Če boste začeli v Dolenjskih Toplicah, vas čakata najprej dva ravninska ogrevalna kilometra mimo Sela do glavne ceste v Belo krajino, ki se ji priključite v Podturnu. Od tukaj se bo cesta naslednjih 15 kilometrov večinoma vzpenjala, a ne prehudo, tudi največji nakloni bodo redko presegli 6 %. Cesta, ki se na začetku vije po čudoviti Črmošnjiško-Poljanski dolini (središču Kočevarjev, na to vas bodo opozarjale tudi table ob cesti), je pregledna in lepa.

Po približno petih kilometrih se ob soteski Črmošnjičice cesta zoži, v vročih poletnih mesecih boste soteske in več dreves ter njihove sence veseli, od tukaj pa se v naslednjih slabih 7 kilometrih, vse do prelaza Brezovica (588 metrov), ne poravna več, a vzpon res ni prehud.
Nekaj časa se še peljete po gozdu, ko pa pridete do vasi Črmošnjice pod Mirno goro, se pogled zopet odpre. Še dobra dva kilometra in že boste na prelazu, ki je tudi najvišja točka celotne kolesarske ture. Od tukaj vas do Semiča čaka le še prijeten spust.

Eden najlepših razgledov (in kolesarskih spustov) pri nas
Ko boste brzeli mimo Vrčic in nato v veliko desno serpentino, kjer vas bo pozdravil napis Dobrodošli v Beli krajini, boste na levi videli smerokaz za Uršna sela, v tej smeri se boste vračali, po še nekaj ovinkih pa se bo pred vami odkril eden izmed najlepših razgledov pri nas. Pod sabo boste imeli Belo krajino kot na dlani.
Če hočete v razgledu (in lepem spustu) uživati čim dlje, je bolje, da ne zavijete v smeri središča Semiča, ampak se peljete naprej po glavni cesti proti Črnomlju in nato v Ručetni vasi zavijete proti Semiču, saj se splača narediti tistih nekaj kilometrov več.

Semič je nekje na pol poti. Do tukaj se, če naredite še razgledni obvoz, nabere na turi 25 kilometrov, do cilja v Dolenjskih Toplicah vas torej čaka še dobrih 21 kilometrov. Zapeljite se skozi središče Semiča, mimo cerkve in občine ter nato v klanec po kar nekaj serpentinah, kjer vas bo naslednje dobre tri kilometre, preden se boste priključili na glavno cesto, spremljal čudovit razgled.
Cesta je bila med pisanjem članka zaradi del sicer zaprta, a ne ob koncu tedna. Za kolo se bo najbrž tudi ob delih vedno našlo nekaj prostora, v nasprotnem primeru pa vas čaka obvoz po cesti, kjer ste prišli.

Skozi Uršna sela slikoviteje kot čez Črmošnjice
Ko se boste po serpentinah, ki vas bodo vodile nad Semičem, priključili na glavno cesto, vas bo že po nekaj deset metrih pot usmerila v desno, v blag klanec proti Uršnim selom, do koder je 11 kilometrov slikovite poti. Cesta se bo vila malo gor in malo dol po svetlem bukovem gozdu mimo Prelog in Laz ter v Rožnem Dolu tik ob železniški progi, ki povezuje Belo krajino z Novim mestom.

V Uršnih selih boste zavili levo v smeri Dolenjskih Toplic. Da je do tja še 8 kilometrov, vas bo opomnil smerokaz. Čaka vas večinoma spust, okoli 200 metrov nižje boste na koncu. Cesta z odprtimi razgledi gre do cilja skozi Gorenje in Dolenje Sušice, od koder boste Dolenjske Toplice skorajda že videli. Ko boste spet na izhodišču, bo za vami 46 kilometrov v dolžino in skupno 700 metrov v višino.

Rahlo zahtevnejša različica čez Gorjance
Če vam je opisana kolesarska tura prelahka in bi si za izhodišče še vedno radi izbrali Dolenjske Toplice, potem se od tam odpeljite proti Novemu mestu, do koder je 14 ravninskih kilometrov, nato pa zagrizite v klanec proti Metliki, ki se konča na prelazu Vahta 400 metrov više in 13 kilometrov naprej od križišča Kandijske in Belokrajske ceste v Novem mestu. Na poti navzdol v Belo krajino bodite v Jugorju pozorni na smerokaz za Semič, ki vas bo usmeril desno.

10-kilometrska pot do Semiča je večinoma spust, zato se boste lahko odpočili od vzpona na Vahto. Ko pridete v Semič, pa lahko izberete zgoraj opisano vrnitev prek Uršnih sel, ki je bolj razgibana, ali pa greste do Dolenjskih Toplic bolj naravnost, prek Črmošnjic. Obe različici bosta na koncu nanesli slabih 60 kilometrov ...
Kolesarjenje po Dolenjski, a še posebej po Beli krajini, ponuja nešteto lepih lažjih in težjih kolesarskih različic. Navsezadnje na eni izmed njih, tisti iz Novega mesta prek Vahte in Črnomlja, Semiča in Uršnih sel, rad trenira tudi naš kolesarski profesionalec Jani Brajkovič. Morda ga boste kdaj tudi srečali, kot pravi kolesar vedno pozdravi.
Uroš Bonšek, foto: Alenka Ropret