Opremljena in opogumljena z ugodno vremensko napovedjo, sva jo proti Gorenjski ucvrla neposredno po službi. Krajši postanek za nakup drobnarij v Mojstrani, in že sva skozi Vrata vstopila v kraljestvo vršacev. Cilj: 2621 metrov nemarkiranega, drobljivega grušča.

Izkušnje narekujejo, da se najprej dogovorimo okoli kategorizacije poti. Saj veste, kako gre: "Dva milijona Slovencev, trije milijoni mnenj." Življenje gornika pa je eno samo. Zato je varnost na prvem mestu. In zato bom pot brezprizivno gradiral s tresočo roko in konzervativno: zelo zahtevna, neoznačena steza, ki ponekod prehaja v brezpotje. Predvsem nad bivakom pa nemalokrat v plezanje 1. stopnje. Res je, tik pod vrhom se znajdemo pred nekajmetrsko, gladko steno 2. stopnje, ki pa jo mirno obidemo po levi ali desni.

Orientacija: zahtevna je točno toliko, kolikor je človek na tistih koncih (ne)domač ali pa (ne)pripravljen. V spodobni vidljivosti se v gozdnatih in gruščatih ožinah med Šplevto in Materhornom pač teže izgubiš. Znati ju moraš le pokazati. Više pa so v pomoč številni možici. Mogoče sem strog ... a bolje strog v dolini, kot lahkomiseln na višini. Pamet v glavo, v nahrbtnik pa raje kak kos opreme več kot manj. Primerna obutev in oblačila so verjetno samoumevna. Čelada: tudi dokaj nujna. Plezalne rokavice: zaradi ostrih oprimkov zelo priporočljive.

Najbolj neposreden dostop do Bivaka 2 pod Rokavi vodi s Poldovega rovta, kot rečeno, med Malim Materhornom in Šplevto. Rovt spoznaš po turistični tabli, nekaj kočah, predvsem pa po obcestni označbi "10 km". Vse je približno dva kilometra pred parkiriščem ob Aljaževem domu, kjer se cesta konča. Rezervna varianta je lahko sosednji, vzhodnejši dostop čez Brinje. Izhodišče je sicer isto, a se pot hitro odcepi v desno in jo ubere v vzporedno smer med Šplevto in Gornjo Kopico. Pot nas bo na koncu pripeljala na ravan nad Šplevto, do "dvojke" pa bo potreben krajši spust.

Pot do "dvojke" tehnično ni zahtevna. Je pa vztrajno strma. V približno treh urah grizenja kolen - polovica po gozdu, polovica po melišču - bi moral skoraj vsakdo stati pri bivaku. Ravno na polovici poti, pri prehodu iz gozdnatega v meliščni del, bo tiste bolj žejne razveselila naravna pipa. V skalni vdolbini se skozi mah in kamen nateka življenjsko hladna, kristalno čista voda. Odvisno od vodnatosti, a na začetku letošnjega avgusta se je podstavljen, 2-decilitrski kozarec napolnil v samo nekaj sekundah.

Tik pod bivakom naju je ujel krajši naliv, zato sva bila strehe nad glavo, sveč, sušilnih vrvi, hrane in pijače, dek, podložnih pen, pribora, nekaj loncev in drugih komoditet, ki jih ponuja dvojka, še toliko bolj vesela. Nebo se kar hitro izsušilo, zato sva se lahko preselila na plano in v tišini opazovala, kako se je Sonce poslavljalo od vseh treh Rokavov, Dovškega križa, Triglava ... in seveda Velikega Oltarja, na katerem sva se z veseljem žrtvovala naslednje jutro.

In če so bile stene na predvečer vzpona sramežljivo potuhnjene za mimobežnimi oblaki, so se na sobotno jutro razgalile v vsej svoji veličastnosti. Noge so bile bolj neučakane kot želodec, zato je bil zajtrk kratek. Mimo Jezera sva se pognala med možice, ki so naju po slabih 30 minutah in krajši meliščni grapi pripeljali do vznožja krušljive stene, levo od Dovškega križa. Grušč, vlažna trava in dokajšnja izpostavljenost narekujeta previdnost pri slehernem koraku. Vseeno dokaj hitro doseževa greben, s katerega se spustiva do sedla Grlo. Pred nama je le še krajše melišče in zahtevnejši zadnji vzpon po Oltarjevem skalovju.

Vrh. Proti severu Ponce in Mali Oltar, na jugu trojica Rokavov. In mogočno ostenje Škrlatice na zahodu. V dveh dneh sva srečala štiri ljudi. Ob križu na Škrlatici jih je vsaj v pol ure, kolikor se zadrživa na vrhu, vsaj petkrat več. Zato jim tistih dobrih stotih metrov višinskega plusa ne zavidava. Nadaljnje besede so odveč, na voljo pa spremljajoče fotografije. Zato je na mestu dodati le tisto, kar je leta 1955 zapisal inženir Šarabon:

Od Poldovega rovta do 1680 metrov višega vrha preko palca potrebujemo pet ur. Tekači lahko na tem mestu poldrugo uro zaradi ljubega miru odbijejo. Počasnejši uživači pa prištejejo. Da bo le na forumih mir. Čeprav dvomim.

Ker se 80 odstotkov nesreč in poškodb zgodi na spustih, se z dodatno mero previdnosti in vmesnim skokom na Šplevto vrneva v dolino. Melišča pod bivakom so zagotovilo, da boš v Vratih (pre)hitro.

Konec. Žlica in poln krožnik pri Aljažu. Premlevanje ture. In, s pogledom uperjenim v okoliške višave, načrtovanje nove.
Foto: Luka Zebec, Lan Dečman