Storžič, najbolj zahodni dvatisočak Kamniško-Savinjskih Alp, se dviga severno od Kranja, njegov izstopajoči južni obraz, ki bdi nad gorenjsko ravnico, pa že dolgo privablja pohodnike iz vse Slovenije, saj obeta dober razgled daleč naokoli. V zimskem času je dostop nanj seveda zahtevnejši od letnega, kljub temu pa se za nekoliko bolj trmaste in izkušene, ponuja kot odlična priložnost za rekreacijo in sprostitev. S svojimi 2132 metri nadmorske višine ne spada med najvišje vrhove v gorski verigi, a zaradi specifične lege med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami ter zloveščih strmih pobočij z vseh strani ne izgublja privlačnosti.

Številna izhodišča
Gora z okolico je prepletena s številnimi planinskimi potmi. Izhodišč ob vznožju je veliko. Nekoliko zahtevnejša pot se napoveduje, če se vzpona lotite po severni strani, bodisi mimo Doma pod Storžičem (iz tržiške strani) bodisi skozi Jekarico (jezerska stran). Nad Domom, ki je poleti odprt vse dni, pozimi pa ob koncu tedna in praznikih, stoji tudi bivak.

Medtem ko so vzponi s severne strani v zimskih razmerah zelo zahtevni, saj so zanje potrebne alpinistične veščine, južna stran ob ugodnih razmerah ponuja vrh tudi »drugim smrtnikom«. Ob vstopu v »Kraljestvo Storžiča«, kot ga imenujejo domačini, ležijo idilične gorenjske vasice Zalog, Povlje, Laško in Mače, iz vsake od njih pa na goro vodi označena planinska pot.

Lažji del na začetku poti
Za tiste, ki jih visokogorje mika tudi v zimskih dneh, je ob stabilni snežni odeji primerna smer, ki vodi skozi prostrane gozdove med Mačami in Domom na Kališču ter nato po vzhodnem grebenu na vrh. Izhodišče leži na relativno nizki višini 600 metrov, kar za celotno turo pomeni dobrih 1500 višinskih metrov vzpona, ki jih je mogoče premagati v približno štirih urah zmerne hoje.

Pot najprej izmenično vodi skozi gozd ter po kolovozu, številne planinske oznake pa skrbijo, da ne bi zašli iz poti, na kateri se nam občasno, v pasovih redkejšega gozda, ponuja lep pogled na gorenjsko ravnico. Po dobrih dveh urah hoje prispemo na planino Kališče, kjer se naši poti priključita še dve iz Bašlja in Laškega. Kmalu zatem nas čaka nov vmesni postanek pri Domu na Kališču (1534 m), ki je prav tako kot Dom pod Storžičem, pozimi odprt konec tedna in med prazniki. Od Doma se jasno vidi celoten preostanek načrtovane poti, ki se najprej nadaljuje po široki, položni grebenski poti do sedla Bašeljski preval (1630 m).

Ob koncu je potrebna posebna previdnost
S sedla je proti vzhodu mogoč razmeroma enostaven in hiter naskok na bližnje vzpetine; Bašeljski vrh (1744 m), Mali Grintavec (1813 m) ter Srednji vrh (1853 m), na katerih najdemo vpisno skrinjico in žig. Ponujajo se kot alternativa strmemu pobočju vzhodnega grebena Storžiča, po katerem teče pot na vrh. Na tem mestu je treba opozoriti, da gre od Prevala naprej za nevarno pot, ki od pohodnika terja izkušnje z zimskim gibanjem v visokogorju ter seveda uporabo cepina in derez.

Snežne razmere se pozimi spreminjajo glede na samo vreme pred ture in na dan samega podviga, dostikrat pa se lahko o primernosti hoje prepričamo šele, ko prispemo do kritičnega mesta. Na nekaterih mestih izpostavljen sklepni del poti je še posebej nevaren pri sestopu, a ob dodatni previdnosti praviloma ne povzroča večjih preglavic.

Zaradi višine in lege je razgled v jasnem vremenu resnično enkraten. Proti jugu seže mimo Ljubljane proti Krimu, Snežniku in Nanosu. Na zahodu imamo jasno sliko celotnega vzhodnega dela Julijskih Alp z izstopajočim Triglavom v sredini. Na severu se kot na dlani ponujajo Karavanke, na vzhodu pa se iznad doline Kokre, ki ločuje Storžič od svojih geoloških bratov in sester, dvigajo Kočna, Grintovec in Kalški greben, ki se spušča proti Krvavcu.

Urban Bera