Inovativni mladi kmet 2017, naslov, ki ga podeljujeta Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) in Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM) za spodbujanje inovativnosti med mladimi na podeželju, je postal Matic Vizjak, ki zadnja leta ustvarja na ekološki kmetiji v Šmarju pri Jelšah. Inovativni Matic ima zanimivo zgodbo: takoj po srednji šoli je odšel na delo na tovorno ladjo, po vrnitvi opravljal vrsto različnih del, zadnja tri leta pa na domači kmetiji ohranja stare načine pridelovanja hrane in izdelke ponuja na spletni strani kmetije. Njihova moka je mleta na starih mlinskih kamnih, ukvarja se s čebelarstvom, rdeča nit kmetije Vizjak pa je čili z zadnjo uspešnico, čilijevim vinom, za katero so na vinarskem tekmovanju v New Yorku prejeli tri priznanja. Matic želi z naslovom Inovativni mladi kmet leta podirati stereotipe, ki se kmetov tako starokopitno držijo.

Vaša zgodba je zelo pestra: po srednji šoli ste najprej službovali v tujini in potovali, zatem preizkusili marsikatero delo in se ob tem veliko izobraževali. Povejte nam kaj več o tem.

Večkrat je bilo že napačno objavljeno, da sem devet let delal oziroma živel v tujini. Devet let sem bil zdoma, v tujini sem živel samo dve leti, preostalo pa v Portorožu in Strunjanu. Opravljal sem najrazličnejša dela v hotelirstvu in gostinstvu. Po srednji šoli sem kmalu odpotoval v Singapur, se tam vkrcal na tovorno ladjo in služil kot mornar. Po poteku pogodbe sem se preselil v naše mesto rož in se zaposlil v hotelu v Portorožu najprej kot reševalec iz vode, nato pa sem opravil še izpit za osebnega trenerja in delal tudi v fitnesu. Ko sem končal dnevno službo, pa sem opravljal še nočno kot natakar v diskoteki in pivnici. Po treh letih sem se odločil odpotovati na edino celino, ki je z ladjo še nisem obiskal, Avstralijo. Tam sem služboval eno leto, najprej kot natakar, pozneje še v kuhinji. Po vrnitvi sem spet odslužil nekaj sezon na obali, nato sem se pred tremi leti odločil, da v življenju potrebujem nekaj novega, popolno spremembo, zato sem šel nazaj domov, da obrnem povsem nov list.

Kaj vse so vam dale te izkušnje, ki jih zdaj unovčujete na domačih tleh, in kako ste se sploh potem lotili kmetijstva?

Pravzaprav sem največ pridobil z gradnjo svoje osebnosti in s tem, da sem dobil trdo kožo, ki je v tem svetu nujno potrebna. Kajti ko se kot mladostnik odpraviš na drug konec sveta, kjer nimaš zveste podpore, toplih besed in ni nikogar, na kogar se lahko zaneseš, razen nase, se vrneš druga oseba. Mnogo bolj trdna, močna, samozavestna in neomajna.
Problemi v tem svetu zame niso bili več problemi, ampak zgolj rešljive situacije.
Kmetijstva sem se lotil povsem nepričakovano, bil sem pač brez službe in imel preveč prostega časa. Ker pa sem že po naravi takšen, da nisem nikoli pri miru, sem kaj kmalu začel pomagati doma očetu na kmetiji, in iz neke nedolžne ljubezni do narave in ustvarjanja so se potem rodile številne ideje, iz katerih rastemo in ki jih izpopolnjujemo še danes.

Nadaljujete pridelavo hrane na star način. Kaj to pomeni in čemu takšna odločitev? Zakaj ekološka kmetija? Ker je to smernica, ki jo trenutno spodbujamo?

Prvotno predvsem zaradi velikega spoštovanja do narave in vseh živih bitij, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Sicer pa starih načinov pridelave hrane nisem uvedel jaz, ampak smo jih podedovali od prednikov, že vseskozi pa jih ohranja moj oče Silvo. Jaz vso to zgodbo zgolj peljem naprej.

Potem ko ste dobili naziv inovativni kmet Slovenije 2017, so za vas slišali še radijski poslušalci Vala 202 in vas izglasovali za Ime oktobra, nedavno ste bili predstavljeni tudi v Studio City. Tam ste pokazali svoj kup knjig, iz katerih se učite, in povedali, da je vaš namen tudi rušenje stereotipov o kmetih. Katere stereotipe vidite in rušite vi?

Ta kup knjig je sicer mnogo večji, tam sem predstavil zgolj nekaj najboljših primerkov. Način šolanja, ki ga imamo mi, mi ni bil nikoli po godu, zato ga po srednji šoli tudi nisem nadaljeval. Ne razumem koncepta, zakaj se učiti 90 % balasta, ki ti v življenju nikoli ne pride prav. Bolj smiselno se mi zdi izbrati čtivo po lastni presoji, ki mi bo v resnici koristilo, da bom v življenju lahko napredoval. Stereotipi o kmetu pa so povsem neumni, zastareli, nepravični in morda na trenutke celo žaljivi! Povedal vam bom izkušnjo s podelitve za inovativnega kmeta 2017. Tam sem se imel priložnost pogovarjati z osnovnošolci, ki so mi zastavljali najrazličnejša vprašanja. Ko pa sem jaz vprašal, ali bi bil kateri izmed njih po poklicu kmet, sem dobil samo negativne odgovore, ki so jih utemeljili s tem, da je kmet umazan, ubogi, reven, ne more iti na morje, pri njem smrdi ... Poklic kmeta je danes popolnoma drugačna zgodba. Oseba na tem področju mora obvladovati več poklicev hkrati, ne samo vzgojo rastlin, ampak tudi ekonomijo, promocijo, izvrstno komunikacijo, prodajo ...
Jaz sem precej zunaj teh okvirov: hodim v fitnes, v gore, se potapljam in ja, ne boste verjeli, tudi kmet si zna kdaj dati gel na lase. Po vsem tem pa še vedno s ponosom povem, da sem po poklicu KMET! S tem želim predvsem približati ta poklic našim zanamcem, da bo bolj spoštovan, zaželen in predvsem pravilno razumljen.

Kaj je torej vaša prva asociacija na slovenskega mladega kmeta? Kakšen bi bil njegov sodobni opis?

Predvsem mora sploh spoznati svoje kompetence, da se zave, kaj opravlja odlično oz. nadpovprečno, ter to poudariti, saj bo samo tako lahko izstopil iz povprečja.
Obenem pa si mora priznati pomanjkljivosti in si ob njih ne zatiskati oči, ampak jih odpravljati. Naslednji korak je opredelitev cilja: kaj oz. kam sploh hoče in kaj bi bil lahko prvi takojšnji korak v to smer. Zakaj je to zelo pomembno?
Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da mnogokrat krenem popolnoma v neznano, z nikakršnimi predhodnimi izkušnjami, pa se potem stvari same sproti dogajajo.
Na kratko povedano, pomembno je začeti, narediti prvi korak, potem te dane razmere in življenje sproti učijo, kam, s kom in kako. Treba pa je seveda biti zelo samozavesten in verjeti v svoj projekt.

Ali mladi kmet lahko preživi s kmetijstvom in si ustvari delovno mesto ali morda celo več? Kakšno izkušnjo imate z različnimi trgi – napredujete pravzaprav zelo hitro?

Seveda lahko preživi, kako ne bi! Ne vem, koliko se zavedamo, ampak po mojem mnenju je dejstvo, da je finančna kriza, ki smo jo prebrodili, ustvarila povsem novo nišo. Kot vemo, nas je še nedavno precej ostalo brez službe. Pri tem je nato nastalo več skupin ljudi; nekateri so se lagodno naslonili na socialno podporo in preklinjali državo ter politike, mnogi pa smo raje začeli nadobudno ustvarjati doma. Tako ne moremo zanikati, da je danes prava poplava domačih, butičnih, eko, naravnih, zdravih izdelkov pridnih rok slovenskih kmetij. To je zdaj v modi in smernice narekujejo domače, domače ... Prepričan sem, da so si tudi številni drugi s tem ustvarili zaslužek in prav za vsakega pogumnega kreatorja sem vesel ter mu privoščim uspešno pot, saj verjamem, da je prostora za vse dovolj.

Med kandidati pa letos ni bilo nobene ženske. Kakšna je mlada slovenska kmetica – zagotovo obstaja?

Med spoloma nočem delati nobenih razlik, ker sem prepričan, da jih ni. Zakaj je tako, res ne vem, to odločitev prepuščam komisiji. Toda tako kot velja že vse prej omenjeno za kmeta, lahko tudi za kmetico.

Vi dokazujete, da se to da, da se da ustvarjati ime izdelka tudi v tujini, da se da biti samouk, a koliko časa, koliko truda je v to vloženega? Rezultati vendarle ne pridejo čez noč? Katera znanja, ki ste jih pridobili, vse združujete?

To je resnično nemogoče razložiti nekomu, ki ni vpleten v to, da bi dobil vsaj okvirno sliko. Če omenim čilijevo vino kot naše pionirsko delo, je v njem res izjemno veliko ur, testiranja, denarja, vzponov in seveda padcev. Verjetno je presenetljiv tudi podatek, da v tem projektu aktivno sodeluje od pet do sedem ljudi in nikakor ne samo jaz. Gre za ogromno medsebojnega zaupanja in več mesecev prostovoljnega dela. Ustvarjaš namreč nekaj, česar ni še nihče, in nobenega zagotovila nimaš, da se bo to prijelo in bo vložek povrnjen. Potrebnega je veliko znanja, ki ga ima težko samo ena oseba, zato je nujna vključitev še drugih oseb, ki obvladajo vse od vinogradništva, enologije, promocije, spletnih veščin, ekonomije, prodaje ...

Pomemben del tega je tudi učenje iz poizkusov in padcev, kajne?

Padci so sestavni del tega, in prej ko jih sprejmeš, hitreje napreduješ. Neuspeh je treba zgolj miselno pretvoriti v »ugotovitev, da tako pač ne gre«. In potem poizkusiš nekaj drugega, vse dokler nisi zadovoljen z želenim rezultatom.

Iz ljubiteljstva do čilija ste pravzaprav ustvarili vrhunsko eksotično kombinacijo in marsikdo ne ve, da ta velika skupnost ljubiteljev čilija sploh obstaja. Od kod to veliko navdušenje nad vrsto zelenjave, ki ne prihaja izvorno iz naših krajev, a je danes z našimi kraji kar že globoko prepletena?

Za ljubezen do pikantne hrane je pravzaprav kriv oče, saj je on doma sadil feferone, ko se jaz še nisem niti rodil. Tudi pozneje , med odraščanjem, so bili stalnica na naši mizi. Veljalo je pravilo: »Jej česen, čebulo in čili, pa boš zdrav.« Čili me je spremljal tudi povsod po svetu – vse do danes, ko se je pojavila poslovna ideja in je postal rdeča nit naše kmetije. Sem tudi predsednik društva ljubiteljev čilija, ki vsako leto septembra organizira največji festival pikantne hrane v Sloveniji, ter aktiven član najbolj povezane skupine na Facebooku Čudoviti svet čilija®, katere namen je ozaveščati in izobraževati vse nove člane, željne pikantnih dogodivščin.

Kdo in ob kakšni priložnosti pije čilijevo vino?
Belo polsladko vino je namenjeno prav ljubiteljem pikantne hrane, saj je za odtenek bolj pekoče kot rose. Ujema se s perutnino in morskimi jedmi. Rose pa je čista romantika, sladki muškat z naravnim ekstraktom gozdne jagode in zelo blago noto čilija. Škoda se mi zdi to vino sploh kombinirati s hrano, saj je samo po sebi prava ekstaza arom in nežnih okusov. Navadno ga priporočam za posebne trenutke v dvoje, brez motečih dejavnikov. Ne potrebujete ničesar drugega kot rahlo ohlajeno vino, dva prestižna kozarca na visokem peclju, najljubšo glasbo in brlečo svečko v ozadju. In v trenutku se zgodi čarovnija. (nasmeh)

Svetovna konkurenca v inovacijah v kmetijstvu je prav tako pestra. Katere inovacije uvajate vi?

Svet stoji na inovacijah. Ljudje smo jih vedno željni na vseh področjih, ne samo v kmetijstvu, in prav je tako. Moje osebno vodilo je vedno, kako izdelek obogatiti z dodano vrednostjo in kmetijstvu s tem dvigniti vrednost. Kajti zame je grozen občutek, ko čebelar proda nam dobro poznani, klasični 900-gramski kozarec medu za 9 evrov! S tem je njegovo delo, trud in tveganje, ki nam ga zadnje čase na naša ramena nalaga nepredvidljiva narava, povsem razvrednoteno. Zato morda kot primer navajam našo medeno linijo Malissé.
Med smo s preprosto metodo spremenili v kremno strukturo, ki smo ji dodali različne zelo bogate dodatke, in s tem bistveno dvignili tržno vrednost, pa tudi samo kakovost izdelka.

Kakšna je vaša vizija kmetijstva, pridelovanja hrane v širši družbi, v kateri bi se morali slovenski mladi kmetje združiti? Kako vidite skupnost slovenskih mladih kmetov?

Težko bi to smiselno komentiral, saj se na to, katere segmente v kmetijstvu bi bilo smotrno združiti, ne spoznam. Nimam širšega pogleda na kmetijstvo, kot je na primer živinoreja. Verjamem pa, da je združevanje mladih kmetov dobra zamisel in bo sčasoma obrodila sadove, vendar nas prej čaka še veliko dela, da se bo spremenila zavest ljudi o kmetijstvu.