežij in Youtuba. "Družabna omrežja in splet dodajajo novo dimenzijo. Ko smo postavljali smernice za poročanje o gozdu, nihče ni pomislil na vpliv YouTuba, ki je precej močnejši od konvencionalnih medijev. YouTube je zelo nov način za razkrivanje samomorov."

Logan je tako v svojem posnetku govoril o "maščevalnih duhovih, zavezanih mučenju obiskovalcev", ob tem podal še popolnoma netočno, staro statistiko samomorov ter dodal, da nikjer v gozdu ni telefonskega signala, kar ni res.

Francesca Di Marco, avtorica knjige Samomor na Japonskem 20. stoletja, pravi, da poveličevanje ali romantiziranje krajev, kot je Aokigahara, "ustvarja mit iz zadeve, na katero bi v resnici morali gledati kot na patologijo". "Reči, oh, Japonci se ubijajo na tako lepi lokaciji ali Japonci se ne bojijo samomora ali Japonci so zaradi samurajske dediščine bolj nagnjeni k samomorom, je način, kako pozabiti, da je samomor samo najvidnejši del duševne bolezni."

Število samomorov na Japonskem je po vrhuncu konec 90. let sicer v zadnjih letih upadlo (leta 2003 so našteli 34.500 samomorov, leta 2016 "samo" še 21.897), je pa država vzhajajočega sonca po samomorih še vedno šesta na svetu. Če so samomore na prelomu stoletja povezovali s finančno krizo, pa tudi s pritiski na delovnem mestu in v šoli ter z družbeno izolacijo, pa dodatno težavo predstavlja pomanjkanje pristojnih služb za boj z duševnimi boleznimi, pa tudi hude bolezni med vse starejšo populacijo. Japonci so poleg tega znani tudi po kronični nezaupljivosti do psihoterapije in zvračanju krivde za svoje počutje nase, kar vse skupaj še poslabša.