Slovenska učiteljica smučanja v Afganistanu s fantičema: en na doma izdelanih lesenih smučeh, drugi na legendarnih Elanovih sulicah. Foto: Ana Tasič
Slovenska učiteljica smučanja v Afganistanu s fantičema: en na doma izdelanih lesenih smučeh, drugi na legendarnih Elanovih sulicah. Foto: Ana Tasič

Afganistan je po vsem svetu znan po zapostavljanju žensk, a ravno Bamjan je ena najbolj "liberalnih" pokrajin v državi, kjer so lahko poiskali dekleta in njihove družine, ki bi jih to zanimalo.

Bamjan, smučarji in bude
Bamjan je postal svetovno znan, ko so marca 2001 talibani z dinamitom razstrelili dva v steno vklesana monumentalna kipa Bude. 58 m visoki Buda, poimenovan Solsol, in 38 m visoki Šahmama sta izvirala iz začetka 6. stoletja, ko je bil budizem v dolini v največjem razcvetu. Spomenika sta bila del Unescove svetovne dediščine, kljub obljubam pa se rekonstrukcija še ni začela. Foto: Ana Tasič

Upajo na turizem, a od desetih turistov na leto ne moreš preživeti. Krompir sadijo in upajo na boljše čase. Nekateri študirajo v Kabulu, če so imeli srečo in so bili sprejeti na državne šole.

O upanju v Bamjanu
Pogled na Bamjan
Mesto Bamjan ima dobrih 60 tisoč prebivalcev in leži 240 km severozahodno od glavnega mesta Kabul. Celotna istoimenska pokrajina ima pol milijona prebivalcev in je osrednji del regije Hazaradžat, kjer živi večina Hazarov, diskriminirana pretežno šiitska manjšina mongolskega izvora. Foto: Ana Tasič

Ski resort, to smo mi, naš klub (smeh). Nič ni, razen v pogovoru.

O domnevnem smučarskem središču v Afganistanu.
Ana Tasič je trenirala smučanje pri Braniku iz Maribora do konca srednje šole, generacija Maruše Ferk in Katarine Lavtar. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov v Ljubljani, preživlja se z učenjem smučanja, preostanek leta pa potuje in dela kot prostovoljka pri različnih projektih, zlasti v Palestini, kjer načrtuje daljši postanek v okviru Evropske prostovoljske službe. Letos med 10. februarjem in 8. marcem je v Bamjanu, osrednjem Afganistanu, učila dekleta smučati, kar načrtuje tudi prihodnjo zimo. Foto: Ana Tasič

V Bamjanu stvari vodijo tamkajšnji prebivalci. Letos smo učili 13 fantov in sedem deklet, ki so ves mesec skoraj vsak dan smučali z nami. Imeli smo dva terenska kombija: za fante in posebnega za dekleta, da bi tako, kolikor se da, olajšali prihod in udeležbo deklet.

Guverner pokrajine Bamjan
Na 6. afganistanskem smučarskem izzivu je nastopilo 60 tekmovalcev in sedem tekmovalk. Vse tri zmage (moška kategorija razdeljena na samouke in izučene smučarje) so ostale v domačih rokah in nogah, na razglasitvi zmagovalcev pa je pokale predal sam guverner pokrajine Bamjan Mohamed Tahir Zahir. Foto: Ana Tasič
Sadžad Husaini
Pastir Ališa Farhang in električar Sadžad Husaini upata, da bosta postala prva Afganistanca na zimskih olimpijskih igrah. Zadnji dve zimi sta deloma preživela v Švici, kjer sta pilila smučarsko znanje, letos pa bi morala začeti nabirati FIS-točke na tekmovanjih, da bi se tako lahko kvalificirala za nastop v Pjongčangu 2018. Foto: Ana Tasič

Sadžad je pri dveh letih prvič zbežal pred talibani. Nato so se vrnili v Bamjan, pri šestih letih pa je sledil nov beg na oslih, peš in čez gore v Iran. Med begom je bila njegova mati ranjena, staknila je gangreno in so ji morali na koncu odrezati nogo. V Isfahanu so živeli deset let, hodili so v begunsko šolo, a pri desetih letih je Sadžad moral tako kot bratje na občasno delo v tovarno. V njej je imel Sadžadov oče usodno delovno nesrečo - utrgalo mu je roko in je izkrvavel, s čimer je družina ostala brez glavnega vira preživetja. Sledila je vrnitev v Bamjan, kjer je lani izgubil še brata, ki ga je v nepojasnjenih okoliščinah ubila lokalna tolpa. "Sadžad je vsemu navkljub najbolj pozitivna oseba, kar sem jih spoznala. Vedno nasmejan in optimističen."

Cesta v Bamjanu
Bamjan velja za varno oazo Afganistana, v katero pa je težko priti zaradi nevarnosti tako talibanov kot še bolj zaradi cestnih tolp, ki prežijo na promet proti glavnemu mestu in iz njega. V maju je v odročni pokrajini zavrelo, ko je osrednja vlada v Kabulu sklenila, da veliki 500 kV-električni daljnovod, ki bo povezal Turkmenijo s Pakistanom, po novem obšel hazarsko pokrajino, ki sicer krvavo potrebuje električno omrežje. Foto: Ana Tasič
Ostanki vojne - zapušče sovjetski tank
V Afganistanu sicer že 41 let oz. od leta 1978 skoraj nepretrgoma traja vojna. V zadnjih treh letih so se talibani znova močno okrepili, zato se je število notranje razseljenih ljudi podvojilo na 1,3 milijona beguncev, so v torek sporočili Združeni narodi. Foto: Ana Tasič

Šest od sedmih "mojih" deklet je bilo rojenih v Iranu, vse so bile begunke, ena pa je bila rojena v Pakistanu. Ogromna večina ljudi, ki sem jih spoznala v Bamjanu so bili nekoč begunci in so se pred 5 ali 10 leti vrnili iz Irana in Pakistana.

O begunski izkušnji Hazarov.
Selfie z domačinkama pred razrušeno kraljevo palačo v Kabulu
"Kabul je res prašen. A me je presenetil, saj sem pričakovala, da bom dala burko gor in šla v hotel. Na srečo sem našla družbo za raziskovanje mesta, vsi te sicer gledajo, saj turistov ni, a smo našli tudi vodenje. Veliko beračev, preseneti te število odvisnikov od mamil, med njimi je veliko otrok. So tudi lepe stvari, kot so Baburjevi vrtovi in osrednja mošeja. Med potjo na letališče na Kabul greš čez kar štiri kontrole, vsega te pregledajo in pretipajo, a vseeno jim uspeva kar redno izvajati napade ravno na letališče." Foto: Ana Tasič

Dežela pod Hindukušem kljub 40 letom vojne ohranja upanje na boljše čase. Eden najbolj nenavadnih znakov iskanja normalnosti je afganistanski smučarski izziv, ki se je letos spomladi začel že šestič zapored. Letos je imel slovenski priokus, saj je mesec dni v Bamjanu učila učiteljica smučanja Ana Tasič, ki je o svoji izkušnji spregovorila za MMC.

28-letna Mariborčanka je vadila s skupino deklet, ki so s smučanjem počela nekaj za večino konservativnega Afganistana nezaslišanega in nepredstavljivega. Vse se je dogajalo med 10. februarjem in 8. marcem letos v Bamjanu, kulturnem središču v Afganistanu diskriminiranih Hazarov, kar je zaznamovalo izkušnjo nekdanje alpske smučarke in zdaj magistrice mednarodnih odnosov.


Zakaj in kako si šla v Afganistan?
Že pred leti sem slišala o smučarskem tekmovanju v Afganistanu. Poiskala sem po medmrežju, odkrila da Afghan Ski Challange v Bamjanu organizirajo Švicarji, in si nekako zaželela, da bi nekoč pa šla tja. Pred dvema letoma sem kot učiteljica smučanja prišla v Sankt Moritz, napovedovali so nam slabo sezono in sem pogledovala še za drugimi službami. Po naključju sem odkrila, da so ravno odprli dobrodelni "apres ski bar" klub Bamyan, s katerim podpirajo organizacijo tekmovanja. Navezala sem stik in se tam zaposlila kot natakarica. Spoznala sem dva najboljša afganistanska smučarja Ališa Farhanga in Sadžada Husainija, s katerima sem se spoprijateljila. Maja lani so mi nato iz Bamyan Ski Cluba pisali, ali me zanima, da iščejo učiteljico smučanja za v Afganistan, saj zaradi kulturnih razlik za starše ni primerno, da bi dekleta smučanja učili moški in da bi smučale s fanti.

Ravno to je drugo vprašanje: zakaj v Afganistanu učiti dekleta smučanja?

Naš klub, ki ga je ustanovil Švicar Christop Zürcher, je ob tekmovanju začel učiti fante. Nato pa je v skladu s promocijo ženskih pravic želel učiti še dekleta. Afganistan je po vsem svetu znan po zapostavljanju žensk, a ravno Bamjan je ena najbolj "liberalnih" pokrajin v državi, kjer so lahko poiskali dekleta in njihove družine, ki bi jih to zanimalo. Zdaj za začetek smo imeli skupino sedmih deklet. Sicer smo upali, da jih bo kaj več.

In so znale kaj smučati ali so bile popolne začetnice?
Tri so nekaj že smučale, saj je prejšnja tri leta v Bamjan prihajala ena Norvežanka, ki pa je vozila in s tem učila samo smučanje telemark. Razumljivo ni bila ravno uspešna, tako da so bile glede smučarskega znanja vse res prave začetnice.

Afganistan in smučanje. Na prvi pogled za laika nemogoča kombinacija, a če pomisliš, država je izredno gorata, po podobah zasnežena in bi res imela lahko izjemne terene in snežne razmere. Vikipedija navaja celo prvo smučarsko središče.
Afganistan ima dve visoki gorovji Hindukuš na vzhodu in Koh-i-Baba v osrednjem delu, kjer je tudi Bamjan. Dolina z mestom leži na 2250 metrih nadmorske višine, vrhovi pa gredo prek 4000 metrov, vse do 4700 metrov. Ski resort, to smo mi, naš klub (smeh). Nič ni, razen v pogovoru. Zdaj je glavni pokrovitelj tekme Völkl obljubil prevoz stare žičnice iz Sant Moritza. Vlečnico so dali na remont in preverjajo, ali se sploh izplača zaradi vzdrževanja in specifičnih rezervnih delov, ki so še v Evropi težko dobavljivi. Zagotovo bomo postavili vsaj to osnovno žičnico, kjer je samo jeklenica. Težavo predstavljajo mehka tla, saj zaradi debele snežne podlage ni primerne skalnate opore. Četudi letos tudi v Afganistanu ni bilo prave zime, sneg hitro pokrije vse skale, kar je sicer super za smučanje.

Kako pa je organizirano učenje smučanja in tekmovanje sredi Afganistana?
Bamyan Ski Club je predal vodenje organizacije smučanja v Bamjanu trem lokalnim fantom, najboljšim smučarjem. Ob Sadžatu in Ališu je tu še Rahim, katerih naloga je, da v projekt vključijo lokalno skupnost. Sam klub zaradi finančne podpore ostaja v Sankt Moritzu, pozimi je apres-ski-bar prinesel 35 tisoč frankov dobička, kar je v Afganistanu ogromen denar. V Bamjanu stvari vodijo tamkajšnji prebivalci. Letos smo učili 13 fantov in sedem deklet, ki so ves mesec skoraj vsak dan smučali z nami. Imeli smo dva terenska kombija: za fante in posebnega za dekleta, da bi tako, kolikor se da, olajšali prihod in udeležbo deklet. Velikokrat smo se učili na istih terenih, kdaj pa smo se tudi ločili. Ker je bilo deklet manj, je bilo celo bolje poskrbljeno zanje kot za fante, ki so se bolj drenjali. Zame osebno, ki imam veliko izkušenj z učenjem, je bilo sedem punc idealno. Opravile smo veliko vaj, spustov gor in dol, tako da so res napredovale in se naučile smučati.

In kako je praktično videti smučanje? Vzpon s terencem na sredo hriba ali vrh
Ne, vse peš v pancerjih. Prvi dan, bil je petek, je prišla vsa vas, ki je nato hodila gor in dol po "smučišču". Odvisno, kaj smo si izbrali, približno 200 m tako kot pri nas na kakšni začetniški progi, nato pa so bili vzponi dolgi do 50 minut peš. Sama sem večkrat šla popoldne s fanti: začeli smo na 3000 m in se vzpeli do 3700 m. Med vzponom smo nato srečevali mlajše fante na lesenih smučkah. Pozimi nimajo kaj početi, šole ni in potem se 10-, 12-letni dečki po 5, 6 ur na dan preganjajo in smučajo po hribih. Pred dvema letoma so po dolinah Bamjana prejeli veliko starih smučk, tudi Elanovih iz Slovenije. Zavod Krog je v sodelovanju z nemško organizacijo HELP zbral okoli tisoč starih parov smuči, ki jih je nato Sloveska vojska prepeljala v Afganistan. Tako, da zdaj vidiš kar veliko "sulic", kakšen pa ima tudi še doma narejene lesene smuči. Med vzponom sta nas tako dva fanta prehitela in nato med spustom delala čisto lepe zavoje brez padcev, četudi sta imela v "avtomat" vpete navadne čevlje.

Kakšno vrsto tekmovanje je afganistanski smučarski izziv, ki je zdaj potekal že šesto leto zapored?
Tekmovanje je turno. Greš gor in dol. Zaradi čudnega vremena je bila krajša proga kot lani, tekmovalci so morali premagati 220 metrov višinske razlike, zmagovalec je dobil 6. afganistanski smučarski izziv s časom 23 minut. Dekleta so imela samo dve vožnji veleslaloma. Kot vsako leto so prišli tudi tujci, letos sicer samo devet tekmovalcev. Pred dvema ali tremi leti so na primer imeli kar 30 tujcev.

Ali ima klub tudi kakšne tekmovalne cilje?
Cilj je nastop afganistanskih smučarjev na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu 2018. 23-letna Sadžat in Ališa sta zdaj dve zimi trenirala tudi v Švici, in odkar sem ju prvič videla, sta res napredovala ter zdaj res dobro smučata. V naslednji zimi naj bi šla tudi na prve tekme, a je glavna težava drugje - v organizaciji. Nekakšna smučarska zveza že obstaja in zdaj se morajo z njimi dogovoriti za registracijo, s katero bi lahko šla na tekme, da bi osvojila potrebne FIS-točke. Najbrž bosta morala tekmovati v različnih disciplinah, saj za več predstavnikov moraš biti med Top 500 na FIS-lestvici. Res upam, da jima bo uspelo.

Učila si v za afganistanska pojmovanja v najbolj svobodomiselnem delu države. Kako je bilo to v praksi: fantje in dekleta, ki se učijo smučati?
Osebno ni bilo tako dramatično ločeno, kot sem pričakovala. Dekleta so prihajala iz odprtih družin za afganistanske razmere. Če je bila gneča, smo bili tudi mešano v kombiju, pa tudi ni bila težava smučanje skupaj. Čeprav so same dekleta priznala, da jim je bolj všeč, če so same na terenu, saj jim ni nerodno pri smučanju. Seveda je tu tudi praktični problem - stranišče v naravi. Drugače so bili presenetljivo podobni našim najstnikom. Punce so bile stare od 16 od 21 let, fantje pa od 15 do 24 let. Kot da bi šel v šolo v naravi, veliko smeha, sporočil na Facebooku ... Starši nič ne vedo, a vse teče kot pri nas (smeh). Tudi tam je malce drugače v hribih. Sicer ni prav nobenih dotikov, samo se normalno pogovarjajo, smejijo, zafrkavajo. Mobilni telefoni in internet na njih, sicer ni najhitrejši, so tudi tam vseprisotni, če si lahko privoščiš.

Povežimo Bamjan in Slovenijo. Prvo je kulturno središče Hazarov, šiitskega naroda, tretjega najštevilčnejšega v državi. Med lanskim prebežniškim valom pa so ravno Hazari predstavljali večina med begunci iz Afganistana.
Ker so preganjana in diskriminirana manjšina. Sama o zgodovini ne bi sodila, ker premalo poznam. Hazari trdijo, da so oni najstarejše ljudstvo Afganistana, a po drugi strani naj bi prišli z Džingiskanom v 13. stoletju in so mongolskega izvora. Večinski Paštuni jih ne marajo, ker naj ne bi bili pravi Afganistanci. Neki Hazar mi je tudi pojasnil, da naj bi talibani razstrelili bamjanske Bude iz 4. in 5. stoletja, ker so imeli poševne oči, kar naj bi dokazovalo, da so bili Hazari že takrat tukaj naseljeni. Kot sem sama začutila, so največja težava Afganistana medetnična trenja, ne toliko verska, kot deluje navzven. Fantje so mi pojasnili, da ni odločilna delitev šiiti (Hazari) - suniti (Paštuni), saj imaš tudi Hazare, ki so suniti, in Paštune, ki so šiiti. Navsezadnje je etnična delitev zelo opazna po telesnem videzu.

Si med večinsko šiitskimi Hazari opazili vpliv Irana, kjer je največja hazarska diaspora?
Šest od sedmih "mojih" deklet je bilo rojenih v Iranu, vse so bile begunke, ena pa je bila rojena v Pakistanu. Ogromna večina ljudi, ki sem jih spoznala v Bamjanu so bili nekoč begunci in so se pred 5 ali 10 leti vrnili iz Irana in Pakistana. Pri enem dekletu se je prav očitno slišal iranski - farsi naglas. Veliko je iranske glasbe, kulture. A sami Hazari pravijo, da jih Iranci ne marajo, ker jih je toliko v njihovi državi, veliko jih je bilo izgnanih iz Irana.

Kako se občuti znova razlaščujoča vojna in napredovanje talibanov? "Študentje" so se med prvim vzponom na oblast leta 1998 krvavo znesli nad pokrajino in Hazari.
Sam Bamjan in osrednja dolina v pokrajini sta varna, nasilje je redko samo na obrobju. A na drugi strani gora so talibani, ki tam tudi uživajo podporo prebivalstva, tako da niso pretirano daleč. Priznavali so strah, da se s poglabljanjem vojne v državi povečuje možnost, da bi se talibani vrnili v Bamjan. Če se to zgodi, bo najbrž pobegnilo celotno prebivalstvo.

Kako gledajo na Kabul in osrednjo vlado?
Hazari tradicionalno držijo z vlado. Brala sem o tem, da je Bamjan nerazvit, ker je miren in ni bilo spopadov ter napadov Hazarov. Razvojna pomoč gre raje v predele, ki so nemirnejši in obstaja večja možnost upora in podpore talibanov. So mi pa govorili, da od predsedniške zamenjave, ko je Hamida Karzaija nasledil Ašraf Gani, gre vse hitro navzdol. Korupcija je bila že predtem vseobsegajoča, a zdaj je šlo še zadnje zaupanje v osrednjo vlado. Zdaj je sicer do Kabula nova cesta, po kateri prideš v slabih štirih urah, a je postala prenevarna. Tudi samo pokrajino je težko varno zapustiti, ne zaradi talibanov, temveč zaradi cestnih roparjev. Kot tujki bi mi tudi burka bolj malo pomagala, tako da sem na koncu potovala z letalom.

Ženske v burkah je simbol zatiranja žensk za Zahod. Ali je v večinsko šiitskem Bamjanu kaj drugače?
Ne, povsod in v večini so ženske v burkah, tudi v Bamjanu, gre dejansko za afganistansko navado. Spremenilo se bo čez deset let, ko bodo odrasle nove generacije. Moja dekleta so vsa rekla, da ne bodo nosila burk, rute da, burk pa nič več.

Kako si občutila Bamjan kot eno revnejših provinc Afganistana?
Sama sem bila že v veliko revnih državah, a ko prideš sredi zime v takšno provinco in mesto, kot je Bamjan, te šokira. Revščina v hudem mrazu je popolnoma drugačna kot, recimo, v Burkina Fasu, kjer sem bila pred osmimi leti. Pozimi je lahko tudi do -30 stopinj Celzija. Sredi februarja, ko sem prišla, je bilo ponoči -20 stopinj, nato pa se je segrelo in je bilo čez dan do +10, prijetno zgodnjepomladansko vreme. Ni nobene infrastrukture, hiše so iz blata, kdor si lahko privošči, ima elektriko iz sončnih celic za kakšno luč in telefon napolnit. Grejejo se na peči v osrednjem prostoru, ki sicer dobro ogrejejo, a tudi zaradi oglja zadimijo ljudi, večina otrok grdo kašlja. Stranišča so vsa zunaj, kopalnic ni. Obstajajo nekakšne kopalnice, kot bi se šel oprhat na kopališče, prav tekoče vode praktično ni in ni pitna.

S čim se preživljajo? Kakšna je perspektiva teh mladih Hazarov?
Krompir in živinoreja (koze, ovce). To je tudi vsa hrana načeloma, ki jo dobiš, in tudi ni ravno najbolj okusna na svetu. Imajo jablane, marelice, kar veliko sadnega drevja. Upajo na turizem, a od desetih turistov na leto ne moreš preživeti. Krompir sadijo in upajo na boljše čase. Nekateri študirajo v Kabulu, če so imeli srečo in so bili sprejeti na državne šole.

Kako vpliva na življenje mednarodna pomoč?
V Bamjanu je razliko naredila asfaltirana cesta, za katero je plačala Japonska, ki veliko vlaga oz. pomaga. Drugače je težava v Afganistanu, da se zadnja leta nevladne organizacije umikajo. Po eni strani zaradi vse slabšega varnostnega položaja kot zaradi drugih konfliktov, zlasti v Siriji. Veliko ljudi je imelo službo pri raznih agencijah in organizacijah, pri čemer so za Afganistan res dobro zaslužili.

Afganistan - končana zgodba ali bo še nadaljevanje?
Ljudje so izredno gostoljubni, kot da si del družine. Mame so kuhale, sama ne jem mesa, in so se posebej zame potrudile. Pokrajina je fantastična in upam, da se bo država toliko pomirila, da se bo razvil turizem, saj je vsak evro dragocen zanje. Vseeno to ni poceni država za tujca, predvsem moraš vedeti, kam, poznati koga tam že za pridobitev vizuma. Vsi pustolovci, ki so prišli na tekmovanje, so bili čisto navdušeni nad Bamjanom. Sama sem bila mesec dni nastanjena v majhnem hotelu. Bilo je v redu, sicer ni bilo nobene velike izbire, a je bilo dobro poskrbljeno zame. Drugo leto se vračam!

Konec lanskega leta je bila Ana Tasič tri mesece v Palestini, kjer je mlada dekleta v Nablusu poučevala angleščino in francoščino. O krutem življenju Palestincev na zasedenem Zahodnem bregu, o razmerah, ki vladajo tam vtisih, dogodivščinah in izkušnjah, je spregovorila v oddaji Prvega programa Radia Slovenije Nočni obisk.



Afganistan je po vsem svetu znan po zapostavljanju žensk, a ravno Bamjan je ena najbolj "liberalnih" pokrajin v državi, kjer so lahko poiskali dekleta in njihove družine, ki bi jih to zanimalo.

Upajo na turizem, a od desetih turistov na leto ne moreš preživeti. Krompir sadijo in upajo na boljše čase. Nekateri študirajo v Kabulu, če so imeli srečo in so bili sprejeti na državne šole.

O upanju v Bamjanu

Ski resort, to smo mi, naš klub (smeh). Nič ni, razen v pogovoru.

O domnevnem smučarskem središču v Afganistanu.

V Bamjanu stvari vodijo tamkajšnji prebivalci. Letos smo učili 13 fantov in sedem deklet, ki so ves mesec skoraj vsak dan smučali z nami. Imeli smo dva terenska kombija: za fante in posebnega za dekleta, da bi tako, kolikor se da, olajšali prihod in udeležbo deklet.

Sadžad je pri dveh letih prvič zbežal pred talibani. Nato so se vrnili v Bamjan, pri šestih letih pa je sledil nov beg na oslih, peš in čez gore v Iran. Med begom je bila njegova mati ranjena, staknila je gangreno in so ji morali na koncu odrezati nogo. V Isfahanu so živeli deset let, hodili so v begunsko šolo, a pri desetih letih je Sadžad moral tako kot bratje na občasno delo v tovarno. V njej je imel Sadžadov oče usodno delovno nesrečo - utrgalo mu je roko in je izkrvavel, s čimer je družina ostala brez glavnega vira preživetja. Sledila je vrnitev v Bamjan, kjer je lani izgubil še brata, ki ga je v nepojasnjenih okoliščinah ubila lokalna tolpa. "Sadžad je vsemu navkljub najbolj pozitivna oseba, kar sem jih spoznala. Vedno nasmejan in optimističen."

Šest od sedmih "mojih" deklet je bilo rojenih v Iranu, vse so bile begunke, ena pa je bila rojena v Pakistanu. Ogromna večina ljudi, ki sem jih spoznala v Bamjanu so bili nekoč begunci in so se pred 5 ali 10 leti vrnili iz Irana in Pakistana.

O begunski izkušnji Hazarov.