Svetovni izziv postaja, kako uravnavati število obiskovalcev, kako razpršiti in preusmeriti turistične tokove iz ikoničnih turističnih središč na obrobje, v zelo lokalne zgodbe in manj promovirane destinacije, ki pa imajo še vedno avtentično ponudbo. Še posebej glede na dejstvo, da so priljubljene in na Instagramu najbolje ocenjene točke sveta postale žrtve lastnega uspeha.

Množični turizem za seboj pušča odtujene lokalne prebivalce, preobremenjeno infrastrukturo, načeto naravo, kulturno dediščino in na koncu tudi degradirano izkušnjo turistov.

Zato so številne evropske države začele zelo pazljivo razvijati svoj model turizma. Kot na primer Poljska, ki skuša s pomočjo evropskih sredstev razbremeniti turistično hrbtenico na relaciji Varšava‒Krakow‒Auschwitz in rudnik soli Wieliczka.

Vse močnejši položaj na turističnem zemljevidu tako dobiva sever Poljske. Turistične organizacije vedno več sredstev vlagajo v promocijo območja Pomorjanskega ob Baltskem morju, v poljsko tromestje na obalah Baltika (Gdansk, Sopot in Gdynia) ter v območje ob Mazurskih jezerih, ki predstavljajo zelena pljuča Poljske.

Tu se pospešeno gradi turistična infrastruktura za vodne športe, namestitvene kapacitete, marine, prekopi, kanali in druge vodne poti, ki povezujejo Warminsko-Mazursko z Baltskim morjem. Nastala je prva kulinarična tura na Poljskem, v katero je vključenih več kot 40 restavracij.

Poljaki veliko stavijo tudi na izkupiček od marine v Gdynii, ki velja za največji jadralni center na Poljskem in je od zgodnje pomladi do pozne jeseni skoraj popolnoma zasedena z luksuznimi velikimi jahtami in tudi majhnimi ribiškimi čolni.

Gdansk ‒ na meji med obvladljivim in čezmernim turizmom

Vedno bolj opazno vlogo v turizmu dobiva Gdansk, ki se skupaj s sosednjima mestoma Sopot in Gdynia, zliva v veliko evropsko somestje. Poljski Amsterdam, kot tudi imenujejo Gdansk, je v zadnjih letih zaradi arhitekture in slikovite lege ob Baltiku postal drugo najbolj obiskano poljsko mesto.

Število turistov vsako leto eksponentno raste, nekaj tudi na račun dejstva, da je Gdansk postal obvezna točka na poti velikih ladij za križarjenje. Samo lani jih je v času glavne sezone v mesto priplulo več kot devetdeset. Vsaka izmed njih pa lahko naenkrat izkrca tudi po 6.000 potnikov, ki imajo na voljo samo nekaj ur za ogled mesta.

"Na začetku so bili vsi domačini zelo veseli, ker so ladje ugotovile, da smo super nova destinacija," pripoveduje Sebastian Małyszczyk, lokalni turistični vodnik iz združenja Poland by Locals, ki Gdansk predstavlja skozi doživetja domačinov.

"Še pred tremi leti je bilo število turistov znosno za domačine, toda s križarkami je postalo staro mestno jedro Gdanska prenatrpano. Gostje z ladij največkrat samo prečkajo stari del mesta, ker zaradi natrpanih programov, pogosto nimajo časa niti za kavo ali nakup spominkov."

"Domačini se selijo na obrobje, več kot polovica stanovanj v starem delu mesta pa se oddaja turistom. Zato na vrhuncu sezone v Gdansku ne boste našli prav veliko Poljakov. Mislim, da zdaj stojimo na razpotju, na meji med obvladljivim in čezmernim turizmom. Ne vem, ali domačini to jemljemo za težavo, bolj za ekonomsko priložnost. Toda dejstvo je, da se naše mesto spreminja. In to je cena, ki jo moramo plačati za naš turistični razvoj."

Preusmerjanje turističnih tokov ‒ zgodba o pivu, ki so ga pili celo otroci

Po oceni turistične organizacije vsak turist, ki prispe z ladjo za križarjenje, zapravi okoli 80 evrov, in če se to pomnoži s tisoči tujcev, ki se izkrcajo, se prihodek samo zaradi ladijskega turizma šteje v milijonih evrov. Mestne oblasti so zato, ob preusmerjanju turističnih tokov, začele razvijati tudi druge četrti Gdanska, kjer imata sicer glavno gospodarsko vlogo pristaniška in ladjedelniška dejavnost.

Tak primer je produkt oživljanja t. i. "pivovarskih ulic". V 15. in 16. stoletju je namreč pivo imelo v Gdansku strateško gospodarsko vlogo, saj je bilo ob reki Motława posejanih kar 400 pivovarn. Večina za domačo porabo, nekaj malega piva pa so tudi izvozili.

"Sliši se nekoliko nenavadno, a pivo je bilo v tistem času primernejša pijača od vode ‒ celo za otroke," pove vodja mikropivovarne Brovaria Krzysztof Stieler in nadaljuje, "da je bila voda takrat oporečna in polna škodljivih bakterij, kemični proces in alkohol pa sta te bakterije pokončala. Bilo je posebno pivo za otroke z manjšo vsebnostjo alkohola, le okoli enega odstotka."

Pivovarne v Gdansku so preživele tisočletja burne poljske zgodovine – vse od Napoleonskih vojn, vihre druge svetovne vojne do komunizma ‒ usodni udarec pa jim je zadal čas kapitalizma leta 2002, ko je v mesto prišla nizozemska korporacija Heineken. "Ironično je, da smo ob vsej zgodovini v tem trenutku edina mikropivovarna v Gdansku, čeprav smo stari samo enajst let. Pri nas smo tradicijo spet začeli od začetka," še pove Krzysztof Stieler.

Gdansk je bil v svoji živahni zgodovini član hanzeatske skupnosti, močne zveze pristaniških mest, ki je vse od 13. stoletja dalje kontrolirala trgovino na Baltiku in Severnem morju. V srednjem veku je bilo največje pristanišče Baltika in domačini so sloveli kot izdelovalci pohištva ter draguljarji in še danes boste na ulicah našli trgovine z jantarjem, baltskim zlatom.

Izjemno je tudi dejstvo, da je bilo ob koncu 2. svetovne vojne kar 90 odstotkov stavb zbombardiranih in porušenih, ter nato po starih načrtih prenovljenih.

K današnji podobi obmorskega mesta pa je veliko pripomogel tudi priljubljeni župan Pawel Adamowicz, ki ga je januarja lani na dobrodelni prireditvi pred očmi javnosti na odru do smrti zabodel 27-letni moški. Večni počitek je Adamowicz našel v katedrali sv. Marije, ki slovi kot največja srednjeveška opečnata cerkev v Evropi.

"V času komunizma smo se držali bolj doma"

Vse revolucije postanejo izložba turizma. Evropski center solidarnosti zelo nazorno prikazuje dogodke, ki so pripeljali do prvih deloma svobodnih volitev na Poljskem ‒ od prve, krvavo zatrte stavke pristaniških delavcev do velike stavke leta 1988 pod vodstvom odpuščenega ladjedelniškega električarja in poznejšega Nobelovega nagrajenca Lecha Walense.

Muzej stoji ob znamenitem vhodu številka 2 v gdansko ladjedelnico in dokumentira nastanek in zmagoslavno pot prvega neodvisnega sindikata Solidarnost v komunistični Evropi, ki je leta 1989 spodbudil upor proti avtoritarni vladi v Varšavi.

Upor proti komunistični ureditvi je imel daljnosežne posledice za Poljsko in vse takratne države za železno zavezo. To je bil začetek padca komunističnega sistema, začetek konca hladne vojne in začetek konca razdeljenosti Evrope ter padca Berlinskega zidu.

Vse to kronološko prikazuje Muzej Evropske Solidarnosti ‒ vse od prve, krvavo zatrte stavke pristaniških delavcev do velike stavke leta 1988, ki je pripeljala do prvih deloma svobodnih volitev na Poljskem. In takrat se je, z odpiranjem meja, začel razvijati tudi turizem.

"V času komunizma smo se držali bolj doma. Bali smo se, da nas na javnih prostorih nadzirajo. In šele v zadnjih desetletjih, ko se nam je popravil zaslužek, več hodimo ven. Po padcu železne zavese smo se morali naučiti drugače organizirati svoja potovanja, čeprav se mi zdi, da imajo ljudje še danes pomisleke pred daljšimi potovanji," razlaga Mariusz Gliwinski, oblikovalec znamenitega jantarjevega nakita.

"To so bili časi, ko je bilo potovati zelo zapleteno in tudi zelo drago," dodaja svojo izkušnjo lokalni turistični vodnik Marian Jurak med našim sprehodom po Gdyiniji, ki skupaj s pristaniščem Gdansk predstavlja baltsko okno v svet. "Ko so se leta 1989 odprle meje, sem bil študent. In veste, kam sem najprej odpotoval? Ne v Rusijo, pač pa v Veliko Britanijo, ker je bil tam politični položaj manj zapleten."

Na začetku so bili edini poljski turisti upokojenci iz Nemčije

Naglemu razvoju poljskega turizma pritrjuje tudi Maša Guštin, Slovenka, ki na Poljskem živi zadnjih 12 let. Maša, ki na Katedri za slavistiko na Filološko-zgodovinskem oddelku Univerze v Gdansku vodi lektorat slovenskega jezika, priložnost dodatnega zaslužka vidi predvsem v turizmu. Pred leti je imela svojo restavracijo, zdaj pa s partnerjem vodita deskarsko in kajtarsko šolo Rewa v istoimenski vasici, tik ob Gdynii.

“Na začetku so bili edini turisti penzionisti iz Nemčije, danes pa se tudi precej manj turistični deli Poljske odpirajo turizmu. Ko sem leta 2011 odprla restavracijo, ni bilo nobenega problema najti natakarja ali pa kuharja. Samo tri leta pozneje ni bilo mogoče dobiti nikogar za delo v gostinstvu. Isti problem so imeli tudi največji hoteli. Odkar je Poljska leta 2014 odprla mejo z Ukrajino, nam večino gostinskega kadra predstavljajo Ukrajinci."

Poljska se tako kot druge evropske države srečuje s pomanjkanjem delovne sile – tudi v sektorju gostinstva in turizma. Domačini radi potarnajo, da je pravi čudež razmeroma hitro dobiti vodovodnega inštalaterja, električarja, pečarja in delavce drugih obrtniških poklicev.

Sicer pa velja Poljska za državo, ki ima znotraj EU-ja drugo največjo izseljensko skupnost – leta 2018 je kar 1,7 milijona Poljakov živelo zunaj svoje domovine, od tega kar 43,5 odstotka univerzitetno izobraženih. Večje število izseljenih ima samo Romunija, kjer zunaj države živi več kot 2,5 milijona ljudi.

Prihodnost ‒ preusmerjanje turističnih tokov

Turizem postaja v celotni Poljski skupaj z gradbeništvom in sektorjem računalništva vse močnejša gospodarska panoga. Bliskovito se razvija turistična infrastruktura, gradijo se ceste, železniške proge in letalske povezave. V prihodnje bo zanimivo spremljati prizadevanja, kako bo Poljska – da bi se izognila čezmernemu turizmu ‒ usmerjala turistične tokove po prostoru in času ter hkrati razvijala trajnostni turizem, zelene produkte in aktivnosti v naravi.

Pri promociji so zato slovenske turistične agencije več kot dobrodošle na jesenski oktobrski borzi Incoming Poland, je mnenja Łukasz Magrian iz Turistične organizacije Pomorjansko, ki ima strategijo promocije v državah, s katerimi ima Gdansk direktne letalske povezave, in teh je šestdeset. Ljubljana ima s poljsko letalsko družbo LOT dnevno povezavo z Varšavo, z notranjim poletom pa ni težko doseči Gdanska.

Na območje Baltika hodi trenutno dopustovat 35 odstotkov vseh Poljakov, ki so lani skupaj ustvarili nekaj več kot devet milijonov prenočitev, od tega 2,5 milijona tujih.

Visok delež predstavljajo Skandinavci, ki prihajajo zaradi nakupovanja in rabe zdravstvenih ter zdraviliških storitev. Vedno več je ponudbe za aktivne počitnice, vse od jadranja, vodnih športov v Baltskem morju in na jezerih, kolesarjenja do pohodništva po 2.500 km označenih poti.

Domačini se čisto počasi izrivajo na obrobje

Upajmo, da določena mesta na Poljskem zaradi ekspanzije turizma na koncu ne bodo ostala samo še turistična zanimivost in rezervati za turiste. Potrebna je previdnost pri razvoju, ali kot pravi lokalni turistični vodnik Marian Jurak: "Smo v nevarnem položaju. Turisti prinašajo ogromno denarja poljskemu gospodarstvu. Toda rasti navkljub ne smemo dopustiti, da bomo domačini – na račun turizma ‒ izgubljali življenjske pogoje."

"Že zdaj ne moremo živeti v starih delih poljskih turističnih mest. Domačini se čisto počasi izrivajo na obrobje in kmalu nas boste težko srečali v našem naravnem okolju. Turizem ne sme jemati našega prostora. Ker bomo potem izgubili to, za kar smo se borili."