Matic je že v študentskih letih pogledoval proti tujini in sodeloval z več organizacijami, zato ni čudno, da so ga, še preden je imel v žepu diplomo iz računalništva in informatike, zasrbele pete. Dve uri pred iztekom roka je v Zürich poslal prijavo za pripravništvo v Bangaloreju v Indiji. "Naslednji dan, bil je 24. december, sem dobil klic iz Švice, ali lahko opravim razgovor po telefonu. Seveda sem bil takoj za. Bili so zadovoljni z mojimi odgovori, zato sem nato opravil še dva razgovora. 30. decembra sem dobil odgovor, da sem sprejet. Tista novoletna zabava je bila nekaj posebnega," je Matic začel razlago svoje indijske zgodbe in nadaljeval: "Nato sem seveda moral čim prej diplomirati. Še danes vem, da je bil petek, ko sem na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani diplomiral, hkrati pa isti dan urejal vizum za Indijo. V nedeljo sem odpotoval v Zürich, od tam pa v Indijo, v Bangalore, in začel pripravništvo."

Njegova praksa naj bi trajala eno leto, a so mu že po dveh mesecih ponudili zaposlitev in mesto menedžerja. Danes ima tako naziv vodje oddelka za digitalni marketing stičišča EF Bangalore mednarodnega podjetja EF Education First, ki velja za vodilnega v svetu v mednarodnem izobraževanju. Vodi svojo ekipo, v kateri je še pet Indijcev, MMC pa ga je povsem po naključju ujel v Ljubljani, kamor je priletel s službene poti v Zürichu. Matic je z iskricami v očeh pripovedoval o ogromni državi, ki jo je mogoče opisati le z besedo "raznolikost", in komaj čakal, da iz Slovenije čim hitreje pobegne nazaj v hrup, umazanijo in kaos, a tudi med prijazne, odprte in neverjetno povezane ljudi. O svojih spoznanjih, izkušnjah in priložnostih, ki se ponujajo, če hodiš po svetu z odprtimi očmi, piše tudi blog.

Ujela sem vas v Sloveniji. Kaj se vam zdi najbolj drugače v primerjavi z Indijo, verjetno je tukaj precej večji mir, stvari so bolj urejene, gneča manjša. Kaj pa ljudje?
Indija je resnično raznolika, v tej državi se najde vse, od gora in puščave do rek. Slovenija ima vse to na majhnem ozemlju, v Indiji pa je treba prepotovati vso državo. Ogromne so tudi razlike v miselnosti ljudi. V Indiji ne boste slišali niti enega človeka, da se pritožuje, kako hudo mu je v življenju. Tudi ljudje, ki živijo na ulici, ne jadikujejo. Brezdomec te sicer prosi za denar, pritožuje pa se ne. Ljudje čisto drugače vidijo stvari, vidijo vsako priložnost. Znana je zgodba človeka, ki je začel z majhno trafiko s cigaretami in prigrizki, a je vsak mesec dal na stran tisoč rupij, po 30 letih je nekaj prihranil, odprl trgovino in danes je eden najbogatejših Indijcev. Takšnih zgodb je cel kup. Priložnosti v Indiji je ogromno, a na vsakem posamezniku je, koliko se bo angažiral, koliko energije, časa in znanja bo pripravljen vložiti. Ko sem se prvič peljal z letališča v Bangaloreju do središča mesta, sem gledal skozi okno, kazal s prstom in govoril: "Business! Business! Business!" Toliko stvari sem že takoj opazil, ki bi se dalo iz njih kaj narediti. Eno izmed mojih načel v življenju je: "You live and you learn." (Živiš in se učiš). Z negativnim prizvokom ne prideš nikamor, prepričan sem, da vedno obstaja pot, po kateri lahko greš. Pozitivno razmišljanje je ključno tudi v Indiji. Da bi v Indiji hitro našel dobre prijatelje, je težko, saj ljudje hitro krožijo od dela do dela, veliko je tujcev, ki pridejo za nekaj mesecev. Moji najboljši prijatelji prihajajo iz Francije in Švice.

Živite v desetmilijonskem mestu Bangalore, za katero sem zasledila tudi ime Bengaluru. Zakaj dve imeni za isto mesto?
Gre za podobno zadevo kot pri imenu mesta Bombaj – Mumbaj. Nekateri uporabljajo ime Bengaluru, ki je nekoliko novejše, Bangalore pa je starejše ime, izhaja iz preteklosti. Je pa ena in ista zadeva. Stvar okusa.

Indija je ogromna država. Bi lahko potegnili ločnico med različnimi območji oziroma zveznimi državami?
Zelo velika je razlika v miselnosti prebivalcev s severa in juga države. Na jugu so izredno prijazni, vedno pomagajo, povabijo te domov in ti skuhajo kosilo, skoraj otepati se jih je treba. Na severu, v New Delhiju, pa moraš biti zelo oster in odrezav, če želiš preživeti. Država je res tako raznolika, tudi hrana s severa in juga se loči, pa način razmišljanja, navade, življenjski slog, vzgoja ... Nič čudnega, saj bi lahko vso Evropo in še del Rusije spravil na ozemlje, ki ga zaseda Indija. Nedavno sem bil v Delhiju in sem se peljal s podzemno železnico. Neki starejši gospod je želel izstopiti in je drugega potnika prosil, ali se mu lahko malo umakne. Ker se ni odzval, mu je še nekdo rekel, naj stopi malo stran. In ga je moški samo zgrabil in ga udaril s pestjo v obraz. Pritekel je varnostnik, a niti posredoval ni. To se na severu dogaja dnevno. Zelo hitro se razjezijo, če jim kaj ni prav. Sploh v Delhiju je treba res paziti, kako komuniciraš, kaj rečeš. Sicer se zaradi vpliva globalizacije tudi to počasi spreminja.

Na jugu je povsem drugače, ljudje te vabijo domov in ti želijo pomagati na vsakem koraku. Do njih imam izredno veliko spoštovanje, zato me včasih boli srce, ko poslušam njihove zgodbe, kakšne denarne težave imajo in kako se res trudijo, da bi uspeli. Za prijatelje bi dali vse. V Sloveniji se za pijačo s prijatelji dogovarjamo nekaj dni vnaprej, na jugu Indije so vrata vsake hiše vedno odprta. Ko pridejo prijatelji v stanovanje, je vse od vseh, vse si delijo. Če živiš z več ljudmi in kuhaš večerjo, vedno skuhaš za vse, ne le zase. To me resnično fascinira, ta povezanost med ljudmi.

Kako pa so odzvali starši in prijatelji, ko ste rekli, da greste v Indijo? V smislu: "Kaj ti je tega treba, kje si pa Indijo našel, pojdi raje v Anglijo, če že moraš v tujino?"
Želja mojih staršev je bila, da najprej diplomiram, potem pa se bom odločal naprej. Že kar dolgo sem namigoval, da bom šel v tujino, a starši so morda računali, da bom dobil zaposlitev v Krki, ker sem iz Novega mesta – in da bi imel službo in družino, kot je to pri nas običajno. A jaz se nisem zadovoljil s tem, želel sem raziskati svet. Rad potujem. V Indiji se lahko res ogromno naučim. Očetu in bratu sem novico, da grem v Indijo, povedal po večerji. Natočil sem jima vino in rekel: "Imam zelo dobro novico." Takrat še nisem diplomiral, očetov cilj pa je bil, da oba sinova diplomirata, tako da je bila njegova reakcija: "To zame ni dobra novica." Takrat mi je vse "padlo dol", a sva se kasneje pogovorila, da je to res priložnost, ki mi lahko spremeni življenje. Danes je zelo ponosen name in na vse, kar sem dosegel. Tudi v Indiji sem se naučil, da je družina vedno prva, da je izredno povezana. Pri tem ne govorim le o očetu, mami, sinu in babici, ampak tudi o prvem bratrancu, drugi sestrični, celotni družini. Vsakič, ko pride nov človek v družino, ga sprejmejo z odprtimi rokami.

Torej ne poznajo zlobnih tašč, haha?
Seveda obstajajo tudi zlobne tašče. A na splošno prihajajo Indijci iz kulture in okolja, ki je zelo tradicionalno. Recimo, vsi fantje iz moje ekipe imajo dogovorjene poroke. Ne morejo reči ne, tudi če bi, bi jim starši rekli, da nimajo izbire.

Torej se starši med seboj dogovorijo za poroko svojih otrok?
Ta postopek je v resnici zelo dober, pri hindujcih gre za tradicijo. Bodoča mladoporočenca gresta najprej k vedeževalcu, da preveri, kako se jima ujemajo zvezde. Nato gre celotna fantova družina na obisk k dekletu, kjer potencialna žena skuha čaj. Sledi pogovor z obema kandidatoma, kakšni so njegovi oziroma njeni cilji, kakšno izobrazbo ima, kaj ga zanima, koliko denarja ima ... Mislim, da je po novem uradno prepovedano dajati doto, lahko pa se kupi avto, stanovanje, vpraša se, koliko zlata bodo dali. Starši nato odidejo in se pogovarjata sama. Celotna družina potem predebatira, kar je slišala in skupaj se odločijo, ali sta ženin oziroma nevesta primerna. Za poroko se morata strinjati obe družini. Poroka je velika žurka, na katero pride tisoč, morda 5.000 ljudi. Najamejo nogometni stadion, da skuhajo za vse. Podobno je tudi pri ločitvi – to ni osebna odločitev zakonca, ampak gre za odločitev celotne družine. Obe družini morata potrditi ločitev. In to deluje.

So še pri kakšni stvari tako tradicionalni?
Da. V šolah so na primer še vedno obvezne uniforme, saj želijo z njimi zakriti zelo velike razlike v materialnem stanju učencev. Obstaja sicer tudi veliko zasebnih šol, ki so uniforme opustile. Na splošno pa želijo dati enako priložnost vsem. Zelo velik vpliv globalizacije pa se kaže pri žurih. V Bangaloreju so takšne zabave, da 'padeš dol'. Zabave organizirajo v hotelih s petimi zvezdicami, da z vodko v roki skačeš v bazen. Plačaš 15, 20 evrov za vstopnino, s tem imaš pokrito nekaj pijače. Tega v Sloveniji ne doživiš. Tudi klubov je izredno veliko, čeprav se morajo zaradi incidenta pred leti, ko je prišlo do nočnega streljanja, vsi lokali ob koncih tedna zapreti ob enih zjutraj. Obratovalni čas so podaljšali šele pred pol leta, prej se je vse zaprlo ob 23.00. Po žurih gredo vsi naprej še na zasebne "požure". Vpliv globalizacije se kaže tudi v spremembi oblačil mladih Indijk. Vse bolj hodijo razgaljene, morda celo preveč. Vse pomembnejša postajajo tudi družbena omrežja, saj želijo biti v stiku s preostalim svetom in zagrabijo vsako novost.

Kako je z alkoholom, ga je mogoče dobiti povsod?
Cene alkohola so bolj kot ne podobne slovenskim oziroma evropskim. Obstajajo pa tudi pijače lokalne pridelave. Veliko težav je zaradi alkoholizma. Na ulici prodajajo na primer viski v tetrapaku. V kozarec natočijo pol viskija in pol vode in se s tem nacejajo, zraven pa jedo prigrizke, na primer ocvrto zelenjavo. Na ta viski nekateri hodijo zelo pogosto, pred, med in po službi. To po navadi počnejo starejši ljudje, mlajši se večinoma osredotočajo na kariero, razvoj, uspeh. Način iskanja službe je popolnoma drugačen kot v Sloveniji. Delavec povprečno ostane v eni službi dve ali tri leta, po vsaki spremembi se mu za 30 odstotkov dvigne plača. V svoj življenjepis napišejo vse mogoče, zelo "blefirajo", pri pogovoru pa "zmrznejo". Velikokrat se zgodi, da nimajo logičnega preskoka. Nekaj, kar se nam zdi logično, njim ne bo, zato jim je treba dati natančna navodila korak za korakom, kako se neki projekt izpelje. Pri sledenju navodilom so izredno dobri, zato so tudi dobri razvijalci. To jih uči tudi šolski sistem. V šoli so dejansko le številke, ne učijo jih razmišljanja z lastno glavo. Ko pridejo v prvo službo, jih je treba pol leta učiti le razmišljanja.

Vi delate le z Indijci?
V svoji ekipi imam samo Indijce, septembra dobim še praktikantko iz Bolgarije. Sicer pa imam veliko več stika s tujci kot z Indijci. V enem dnevu sem na Skypu od Mehike do Poljske, Šanghaja in Indonezije. Pri tem res vidiš, kakšno je delo na posameznih trgih. Pripravljamo kampanjo ob ramadanu za celotni Bližnji vzhod in prilagoditi se moramo načinu razmišljanja v posamezni državi, kakšne fotografije kje uporabiti, kakšne stvari kje delujejo. V Azerbajdžanu je na primer Facebook vse, otroci že takoj ob rojstvu dobijo svoj profil. Na Švedskem in v Švici pa je Facebook že precej stara stvar ... Tržne kampanje, ki jih lansiramo, je treba personalizirati, v vsaki državi deluje kakšen drug prijem. Uživam v tem.

Kakšne so v Indiji delovne navade? Stereotipno bi človek pomislil, da se podobno kot v drugih azijskih državah ljudje ne pretegnejo. To drži?
Zelo velike razlike so. Ljudje, ki imajo ambicije, se bodo poleg fakultete učili še sami. V ekipi imam grafičnega oblikovalca, ki dela deset, 12 ur na dan, poleg pa dela še magisterij. Pri svojem delu sem spoznal, da je zelo pomembno, da pokažeš ljudem neko dodano vrednost, da so se pripravljeni učiti. Tudi plača ni vse. Spoznal sem, da več časa, ki ga vložim v delo z njimi, da se usedemo skupaj in jim razložim, zakaj določene stvari delamo in zakaj je pomembno, da so stranke zadovoljne, večji uspeh je. A treba je najti tudi ravnotežje, dati jim je treba profesionalen, a hkrati zabaven odgovor. Mi se v službi zabavamo, plešemo, a hkrati trdo delamo. Ni večjega zadovoljstva od tega.

Bangalore velja za indijsko Silicijevo dolino, saj je v mestu ogromno IT-podjetij. Omenili ste plače, kakšne so na primer v vaši panogi?
Mednarodni praktikanti, ki pridejo delat v Bangalore, dobijo okoli 400–500 evrov mesečno in s tem se da normalno preživeti. Živiš lahko sam ali z drugimi, treba pa je biti pazljiv, saj so lastniki lahko zelo zahtevni glede obiskov in pijače. Jaz imam v najemu novo stanovanje, lastnica je Angloindijka in ne bi mogla biti boljša lastnica. Ko sva se z dekletom vselila, naju je pričakala s krofi in pozdravnim sporočilom. Drugi skoraj niso mogli verjeti, da je takšna prijaznost mogoča.

Sicer pa ljudje preživijo tudi s 100, 50 dolarji na mesec. V Indiji je običajno, da družine iz manj razvitih vasi pošiljajo otroke v mesta za pomočnike pri družinah. Ne gredo v šolo, saj si tega ne morejo privoščiti, zato gredo pri 13, 14 letih služit v mesto. Družina mojega dekleta, ki živi na severovzhodu države, kjer so cene in standard mnogo nižji, ima na primer tri domače pomočnike. Ker so dobri, jim plačajo različne tečaje, da dobijo neko konkretno znanje, ki jim bo prav prišlo tudi kasneje. Ti pomočniki živijo z družino, pomagajo jim pri kuhanju, čiščenju, vzgoji otrok. V službi sicer lahko precej hitro napreduješ, a je treba pokazati znanje, vnemo, strast. Mislim, da je povprečna plača 250 dolarjev, v inženirskih službah je neka vstopna plača takoj po univerzi, za človeka brez izkušenj, recimo 250, 300 dolarjev. Več kot se delavec nauči, več odgovornosti dobi in napreduje. In ko se vse v svojem poklicu nauči, službo zamenja – ali pa v isti izsiljuje za povišico. So precej pretkani, pri denarju znajo razmišljati s svojo glavo.

Ko govorite o družini, mislite osnovno družino ali tisto razširjeno, koliko ljudi živi v eni hiši?
Zelo različno. Veliko ljudi živi s starimi starši, dokler nimajo dovolj denarja, da gredo na svoje. Velikokrat se zgodi, da v isti hiši živijo babica, oče, sin in še vnuk. Tisti, ki imajo dobro službo, pa želijo iti na svoje, a tudi ti se vsak teden vračajo domov, na obiske k staršem. V petek zvečer se usedejo na nočni avtobus in se vozijo šest ur do doma, v nedeljo zvečer pa spet nazaj v mesto, da pridejo v ponedeljek zjutraj neposredno z avtobusa v službo. Nihče se zaradi tega ne pritožuje.

Delajo tudi ženske?
Da, delajo. V našem podjetju je tako, da če ženske delajo po osmih zvečer, jim zaradi varnosti pokličemo taksi, da jih odpelje domov. Posilstva se dogajajo vsepovsod in kakor se sliši žalostno, je to kruta resnica. Ljudje so neizobraženi in so tako tudi vzgojeni. Ker starši pretepajo svoje otroke, se tudi oni, ko odrastejo, obnašajo enako, saj ne poznajo drugih vzorcev. Podobno je pri spolnih odnosih. Ljudje niso izobraženi, mnogi ne vedo, da obstajajo kondomi ali kontracepcijske tabletke, zato se pogosto zgodi, da dekleta zanosijo pri 15 letih. Posledično je tudi veliko splavov.

Kakšna je zdravstvena oskrba?
Javne bolnišnice imajo velike težave z opremo, jaz ne bi stopil čez njihov prag. Se pa bolnišnice zelo razlikujejo, v nekaterih je najnovejša oprema, mnogo boljša kot v Sloveniji. Nekateri zdravniki se ti res posvetijo. Z dekletom, ki je imela zaradi astme težave, sva šla k zdravniku, ki jo je temeljito izprašal, v ordinaciji sva bila eno uro. Običajno pred obiskom bolnišnice malo raziščeš, katere so boljše in katere ne, cene so pa bolj ali manj enake. Ni pa nobene socialne varnosti. Podjetje ti sicer plača zavarovanje, ljudje, ki živijo na ulici, pa nimajo nobenega zagotovila, da bodo dobili kakršno koli oskrbo, zato so prepuščeni sami sebi. Po drugi strani so se prav zaradi tega veliko naučili sami, ogromno vedo o tem, kako si lahko pomagajo sami ali kakšni naravni zvarki delujejo. Pri tem so resnično domiselni, navdušujejo me. Znajdejo se v vsakem položaju.

Mnogi imajo ob omembi Indije pred očmi tudi grozljiva barakarska naselja, v katerih ljudje živijo skoraj kot na smetišču. So v Bangaloreju tudi takšni slumi?
Da, so. Ljudje kar ob cesti postavijo dva kola, čez njiju pa napičijo vrečko za smeti ali salonitko in to je to. Kuhajo v dveh velikih loncih za vse, ki živijo zraven, morda na zabojčkih prodajajo kakšne prigrizke in pijačo. To je čisto običajno. Podobno je z vozniki avtorikš. Pogosto se zgodi, da nimajo doma in spijo kar v rikši. Nekateri se znajdejo, povežejo se s taksislužbami, ki so v izjemnem razmahu. V roku enega leta so tri zagonska podjetja na tem področju zelo zrasli in dobili tudi veliko zagonskega kapitala. Uvedli so tudi sistem za avtorikše – plačaš jim 10 rupij več, a vedno vozijo z vključenim taksimetrom.

To, da vsak ob prvem prihodu v Indijo doživi kulturni šok, je prej pravilo kot izjema. Kaj vas je najbolj presenetilo ali pretreslo kot Evropejca, gre bolj za negativne stvari?
Sploh ne vem, ali bi rekel, da je to šok v pozitivnem ali negativnem smislu. Preprosto drugače je. Jaz sem se v Indijo odpravil odprte glave in brez kakršnih koli pričakovanj. To je bilo pri meni ključno, da sem se potem tudi hitro integriral v samo družbo. Sebe si nikoli nisem predstavljal, da bom šel v Indijo, da bom jedel indijsko hrano in imel dekle iz Indije. A rekel sem si, da si želim službo, v kateri bom užival, saj hočem biti v življenju srečen, ne pa vsak dan z dela hoditi zamorjen. V Indiji me je obiskalo nekaj prijateljev, nekateri so prišli tudi na prakso, in po prvem tednu so želeli zbežati domov. A če so zdržali do desetega dneva, so ugotovili, da so se zaljubili v Indijo.

In kaj konkretno je tisto, kar povzroči, da se človek zaljubi v Indijo?
Še sam ne vem. Čar ljudi, čar mesta, čar države, raznolikost morda. Deset dni je morda ravno "tranzijska doba", v kateri spoznaš, zakaj Indijci tako živijo in razmišljajo. Ko slišiš njihove osebne zgodbe, te ganejo. Na neki način jim želiš pomagati. Noro je, kaj vse slišim od njih, vsak delček sestavljanke se sestavi v izjemno sliko.

Indijska hrana velja za zelo priljubljeno po vsem svetu, Bangalore pa velja za najbolj vegansko mesto v Indiji. Jedo dobro, kaj si vi najraje privoščite?
Če me vprašate, kakšna je tradicionalna indijska hrana, vam ne morem povedati, saj v vsaki zvezni državi, še v vsaki vasici, uporabljajo drugačne masale (mešanice začimb). Obstajajo masale za piščanca, za fižol ... Na severu je kuhinja povsem drugačna kot na jugu, malo se zaradi tega delajo tudi norca drug iz drugega. V Bangaloreju je zelo priljubljena "dosa" - nekakšna palačinka iz riža, s chutneyji – različnimi namazi. Ko sva šla z dekletom na obisk v Delhi, je bratranec mojega dekleta govoril: "Dosa people are coming to visit me!"

Gredo ljudje med službo jest na ulico?
Večini ljudi žena večer prej skuha obrok in si hrano v posodici prinesejo v službo. Veliko podjetij ima tudi menzo, lahko pa se gre jest na ulico. Stereotip, da je indijska hrana pekoča, sploh ne drži. Najbolj je fascinantno to, da lahko dobiš hrano z vsega sveta, tudi burgerje. Pri hindujcih je krava sveta žival, a govedino lahko dobiš na tržnicah, saj je tudi veliko muslimanov. Imam smešno anekdoto. Svojo ekipo sem peljal ven na burger in me je eden izmed njih takoj vprašal, kakšno meso je v njem, tako da sem se naredil neumnega, da mislim, da je bivol ... In je rekel: "Torej je to govedina." Takrat se je odmaknil s stolom od mize, skoraj se je presedel. A globalizacija je na taki ravni, da začenjajo sprejemati druge kulture in poskušajo razumeti tudi nas, zakaj tako razmišljamo. Danes tako ni več težava, če v njihovi družbi jem burger. Jaz se učim od njih, oni pa od mene. Treba je tudi paziti, kako se komunicira z njimi. Če bi se v Indiji z dekleti pogovarjal na tak način, kot se v Evropi, bi te že pretepli, ker bi bil nespoštljiv. V Indiji nikogar ne slišiš preklinjati, z vsakim govorijo z izjemnim spoštovanjem. Tako so vzgojeni. Nikoli ne odgovarjajo nesramno nazaj, sploh ne svojim staršem.

Bangalore ima deset milijonov ljudi, kar je za slovenske razmere nepojmljivo. Kakšno je življenje v taki metropoli, kako deluje promet?
Ceste so, sploh zunaj mesta, zelo slabo narejene, človek dobi občutek, kot bi se vozil po kamnih. Z enim pogledom vidiš vse – najboljše znamke avtomobilov, otroke, ki brez hlač in vsi razcapani tekajo naokoli in starca, ki nima nog, zato hodi po rokah. Izjemno. Ampak v tem kaosu obstaja neki sistem, sploh v prometu. Prehitevajo z leve in desne strani, vozijo tudi po pločniku in ti hupajo, da se umakni. Ko prečkaš cesto, nikoli ne greš naravnost, ampak cik-cak, nihče ti ne ustavi. Čakaš na priložnost, da lahko prečkaš cesto. Semaforji sicer so, ampak niti policist te ne bo ustavil, če boš šel čez cesto kje drugje. V zadnjem času so začeli preverjati alkoholiziranost voznikov in nošnjo čelad pri motoristih. Za voznika je čelada obvezna, za sopotnika pa ne. Kje je logika? Policisti imajo zelo nizke plače, okoli 100–150 dolarjev na mesec, zato je velik problem korupcija. Po eni strani je to žalostno, a po drugi jih lahko razumeš.

Kakšen je odnos do tujcev?
Zelo zelo nas spoštujejo, na splošno tujce vidijo kot nekaj dobrega. So pa tudi ljudje, predvsem vozniki rikš, ki te želijo izkoristiti, saj v tebi vidijo le vrečo denarja.

Tujci, ki se preseljujejo v Indijo, so verjetno le dobro izobraženi in kvalificirani strokovnjaki, ki prihajajo v državo po nove izzive ali delit znanje domačinom. Imam prav?
Zelo me fascinira, da v Indiji na Facebooku obstaja skupina "Balkans in India" in se potem med seboj vsak mesec družijo priseljenci iz Slovenije, Hrvaške, Srbije. Ena taka skupina obstaja v Mumbaju, druga v Bangaloreju. Eden prinese rakijo, drugi kaj drugega. Zgradili so res močno skupnost. Sicer prihajajo tujci z vsega sveta, na primer Švicarji prihajajo v Indijo po izkušnje, zelo veliko jih je. Pa tudi Nemcev, Francozov, Špancev, Američanov. Veliko globalnih podjetij se seli v Indijo, kjer oblikujejo IT-pisarne in razvojnike, saj indijski kadri res obvladajo. Plačajo jih res manj, kot bi svoje ljudi v Evropi ali ZDA, a za indijske standarde je plača dobra. Za povprečno plačo v Zűrichu bi lahko v Indiji najel 12 ljudi, zato je logika podjetja takšna, da je bolje vlagati v Indijo, kjer razvijajo podporno okolje.

Kako je torej videti Silicijeva dolina po indijsko?
Ko prideš v Bangalore, si ne moreš predstavljati, da je to Silicijeva dolina. A nato spoznaš kampuse podjetij, v katerih je v enem kompleksu zaposlenih po 5.000, 10.000 ljudi. Zelo se razvija obrobje mesta, rastejo stolpnice in stanovanjska naselja. Bangalore je bilo včasih mesto jezer, a ker niso imeli urbanizacijskega načrta, se je večina jezer izsušila. Mesto je betonska džungla, a kljub temu je veliko parkov, zelenja in vrtov.

Znana je tudi indijska filmska industrija Bollywood, ki snema filme kot po tekočem traku. Kakšna je ponudba po televiziji, vrtijo samo svojo produkcijo ali je program bolj mednaroden?
Večinoma se po televiziji vrti le njihova produkcija. V teh filmih se kaže indijska kultura z mnogimi plesi. Nekaj filmov je res dobrih, priporočam Three Idiots ali Two States. V bollywoodskih filmih vidiš vso raznolikost države, na primer, kako ljudje iz zvezne države Tamil Nadu na jugovzhodu ne sprejemajo ljudi iz Pandžaba na severu. Veliko je tudi pretiravanja v filmih, zvezdnikov pa je tudi ogromno.

Kako praznujejo, so kakšni običaji in navade, ki so vam najbolj padle v oči?
Veliko je praznovanj. Če te nekdo povabi na poroko, mu moraš vabilo vrniti. Povabijo družino, prijatelje, vso vas, majhna poroka ne obstaja.

Ste že bili na kakšni?
Ne. Povabljen sem že bil, a zaradi dela nisem mogel iti. Prijatelji so mi razlagali, da so jih kot svate nosili po rokah, jim plačali najboljši hotel, vozili naokoli. Slavje traja do devet dni. Glavna obreda potekata dva dni, vmes praznujejo. V nekaterih delih Indije na porokah ne strežejo alkohola, v drugih ležijo po tleh od opitosti.

Kako se poleg prepovedi uživanja govedine in dogovorjenih porok še kaže hinduizem v vsakdanjem življenju?
Vsak dan gredo v tempelj. Zelo razširjeni sta meditacija in joga, ki jim pomagata sprostiti stres. Veliko je praznikov, festivalov, na primer festival Šiva in festival Holi – festival barv. To je nora izkušnja. Vsi ljudje pridejo in se obmetavajo z barvami. S tem skušajo sporočiti, da smo vsi enaki. Ob tem plešejo, skačejo, se smejijo, vsi so srečni. Veliko dajo na ohranjanje tradicije, takšni festivali jih še bolj povežejo. Čeprav nikogar ne poznaš, te bodo vzeli za svojega in sprejeli v družbo. Če jim pokažeš spoštovanje, lahko v Indiji najdeš prijatelja za vse življenje.

V svojem blogu ste zapisali, da vam je neki prijatelj dejal: "Če preživiš Indijo, lahko preživiš katero koli državo." Zdaj, ko v Indiji živite leto in pol, se s tem strinjate?
Da. O Indiji imamo toliko negativnih stereotipov – revščina, umazanija, kaotičen promet ... Res je, je umazano, promet je nemogoč, a se trudijo. Vsako jutro pometejo ceste, trudijo se, da bi svoje življenje naredili preprostejše in lepše. Ker je toliko stereotipov, ljudje oklevajo, ali bi Indijo sploh obiskali. Ko državo spoznajo, so popolnoma razočarani ali popolnoma navdušeni. Ta dva profila ljudi poznam. Nihče ne reče le, da je bilo "okej". V Indiji doživiš vzpone, padce, spoznaš samega sebe in res začneš razumeti njihov način življenja.

Za konec – kako je videti obisk frizerja v Indiji? To je menda posebna izkušnja.
Frizerji so zelo ugodni, lahko pa tudi izjemno dragi. Najboljša izkušnja je, če se postrižeš na ulici, to te bo stalo en evro oziroma 80 do 100 rupij. Frizer te ne vpraša, kako naj te postriže, ampak so le tri možnosti: short, long ali medium (kratko, dolgo ali srednje dolgo). Ko te postriže, vpraša še za masažo glave. In to je res nekaj neverjetnega, res zelo prija. Počutiš se v sedmih nebesih. Nato ti zmasirajo še rame, za kar plačaš dodaten evro. Zelo veliko je tudi ljudi, ki se gredo vsak dan obrit. Tudi to je posebno doživetje.

IZ PRVE ROKE