Kaj danes Skupna evropska kmetijska politika ponuja mladim kmetom in kako to nadgrajuje Slovenija?
Evropska kmetijska politika ima nabor ukrepov, katere bodo države vzele, pa se – vsaj pri nekaterih ukrepih – odločijo same. Naj naštejem štiri, ki so značilni za Slovenijo. Prvič, izvajamo ukrep dodatnega plačila za kmetije, ki jih vodijo mladi gospodarji. Mladi gospodarji so po kmetijski logiki opredeljeni do vključno 40. leta starosti. V ta ukrep je pri nas vključenih približno tri tisoč kmetijskih gospodarstev, in to je kar pomemben odstotek, če pomislimo, da je oddanih subvencijskih vlog približno 57 tisoč. S tem ukrepom mladi ljudje dobijo do 20 odstotkov višje plačilo, do 90 hektarjev, kar v praksi pomeni, da mladega kmeta spodbudimo tako, da mu damo na povprečni hektar od 60 do 70 evrov plačila več, kot bi dobil, če ne bi bil mladi kmet.
Drugi ukrep je del programa razvoja podeželja in marsikdo ga razume kot zagonski ukrep, če se primerja z drugimi gospodarskimi dejavnostmi; je pa to kot nekakšna pomoč, ko mlad človek prvič prevzame kmetijo. Če je profesionalni kmet in je torej zdravstveno in pokojninsko zavarovan iz kmetijstva, je ta pomoč vredna 45 tisoč evrov, kar je dosti več kot drugod po EU, mi pa smo se dogovorili za izjemo za Slovenijo. Če pa ob tem, da kmetuje, dela še drugje in je zavarovan tam, dobi enkratno pomoč, 18.600 evrov. Prvi del pomoči, 70 odstotkov, je izplačan takrat, ko dobi mladi kmet pozitivno odločbo, zadnjih 30 odstotkov pa čez tri leta, ko se preveri, ali je svoj program aktivnosti tudi izvedel. Zanimivost tega ukrepa je morda v tem, da je v novem programskem obdobju 80 odstotkov mladih, ki želijo sodelovati pri tem ukrepu, t. i. profesionalnih kmetov. To so torej kmetje, ki 100-odstotno živijo od kmetijstva in so v kmetijstvu tudi zavarovani. Pred časom, v obdobju od leta 2007 in naslednjih sedem let, pa je bilo dve tretjini kmetij oz. mladih kmetov, ki so, ob tem da so kmetovali, počeli še nekaj drugega. To torej kaže na profesionalizacijo tudi slovenskega kmetijstva.
Tretji, tudi morda zelo zanimiv ukrep, je, da pri osnovnih investicijah, bodisi v obratna sredstva (ukrep 4.1) bodisi v trženje, v pridelavo (ukrep 4.2), mlademu človeku dodamo 20 odstotkov sofinanciranja. Kmetija je navadno deležna 30 odstotkov sofinanciranja, mladi kmet dobi še dodatnih 20, torej 50 odstotkov sofinanciranja.
Še en ukrep, ki je zelo inovativen in je nastal na pobudo Zveze podeželske mladine Slovenije, pa je poseben program aktivnosti, ki velja do leta 2020 in pri katerem smo trije podpisniki: Zveza podeželske mladine, Kmetijsko-gozdarska zbornica in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V tem programu smo se dogovorili za 32 ukrepov, kako izboljševati položaj mladega človeka v Sloveniji. Od tega je devet ukrepov takšnih, ki jih neposredno izvaja ministrstvo, še pri petih dodatnih ukrepih sodelujemo.
Pa ti ukrepi že prinašajo zamenjavo generacij v Sloveniji v kmetijski panogi?
Če se ne motim, je v tem trenutku uspelo samo dvema državama – poleg Slovenije še Slovaški, tako kaže revizijsko poročilo Evropskega računskega sodišča –, da smo negativne demografske trende v kmetijstvu zaustavili oziroma smo jih celo blago obrnili v pozitivno smer. Vesel sem, da je ena izmed teh dveh držav Slovenija. Sicer pa računamo, da v Sloveniji v kmetijsko proizvodnjo na način, da sami postanejo gospodarji, na letni ravni vstopi do 400 mladih ljudi, od tega prek programa sofinanciranja, torej prvega prevzema, od 250 do 300 mladih ljudi.
Koliko delovnih mest bi lahko v kmetijstvu v prihodnjih letih ustvarili z ukrepi spodbujanja mladih, da se odločajo za kmetovanje?
Pogosto govorimo, da je delovnih mest v kmetijstvu nekaj manj kot 80 tisoč – kot polne delovne moči, ki so sicer statistično, zelo matematično izračunane. Naš cilj je, da z našo pomočjo postanejo kmetje in kmetujejo; velikost kmetijskih površin se ne povečuje - tudi nekih možnosti ni, da bi se -, vendar nam je uspelo zaustaviti trend zmanjševanja, ob tem pa se nekatere kmetije združujejo, zato tudi počasi raste povprečna velikost kmetije. Pred nekaj leti je bila povprečna kmetija velika 6,4 hektarja, v tem trenutku pa je njena velikost 6,9 hektarja. Mi pa s temi ukrepi omogočamo, da mladi kmetje kmetijo lahko prevzamejo in da v tem vidijo svojo prihodnost in pozneje tudi prihodnost svojih otrok. Tako je to glavni učinek, seveda pa je potem še vzporedni učinek, ki je za državo tudi pomemben, saj je v javnem interesu, da se zagotavlja stabilna proizvodnja hrane in se izvajajo okoljske usluge. Mi v tem trenutku vidimo vsaj dve okoljski uslugi in pri obeh so mladi kmetje zelo pomembni. Prva je, da onemogočamo zaraščanje Slovenije – brez mladih kmetov bi se zaraščanje Slovenije nadaljevalo, ta proces pa je zdaj zaustavljen; druga pa je, da s svojim delovanjem pomagajo izboljševati stanje v okolju. Ena izmed pomembnejših politik znotraj kmetijske politike je varovanje, ohranjanje in izboljševanje stanja v okolju, v katerem delujejo.
Je prihodnost mladih v kmetijstvu v lokalni pridelavi in neposredni prodaji, ekološkem kmetijstvu, tehnoloških inovacijah v kmetovanju? Kje vidite njihovo prihodnost v tej panogi?
Slovenija zaradi geografskih danosti ne more bolj razvijati tipične evropske kmetijske politike, ki kljub vsemu temelji na večji intenzivnosti proizvodnje, na veliki resursih, na optimizaciji velikih resursov, ker pač naravne danosti tega ne omogočajo. Seveda bo in je nekaj kmetij, ki se razvijajo na ta način in so povsem konkurenčne vsem evropskim kmetijam, druge kmetije pa morajo iskati druge usmeritve. Ena izmed njih, ki že zdaj obstaja, je, da je v Sloveniji bolj sonaravno kmetijstvo; mi bolj varujemo okolje, navsezadnje smo prav te dni predstavili svoj poglobljeni pogled na manjšo uporabo kemije v kmetijski proizvodnji, kar bo dodatna konkurenčna prednost za našo hrano. Če kot državljani vprašamo sami sebe, kaj želimo od hrane zaradi našega zdravja, naših otrok, je odgovor jasen: želimo čim manj uporabe kemije v kmetijstvu, in Slovenije gre pospešeno v to smer. To je že konkurenčna prednost, ki omogoča tudi višjo ceno. Popolnoma se zavedam, da bo marsikatera družina zaradi svojih ekonomskih zmožnosti še vedno iskala samo hrano od drugod, ker bo bolj dosegljiva. A bolj sonaravni način omogoča, da kljub vsemu uslišimo željo večine državljanov. Po drugi strani je to tudi dober argument za pospešen izvoz hrane, kar se nazadnje tudi dosega. Imamo pa še eno značilnost, ki je samo slovenska, saj drugje tega ne najdemo, sploh pa ne v takšnem obsegu: to so dopolnilne dejavnosti na slovenskih kmetijah. Mogoče ljudje niti ne vedo, ampak v tem trenutku imamo v Sloveniji več kot 800 družinskih kmetij, ki ponujajo turistično dopolnilno dejavnost, pri kateri sta dosegljivi tudi hrana in pijača. Te kmetije privabljajo goste z vsega sveta, verjetno pa so tudi biser naše turistične ponudbe. Ob tem imamo še več kot 300 kmetij, ki imajo drugo turistično ponudbo; imamo kmetije, ki proizvajajo čudovite mlečne, mesne in druge proizvode. To je tudi tržna niša, ki jo slovenske kmetije zaznavajo, kajti v tem letu je na kmetijah rast dopolnilnih dejavnosti čedalje večja, večja od 10 odstotkov. In tega trenda se sam veselim.
Nedavno smo se pogovarjali s predsednikom Združenja podeželske mladine Slovenije, Rokom Damjanom. Povedal je, da je ena izmed nalog njihovega združenja, da mlade kmete prepriča, da subvencije niso najpomembnejše in nepogrešljive, ampak da morajo svojo prihodnost načrtovati tudi tako, da te niso v prvem planu. Kakšne druge načine, poleg subvencij, vidite še za zagon novih kmetijskih dejavnosti mladih?
Prav to stališče mladih kmetov, ki je med mladimi vse pogostejše, mi je všeč: da v kmetijstvu vidijo gospodarsko panogo, ki sicer opravlja še nekatere javne storitve, vendar je kmetija v osnovi gospodarski subjekt, ki mora dobro načrtovati, katera proizvodnja je možna na dobičkonosen način, in ki mora v celoti obvladovati stroške, tehnologijo ter po drugi strani tudi dober način, pogodben, dolgoročen, z nekoliko višjimi cenami, torej tudi način prodaje. Vse, kar se dobi dodatnega denarja iz ukrepov kmetijske politike, pa naj se razume kot neki dodaten zagon, da bi se kmetije lažje razvijale. To stališče znotraj kmetijskega prostora še ni splošno sprejeto, mora pa biti čedalje bolj, saj bo sedanji način kmetijske politike trajal še do leta 2020, verjetno tudi še nekoliko dlje, vendar ga bo vse manj. Kmetijstvo je torej gospodarska panoga, kmetija naj posluje kot gospodarska celota, tisto, kar pa država ali pa širše, EU, zahteva, da kmetija opravlja v javnem interesu, pa naj potem tudi širša družbena skupnost to kmetiji sofinancira.
Je v kmetijstvu prostor tudi za mlade, ki niso s podeželja, pa bi se želeli ukvarjati s pridelavo hrane? V zadnjem času je čutiti take usmeritve – da se mladi iz mest odločijo, da kupijo kmetijo npr. na Goričkem. Pri našem projektu smo namreč srečali kar nekaj mladih, ki so svoje uspešne kariere zamenjali za življenje na kmetiji. Imate v mislih tudi ta trend v splošni generaciji mladih?
Tudi v proizvodnji hrane – kmetijstvo je pomemben del sistema proizvodnje hrane – je enako mogoče naredite uspešne zgodbe kot drugod v družbi. Pri mladih, ki prihajajo v kmetijstvo, pa pred tem niso bili del kmetijstva, opažam nekaj, kar v kmetijstvu tudi potrebujemo: na kmetijstvo gledajo izključno kot na gospodarsko dejavnost in prinesejo znanja, ki jih v kmetijstvu potrebujemo več. To so znanja obvladovanja stroškov, iskanja novih produktov in vedno znova spraševanja – ne samo, kaj trenutni potrošnik želi, ampak tudi, kaj bo želel bodoči potrošnik. Tovrstno razmišljanje je prvi korak k uspešnim zgodbam.
Bi bilo mogoče več mladih spodbuditi tudi s cenejšim najemom zemlje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov? Najnovejša raziskava s kmeti, mlajšimi od 40 let, v vseh 28 državah EU kaže, da mladi kmetje najprej najbolj potrebujejo lažji dostop do zemljišča za nakup ali najem, subvencije, dostop do kreditov...
Žal je to pereča tema povsod po Evropi: mladi želijo kmetovati, kmetijske površine pa imajo omejeno količino. Še več kmetijskih površin je skrajno težko pridobiti in večina kmetijskih površin je zasedenih. V Sloveniji je obstoječi zakon o kmetijskih zemljiščih potreben prenove; zdaj smo tudi končali javno razpravo, ki daje temelje za spremembo zakonodaje, a je ni pričakovati v tem mandatu – ta se bo končal tako, da bodo pripravljene strokovne podlage in lahko delno korigiramo tudi samo zakonodajo. Pri pravilih za državna kmetijska zemljišča imamo pa že zdaj tako, da ko si kmetije med sabo konkurirajo, imajo prednost kmetije, pri katerih rešujemo vprašanja vodovarstvenih pasov – zaščita vode je najpomembnejša; v drugi vrsti so mladi kmetje, ki so tudi del ukrepov iz programa Razvoja podeželja, v tretji pa drugi mladi kmetje.
Ta usmeritev se kaže že zdaj, je pa res, da cena zemlje, ker je tako zelo primanjkuje, bodisi za nakup bodisi za najem, skorajda iz meseca v mesec narašča. To pa je pomembno, ker se ljudje sprašujejo, zakaj ima hrana svojo ceno, zakaj ni zastonj. Ker vsi resursi, s katerimi dela kmet, so v osnovi dragi. Že prvi korak, kmetijska zemljišča, imajo zelo visoko ceno in kmet mora to ceno povrniti s svojo proizvodnjo. Poleg tega se kmet v zadnjih letih srečuje s podnebnimi katastrofami, kakršnih prej ni bilo. Te klimatske katastrofe mu bodisi pomembno zmanjšajo prihodke bodisi povečajo stroške, samo prilagajanje pa je drago. In kmet to mora početi, se nenehno prilagajati, in kot potrošniki moramo biti pošteni do kmeta, da mu priznamo ovrednotenje teh stroškov v prodajni ceni njegovega produkta. Kmet zgradi namakalni sistem, zavaruje zemljišče s protitočnimi mrežami, uredi pršilni sistem proti pozebi, ki vedno niti ne deluje, plača draga zavarovanja in vpelje druge stvari v proizvodnjo; država ga sofinancira, toda pomemben ali večinski del stroškov vendarle prevzame sam. In to se mora poznati pri njegovem produktu, naj bo to jabolko, grozdje, poljščina, kajti kmet ima pravico, da preživi, in pravico, da mu nekaj denarja tudi ostane, da se lahko razvija.
Po veljavnem Programu razvoja podeželja bo država od začetka prihodnjega leta za uvajanje inovacij v kmetijstvo namenila več kot osem milijonov. Poleg spodbud za povečanje proizvodnje bi med sabo želeli povezati tudi znanje na fakultetah in raziskovalnih ustanovah ter konkretne kmetije. Katere konkretne raziskovalne in svetovalne organizacije vzpostavljate v tem ukrepu?
Poleg splošnih ukrepov bomo imeli še nekaj okoljskih ukrepov. Vrednost tega bo 8,6 milijona, okoljskih pa še 5 milijonov evrov. Želimo na lažji način omogočati neposredno povezovanje inštitutov in znanje neposredno, po njihovih svetovalnih službah, prenesti do konkretnih kmetij; poleg tega želimo kmete s sofinanciranjem spodbuditi, da več stvari počnejo skupaj – naj bo to tehnološki razvoj, skupni prodajni produkt, razvoj drugih produktov, in to na področjih, na katerih trenutno vidimo največje tveganje. Želimo torej skupno delo pri prilagajanju na obstoječe podnebne spremembe, skupno delo pri iskanju tržnih možnosti in pri razvijanju novih produktov. To so pomembna področja, zlasti pa za Slovenijo, za katero je tako zelo značilno, da smo preveliki individualisti. Tudi v kmetijstvu je tako, da je kmet želi delati sam, uspešnejši, varnejši pa je, če dela skupaj s sosedom.
V Sloveniji se je stopnja samopreskrbe po vstopu v EU in odprtju velikega trga nevarno znižala pod 50 odstotkov. Kako nam kaže danes, po nekaj letih izvajanja prednostne razvojne naloge za povečanje prehranske varnosti in samopreskrbe?
Stopnja samopreskrbe, ki jo je težko seštevati, je pravzaprav nekoliko višja. Giblje se med 70 in 75 odstotki, vendar se bistveno razlikuje po posameznih kmetijskih dejavnostih. Najvišjo stopnjo samopreskrbe imamo recimo pri proizvodnji surovega mleka, pri kateri imamo tudi letos nadaljnjo rast, kar je razumljivo, saj imamo v Sloveniji kljub vsemu dve tretjini travinje, kar je idealno za travojede živali, kot je govedo ali drobnica. Tu imamo že 130-odstotno samopreskrbo, kar je super. Zelo visoko stopnjo samopreskrbe imamo tudi pri govejem mesu, pri kokošjih jajcih, pri drobnici. Pri zelenem delu verige, ki je vezan na polja, ki nam jih tako zelo primanjkuje, pa imamo nižjo stopnjo samopreskrbe. Pri žitu se giblje približno med 55 do 70 odstotkov, zelo odvisno od konkretne letine. Če se pojavita zmrzal in toča, je tolikšna, če so vremenske razmere ugodne, pa imamo tudi 75- ali večodstotno samopreskrbo. Mislim, da je tudi stopnja samopreskrbe pri zelenjavi že prebila 40 odstotkov in še počasi narašča, ob tem pa je zanimivo, da ves čas tudi poraba narašča, torej imamo dvojno rast – na ravni porabe, nekoliko hitreje pa še na stopnji samopreskrbe. Pri sadju je spet povsem odvisno od letine: kadar je dobra, smo pomemben proizvajalec jabolk, ki jih lahko tudi izvažamo, če je pozeba, ki odnese 80 odstotkov letnega pridelka, pa je stanje tako kot letos, ko bomo recimo veseli, če bomo imeli 3500 ton jabolk, najlepših, za konzum, potem bodo že še jabolka za predelavo. Stopnja samopreskrbe je torej višja kot 50 odstotkov, vendar izrazito niha tista, ki je odvisna od klimatskih razmer.
